Pisanje romanov je ukrivljanje časa

Mehiška avtorica Valeria Luiselli je predstavila svoj roman Breztežni. Mexico City jo je naučil gledati.

Objavljeno
10. junij 2015 20.27
Srečanje z mehiško pisateljico Valerio Luiselli avtorico knjige Breztežni. Ljubljana 29. maj 2015.
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Valeria Luiselli je drobna, skrivnostna, hkrati­ neomajna in drzna; s pogledom,­ ki obljublja globino­ in občutljivost. V njem je nekaj­ nedoločljivega, zaradi česar­ verjameš, da se lahko, kot ­njeni junaki, tudi ti »spominjaš­ prihodnosti«. Ali kot pravi eden od protagonistov romana­ Breztežni: »Če se ukvarjaš s ­pisanjem romanov, se ukvarjaš z ukrivljanjem časa.«

Pozornost je vzbudila že s prvo knjigo literarnih esejev Papeles falsos­ (v angleški izdaji Sidewalks), v katerih skozi kolesarjenje po Mexico Cityju odkriva časovne plasti mesta in njegove časovne žepe pozabljenja.

Njen roman Los ingrávidos, ki smo ga pri Cankarjevi­ založbi­ z naslovom Breztežni v prevodu Ire Kolbežen in Kristine Koritnik dobili tudi v slovenščini, je doživel velik kritiški odziv tako v Mehiki kot v ZDA in je preveden v številne jezike, prav tako naslednji roman La historia de mis dientes ­(Zgodovina mojih zob).

Roman Breztežni je preplet dveh zgodb; prva je prvoosebna pripoved­ mlade mehiške prevajalke, ki z možem in otroki živi v Harlemu­ in jo obsede mehiški pesnik Gilberto Owen, ki je živel v New Yorku­ v dvajsetih letih harlemske renesanse in se družil s Federicom Garcío Lorco ... Počasi glas prevajalke vse bolj izpodriva pripoved pesnika na robu smrti, včasih se zdi, da se v krivini časa srečata na newyorškem­ metroju ...

Večina pisateljev govori o podobi, ki jih je obsedala, dokler se ni razrasla v roman. John Fowles je zaradi podobe viktorijanske ženske, ki stoji na pomolu in hrepeneče zre v morje, izpisal roman Ženska francoskega poročnika. Je tudi geneza romana Breztežni povezana s podobo?

Ta roman je dejansko sprožila podoba. Na določenih podzemnih železnicah v določenih mestih se zgodi trenutek, ko dva vlaka vzporedno potujeta v isto smer. Lahko opazuješ obraze ljudi, ki sedijo na drugem vlaku in se gibljejo z isto hitrostjo kot ti. Ko v določenem trenutku eden od vlakov pospeši, se zgodi zanimiv vizualni moment, skoraj kot vizualna razlaga Einstei­nove teorije relativnosti. Hotela sem napisati roman, v katerem bi se poigrala z dvema časovnima okviroma, ki se včasih gibljeta vzporedno, potem se spet oddaljita.

V vaših knjigah se ukvarjate z idejo mest, polnih časovnih plasti in vrzeli; kot bi z literaturo hoteli posvojiti teorijo kvantnih fizikov, da preteklost, prihodnost in sedanjost v resnici ne obstajajo, da se vse dogaja zdaj.

Latinskoameriška literatura je zelo palimpsestna, je literatura, napisana z zavedanjem zgodovine, tradicije. Oče literature, ki se zaveda sama sebe, je gotovo že Cervantes z Don Kihotom. Cervantes je nekakšno deblo košatega drevesa latinskoameriške tradicije, dve veji pa sta recimo Roberto Bolaño in pa tudi roman Breztežni.

V romanu Breztežni pripovedo­valko preganja prikazen mehiškega­ pesnika Gilberta Owna, tudi Federica Garcíe Lorce, v naslednjem romanu je to Virginia­ Woolf ... Kot da vaše knjige niso le igra s časom, ampak tudi dialog z literarnimi ikonami?

Moja izkušnja sveta je vedno obogatena s knjigami, ki jih berem, ko pišem, ali sem jih kdaj prebrala. Zato moje knjige oživljajo druge knjige.

Rojeni ste bili v Mexico Cityju, odrasli v Južni Afriki, vsakič ste se morali prilagoditi novemu okolju, ukrotiti nov jezik … Kako je to vplivalo na vaše razmerje z jezikom?

Ko pišem, sem zelo kaotična in igriva, sploh kadar pišem v španščini, hkrati pa sem prav zaradi odraščanja­ zunaj vedno čutila potrebo, da vsakič znova osvojim ozemlje, kjer se počutim izgubljeno. Kot deklica sem redko pisala ali javno govorila v španščini, ker sem pač odraščala v Južni Afriki, Južni Koreji, Južni Indiji … Moje javno, šolsko življenje se je vedno odvijalo v angleščini, doma sem govorila špansko, medtem ko je bilo okrog mene vedno veliko različnih jezikov, narečij. Tako da ... sem se počutila precej negotovo tako v španščini kot v angleščini. Moja prva knjiga esejev Papeles falsos­ je bila zame predvsem projekt, kako ukrotiti, osvojiti in naseliti vase španski jezik.

Zdaj prvič pišem roman v angleščini; v angleščini sicer že dolgo pišem eseje, kratke zgodbe, toda nikoli si nisem upala napisati ­celega romana.

Protagonistka romana pravi, da poskuša nov prostor, mesto, osvojiti tako, da ga zapolni s pesmijo Emily Dickinson. Ste dejansko to počeli tudi sami?

Da. Se vam zdi noro? Verjamem, da se zgodbe ali podoba, ki jo ustvari pesem, lahko naselijo v prostor in ga napolnijo z določenim pomenom. Prostorov se spominjamo predvsem zaradi zgodb, ki smo jih slišali, ki so nam jih povedali ali ker smo jih sami vstavili v te prostore. Roman, ki ga pišem zdaj, govori prav o tem. Namreč z možem in otroki smo se odpravili na daljše potovanje od Manhattna do Arizone, med vožnjo je moj mož govoril zgodbe o Indijancih in kavbojih, jaz sem na glas brala resnične zgodbe o otrocih migrantov, ki so se zaustavili na meji med ZDA in Mehiko ... V romanu ne govorim o potovanju, ampak o zgodbah, pripetih na določene prostore.

Kako je mehiški poet Gilberto Owen vstopil v vašo glavo? Kdaj ste zaslišali njegov glas? In kdaj ste odkrili, da njegovo življenje pravzaprav odseva kos vašega?

Leta 2008 sem se preselila v New York, da bi končala doktorat na Univerzi Columbia. Nekdo me je prosil, naj za mehiško revijo napišem nekaj o mehiškem pesniku Gilbertu Ownu, ki je živel v Harlemu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V knjižnici, kjer sem razi­skovala njegova dela, sem naletela na pismo, ki ga je napisal natanko pred osemdesetimi leti. V tem pismu detajlno opisuje svoje stanovanje, predmete v njem, med njimi je tudi drevo v cvetličnem lončku, ki je bilo videti kot narobe obrnjena svetilka, pravzaprav so vsa drevesa v lončkih videti kot narobe obrnjene svetilke.

Ste torej tako kot protagonistka­ romana tudi sami dejansko ukradli rastlino, 'mrtvo drevo' iz stavbe, v kateri je nekoč živel pesnik?

Čakajte ... Ko sem stopila iz knjižnice, sem ugotovila, da je Owen živel čisto blizu našega stanovanja, samo na drugi strani parka, in potem sem, ja, tako kot v romanu, šla v notranjost te zgradbe, na terasi našla drevo v lončku, in si rekla, ja, to mora biti znak. In ne, nisem ukradla rastline, ker je bila zapuščena, samo vzela sem jo k sebi in skrbela zanjo. Moja prva ideja je bila, da bi napisala roman s perspektive te rastline. Hvala bogu, da sem to opustila. To bi bilo res ­pretenciozno in dolgočasno.

Vam je pri tem pomagal nasvet­ vašega moža [znanega­ mehiškega­ pisatelja Àlvara ­Enrigueja]?

Prosim?

Pripovedovalka v vašem romanu­ velikokrat uporabi vdore realnega, v smislu: 'Moj mož zjutraj še vedno bere tisto, kar napišem ponoči ...' ali: 'Mož me sprašuje: Zakaj si me izgnala iz romana?' in podobno. S tem odprete zanimivo problematiko: sobivanje dveh pisateljev.

Zelo spoštujeva prostor drug drugega, deliva si sicer prostor za pisanje, bolj zaradi pomanjkanja prostora kot zaradi ljubezni ... Ker če živiš v New Yorku, vedno živiš v pomanjkanju prostora. ­Naučila sva se zelo spoštljive oblike ljubezni v tem prostoru in kadar sva skupaj, sva hkrati lahko zelo sama, vsak piše zase.

Od kod ta precej nesimpatični opis Federica Garcíe Lorce, s katerim se srečuje lik Gilberta Owna v New Yorku?

Zelo preprosto je. Hotela sem pogledati na Lorco z očmi mehiškega pesnika. Mehičani so znani po tem, da sovražijo uspeh drugih, sploh do Špancev gojijo posebno zamero. Torej Lorca v romanu je Lorca skozi oči manj pomembnega pesnika. Ko je Lorca leta 1928 prispel v New York, je bil sprejet kot zvezda, Owen pa je bil neznan pesnik, ki je kot uradnik delal na mehiškem konzulatu in pisal o cenah arašidov.

Zanimivo je, da je po izidu romana stopila v stik z mano družina Lorce, in priznam, da sem bila sprva zelo prestrašena. Izkazalo se je, da so samo slišali, da je en del romana posvečen tudi Lorci, in me prosili, naj nekaj napišem o razstavi o Lorci, ki so jo pripravljali. Najverjetneje knjige niso prebrali. Da ne bo dileme: sama globoko občudujem Lorco, zame je pomenil iniciacijo v španski jezik in poezijo, in mislim, da je bil eden največjih poetov 21. ­stoletja.

Kaj vam je kot umetnici dal Mexico City? V knjigi Papeles ­falsos govorite o tem mestu ­skozi oči pisateljice, ki kolesari po ulicah mesta in odkriva njegove prazne prostore in vrzeli.

Mislim, da je to mesto dalo krila­ moji domišljiji. Ko sem imela deset let, se je moj oče odselil v Južno Afriko in jaz sem šla z njim. To je bilo ravno leta 1994, ko se je v Chiapasu začela zapatistična revolucija in moja mama se je pridružila ­zapatistom.

Vaša mama se je pridružila ­zapatistom v Chiapasu ...?

Ja, a ne bi o tem, zelo kompleksna zgodba. Torej, moj oče je v Južni Afriki delal doktorat iz urbanizma, natančneje, iz zgodovine Mexico Cityja pred prihodom Špancev do danes. Naša hiša in njegov studio sta bila polna starih zemljevidov mesta, najbolj se spomnim podobe azteškega mesta Tenochtitlán, prvotno zgrajenega na jezerih, na katerem je stal trg Zócalo ... Tako da je moja prva podoba Mexico Cityja zelo imaginarna, šele potem sem jo nadgradila z drugimi podobami.

V Mexico Cityju lahko začutiš časovne plasti že v katedrali, ki je zgrajena iz kamnov azteških svetišč.

Gotovo je Mexico City eno tistih mest, v katerem lahko opazuješ vse časovne plasti. Če hodiš po središču mesta, boš videl ruševine azteškega templja, katedralo, deloma zgrajeno iz kamnov azteških piramid, pa neokolonialistične zgradbe 18. stoletja ali funkcionalizem 20. stoletja. Da lahko vidiš skozi vse te plasti, da lahko zares ceniš in občutiš to mesto, si moraš izostriti pogled. Mislim, da me je prav opazovanje Mexico Cityja naučilo, kako gledati in kako videti. S tem, ko se naučiš videti, se naučiš tudi, kako pisati.