Več kot to: Ko se zamegli meja med sanjami in resničnostjo

Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in ustvarja v Veliki Britaniji, je najbolj znan po trilogiji­ Hrup in kaos ter romanu Sedem minut čez polnoč. V trilogiji je glavna tema mladostnik in kaos, v Sedem minut čez polnoč pa mladostnik in smrt. Vse to je združeno v romanu Več kot to (Mladinska knjiga, prevod Andrej Hiti Ožinger).

Sedemnajstletni­ Seth se utopi. Izgubi v boju z vetrom, morskimi valovi in čermi. Umre. Nato se zbudi, gol, žejen in lačen. Toda živ. Čeprav mu je okolica znana, je videti popolnoma zapuščena. Nikjer ni nikogar, kot da so vsi mrtvi, kot da je tudi on mrtev. Sprašuje se, ali je to življenje po smrti.

Nato nekaj zasliši. Kaj več zapisati o vsebini bi bilo krivično do bralcev, ki jih bo to napeto branje vedno znova preizkušalo. Več kot to je roman vprašanj, ki si jih postavlja vse bolj zmeden in osamljen Seth. Meja med sanjami in resničnostjo, življenjem in smrtjo postaja vse bolj nejasna.

Ness je povedal, da ima rad skrivnosti, knjiga pa je tudi napeto napisana, skorajda v slogu trilerja, kjer nič ni videti tako, kot je na prvi pogled. V njegovih delih je pogosto glavni junak osamljenec, nov fant v mestu, brez prijateljev, brez korenin. To pa zato, ker je sam v mladosti to prepogosto doživljal, saj izvira iz vojaške družine, ki se je pogosto selila. Tako v njegovih delih kot osnovni motiv prevladuje osamljenost. Pravi, da tega ne počne načrtno, vendar se tako na koncu vedno izide.

Odkar se je začel resno ukvarjati s pisanjem, si je želel napisati zgodbo o tem, kako se nekega jutra zbudiš in ugotoviš, da so vsi izginili. Da si sam na svetu. Ta je videti povsem zapuščen in nikjer ni nikogar. Kot je povedal o romanu Več kot to, se ti potem postavljajo vprašanja osnovnega preživetja, kaj boš jedel, kako do vode, koliko boš prestrašen in brez moči ... in seveda ne bo elektrike. To je izhodišče, ki se je nato razvijalo in raslo.

Dobra zgodba za natančne bralce

Kako postaviti najstnika v tak svet, če so pa za ta leta normalni oblikovanje prihodnosti in močna pričakovanja? Kaj pa, če te prihodnosti ni? Kaj če je prihodnost nekaj povsem drugega? Ti pa si ujet v okoliščinah, povsem sam in brez sleherne opore.

Patrick Ness najraje piše za mlajše bralce, ki so hkrati tudi najzahtevnejši. Kot je povedal za Delo ob obisku v Sloveniji, ko je predstav­ljal roman Sedem minut čez polnoč, so to zelo natančni bralci. »Če jim knjiga ni všeč, je ne bodo le odložili, temveč bodo prepričevali vse, ki jih poznajo, naj je ne preberejo. Vsekakor jim moraš povedati dobro zgodbo.

To seveda ne pomeni, da vse drugo ni pomembno, liki, kraji, čustva, predvsem pa moraš biti spoštljiv do mladih bralcev in jih ne smeš podcenjevati. Če zmoreš vse to, ti bodo sledili kamorkoli. Mladi so najboljši bralci. Tudi zato, ker si knjigo, ki jo preberejo, prilastijo, postane njihova.« O smrti, ki je pogosta tema v njegovih delih, je dodal, da je »še vedno tabu in najstniki radi prestopajo meje. Zato o smrti veliko razmišljajo.«

Patrick Ness se loteva tudi zanimivih dobrodelnih projektov, podprtih s sodobnimi tehnologijami, svojo internetno stranjo ter prek facebooka in twitterja. Pred leti je pripravil dražbo, na kateri so bralci predlagali ime za junaka v naslednjem romanu. Takrat je zbiral denar za filipinske žrtve tajfuna. Ob sedanji krizi s prebežniki je objavil, da bo doniral deset tisoč funtov v sklad Rešimo otroke, ki pomaga otrokom prebežnikov po svetu, če in ko bo javnost priprav­ljena storiti isto.

Odzvali so se številni, predvsem pisatelji, kot so Philip Pullman, John Green, Cressida Cowell, Marian Keyes, Gayle Forman, Paula Hawkins, Suzanne Collins, Anthony Horowitz in drugi, ki imajo isto ciljno skupino bralcev, kasneje pa še velike založniške hiše, tako da je vsota presegla milijon britanskih funtov.