Tiskane izdaje
Ameriški knjižni trg je zelo zaprt. Letno prevedejo vsega tristo petdeset leposlovnih naslovov, Slovenci, ki nas je neprimerljivo manj od Američanov, pa prevedemo okoli petsto naslovov leposlovja letno.
V tem skromnem kupčku tuje beletristike, ki prodre na ameriški trg, zasedajo slovenski avtorji nesorazmerno velik del. Za to je zaslužen založnik John O'Brien iz založbe Dalkey Archive Press, ki te dni gostuje na festivalu Vilenica.
Zgodba njegove založbe se je začela v osemdesetih letih, ko je, razočaran nad dejstvom, da nekateri odlični avtorji niso deležni prave kritiške obravnave, ustanovil revijo Review of Contemporary Fiction. Iz tega se je razvila založba, katere osrednja dejavnost je izdajanje nekomercialne literature. Leta 2006 se je založba Dalkey Archive Press preselila na Univerzo v Illinoisu, kjer predstavlja del dejavnosti univerze.
Poleg ameriške literature izdajajo tudi tujo, na trg pošljejo štirideset naslovov prevodov letno, kar jih uvršča na prvo mesto med prevodnimi založbami na ameriškem trgu. Redno izdajajo tudi slovenske avtorje – do zdaj enajst, pripravljajo jih še šest.
Lani je sprožila nekaj razburjenja objava oglasa založbe Dalkey Archive Press, ki je bil natisnjen v ugledni The New York Review of Books, oglaševal pa je slovenske avtorje Andreja Blatnika, Marka Sosiča, Draga Jančarja in Tomaža Šalamuna.
Nekateri so bili prepričani, da je izdaje slovenskih avtorjev v velikih zneskih financirala slovenska država. Ker je John O'Brien, ustanovitelj in vodja Dalkey Archive Press, prišel v Slovenijo na festival Vilenica, se je ponudila priložnost, da ga povprašamo, kako je potekalo izdajanje slovenskih avtorjev in koliko je to v resnici stalo slovensko državo.
Kdo izbira slovenske avtorje, ki izhajajo pri vaši založbi, in koliko plača slovenska država za izid njihovih knjig v angleškem prevodu?
Verjemite mi, da ne gre za velike denarje. Mislim, da smo od slovenske strani dobili tri tisoč dolarjev za posamičen naslov, kar smo porabili za stroške prevoda, vse drugo smo pokrili sami. Nikakor tudi ni res, da je slovenska stran izbrala avtorje, ki smo jih objavili. Seveda smo vedno dojemljivi za predloge, ki jih dajejo nacionalni uradi, pristojni za širjenje literature, vendar zbiramo informacije tudi pri založnikih, prevajalcih, kritikih, imamo svoje urednike, bralce ... skratka, sami se odločimo, kaj bomo objavili.
Kako pridete do oglasa v tako ugledni publikaciji, kot je The New York Review of Books? Predstavljam si, da mora biti cena enormna?
Načeloma so cene res enormne, toda so tudi obdobja, ko tovrstne publikacije nimajo oglasov, kot je recimo poletje, in takrat ponudijo veliko bolj ugodne cene. Zgodi se, da hočejo le tisoč dolarjev za celotno zadnjo stran. Zagotovo pa slovenska stran za ta oglas ni nič plačala.
Kako so bralci sprejeli slovenske avtorje?
Od slovenskih avtorjev sta šla najbolje v prodajo Blatnik in Jančar, dobila sta tudi pozitivne kritike. Tudi Pahorjeva Nekropola je pošla, dali smo jo ponatisniti. Naša politika je, da imamo knjige ves čas na zalogi, ker vemo, da se bralstvo gradi počasi.
Kateri slovenski avtor vam je najljubši?
Jančar je velik avtor. Njegov roman To noč sem jo videl me je zelo pretresel. Predvčerajšnjim sem bil na večerji z njim in vprašal sem ga, ali je bilo težko umoriti glavno junakinjo. Dejal mi je, da je zelo trpel, ko je to pisal, saj ni hotel, da umre. Skozi roman se zelo trudi ne povedati, da je umrla, a na koncu mora to priznati.
Zelo so mi všeč tudi Blatnikove ljubezenske zgodbe, Pahorjeva knjiga je mojstrovina, veselim se knjige Suzane Tratnik, ki bo izšla prihodnje leto, pa knjige Veronike Simoniti in drugih. Za nobenega slovenskega avtorja, ki sem ga izdal ali ga nameravam izdati, mi ni žal.
Kako ste prišli v stik s slovensko stranjo, s festivalom Vilenica?
Leta 2009 me je obiskala takratna direktorica Vilenice Miljana Cunta in mi predlagala, da bi Dalkey Archive Press vsako leto izdal knjigo slovenskega avtorja v fokusu te prireditve. Bilo je noro povabilo, noben založnik ga ne bi sprejel, jaz pa sem se navdušil nad njim. Tako sem dobil priložnost spoznati ta čudoviti festival in veliko zanimivih avtorjev.
Kako vaša založba preživi? Kdo so vaši podporniki in financerji?
Dohodki od prodaje predstavljajo polovico našega letnega proračuna, polovico pa dobimo od fundacij, ki podpirajo izdajanje neprofitne literature, ter individualnih sponzorjev. Ker sem univerzitetni profesor in se dobro znajdem v univerzitetnem okolju, pridobivam denar tudi iz tega vira, a to ni lahko dostopen denar, ker je birokratskih ovir veliko.
In tako vam je uspelo preživeti v založništvu petintrideset let?
Da. Pogosto sem vlekel zajca iz klobuka, se pravi, da sem moral delati čudeže, in nekako smo se vedno izvlekli, četudi smo bili v hudi finančni stiski. Pri svojem početju neizmerno uživam, nobena druga služba me ne bi mogla tako izpolnjevati kot me ta.
Letno prodamo okoli sto tisoč izvodov knjig, kar je malo, a kljub temu dovolj, da vplivamo na razmišljanje ljudi in njihovo percepcijo sveta. Še posebej si želimo doseči mlade bralce in zarisati njihovo bralsko pot, želimo jim pokazati, da obstaja tudi nekonvencionalna in domišljijsko bogata literatura.
