Tiskane izdaje
Kot pravi urednica Andreja Ažber, je pred desetletjem Silvo Grmovšek prišel na idejo, da bi »reflektiral neusahljivo moč velenjske rockovske ustvarjalnost« s pomočjo arhiva »veterana lokalne in slovenske r'n'r scene«, kitarista in koncertnega organizatorja Siniše Hranjca.
Deset let kasneje sta zdaj Knjižnica Velenje in Založba Karantanija v založbi knjižnice in ustanove Velenjska knjižna fundacija izdali nekaj še precej bolj obsežnega. Več kot 200 strani velikega formata debelo monografijo (z)Godbe Velenja, v katerih je popisana lokalna (v mnogih primerih takšna samo po izvoru) r'n'r, pop, elektronsko, jazz in hip hop sceno Velenja od leta 1959 do 2014.
Ker je vse skupaj plačala mestna občina, ki letos praznuje 55 let odprtja sedanjega mestnega središča, je bilo sicer treba seči malce predaleč v preteklost, saj se je sedež občine, ki je takrat obsegala celotno Šaleško dolino, šele leta 1963 iz Šoštanja preselil v Velenje, prvi velenjska bendi pa so nastali šele leta 1965 (Apači, RT+1, Utrinki).
Dotlej so Velenje takrat najpogosteje prihajale igrat zasedbe iz Celja (Sinkope), Celja kot takrat (še) upravnega in šolskega epicentra Velenja. Potem pa so v mestu rudarjev in delavk za tekočim trakom začeli ansambli rasti kot gobe pod dežju (Jewels, Blue Star ...).
Potrebna je bila sicer še ena cela srednješolska generacija, da se je prvi uspeh za velenjske godbenike začel (Ave, Utrip ...), pa zatem še skoraj dve, da se je razbohotil (Mache, Nazaj k zvezdam, Šank Rock, Chateau ...) in okoli četrt stoletja, da je eksplodiral v svoji pestrosti in številčnosti (ob že omenjenih v uvodu npr. Princip, Qub, Something Small, Joži Šalej, Tonske, Zi.Eban.E, pa tudi Natalija Verboten, Irena Verčkovnik in številni drugi).
Dandanašnji Celje ni središče zanimanja Velenjčanov, imajo svoje mesto z vsemi atributi in kmalu znajo na savinjsko prestolnico gledati zviška tudi po gospodarskem dohodku. Če so poprej vsi velenjski glabeniki hodili v šole, tudi glasbeno, v Celje, zdaj Celjani v dolino prihajajo v službe in tudi v glasbeno šolo.
Že v šestdesetih letih pa za razliko od Celja v Velenju delovanja na področju popularne in alternativen kulture ni bilo treba zagovarjati pred političnimi forumi. Danes jo ti celo izdatno financirajo in prenašajo, če že ne spodbujajo.
Mestne oblasti imajo zanjo vsaj toliko razumevanja, da je na mladinskih festivalih (Kunigunda) in drugih lokalnih dohodkih tukajšnja glasbena ustvarjalnost po možnosti prva misel pri izbiri nastopajočih. Letos je občina celo eno izmed hiš v javni lasti uredila za domovanje oziroma vaje lokalnih glasbenih zasedb.
Še številčni laški The Stroj imajo zdaj iz velenjskega bazena glasbenikov že polovico vseh članov. Medtem Stane Špegel (HouseMouse, Stanislav) že vrsto let glasbo izdaja pri tujih založbah. Ave z legendami Rajkom Djordjevičem, Mišom Melanškom, Leonom Fermetom, Sergejem Škofljancem in Matejem Kovšetom pa zadnjih devet let spet igrajo svojo prvo uspešnico Belo telo iz leta 1975.
Tudi Šank Rock so se po dolgem odmoru (no, večina) pred nedavnim zbrali. In če so v Celju prvi jazzovski festival dobili pred štirimi leti, čeprav od tod izvirajo mnoge legende slovenskega jazza, so v mladem Velenju to z Max klub jazz festivalom in Jazz kliniko ter s pokojnim hrvaškim vibrafonistom in pedagogom Boškom Petrovičem naredili že leta 1999.
Velenje ima svoje zgodbe. In godbe.
