Velika knjižna uspešnica: S čilske perspektive je Slovenija sanjska dežela

Slovenija je prekrasna daljna­ dežela, v kateri ni prostora za žalost, je prepričan eden od protagonistov knjižnega prvenca čilskega pisatelja Estebana Catalána. Zbirko kratkih zgodb, ki jo je naslovil Eslovenia (Slovenija), je lani več čilskih medijev uvrstilo na sezname najboljših knjig leta.

Esteban Catalán je po poklicu novinar in kot svobodnjak piše za več čilskih in španskih revij, trenutno pa študira v ZDA. Enaintridesetletni Čilenec v svojem leposlovnem delu Eslovenia (Slovenija), ki ga je lani izdala založba Montacerdos, bralcem v 18-milijonski južnoameriški državi prikazuje »deželo na sončni strani Alp« kot sanjski kraj, kjer ljudi čaka boljša prihodnost.

V pogovoru nam je priznal, da še nikoli ni bil tukaj, želi pa si najti založnika, ki bi mu podaril avtorske pravice, da bi knjiga izšla še v slovenščini.

O čem govori vaše delo? Kakšno je njegovo sporočilo?

Knjiga je zbirka devetih kratkih zgodb, katerih protagonisti so pretežno mladi srednjega in nižjega sloja, z dolgovi, tako finančnimi kot čustvenimi. Večina zgodb se vrti okoli njihovega boja, prebijanja v odraslost. Vendar jim, boljkone, ne uspeva premagovati ovir. Definira jih v bistvu to, da se borijo, čeprav ne dosežejo ničesar. V zgodbah je veliko nasilja in spolnosti, a tudi trenutkov ljubezni in nežnosti sredi obupa. Ti trenutki lepote pripadajo nam vsem, ne samo tistim, ki ­uspejo.

Zakaj ste delo naslovili Slovenija? Kaj vas je navdihnilo?

Zbirko sem naslovil Slovenija, ker v eni od zgodb protagonist – mladenič, ki je odraščal čustveno zanemarjen in se zdaj poskuša naučiti zaljubiti – vidi Slovenijo kot neko utopijo, fantazijo. Na televiziji občuduje podobe Slovenije, prijazno plat države, ki jo prikazujejo dokumentarci, in razmišlja: 'Kako srečen bi bil tam, v tisti državi, s tistimi ljudmi!'

Te sanje o Sloveniji so način obljubljanja boljše prihodnosti, nemogoč pobeg. Noben mlad Čilenec iz srednjega ali nižjega sloja ne bi mogel potovati v Slovenijo. Najboljši način za opis moje domovine je nepravičnost in družbena neenakost. Otroci iz višjih slojev so deležni družbene pomoči, da obdržijo družinsko premoženje, tisti odrinjeni pa ostajajo na robu. Ampak radi pa sanjamo, da bomo 'nekega dne' odpotovali v kraje, kot je vaša država.

Ste bili kdaj tukaj?

Bolj malo sem vedel o državi, ko sem začel pisati. Seveda sem slišal za balkanske vojne. Poznal sem eno mesto in eno nogometno ekipo, ki se imenuje Maribor, ker je igrala v ligi prvakov, ko sem bil še otrok. Poleg tega sem nekoč na youtubu gledal posnetek, kako je slovenska študentka igrala violino. Spomnim se, da se mi je zdela zelo osredotočena in lepa, vsi drugi v zboru – mladi in stari – so veselo peli, kot da bi to bila srečna dežela, v kateri se ljudje medsebojno spoštujejo in so si enaki. Najbrž sem imel v mislih to podobo, ko sem dal naslov knjigi. Jaz sem podoben mladeničem, ki jih opisujem v zgodbah. Nikoli nisem bil v Evropi. Seveda bi kdaj rad obiskal Slovenijo. To bi mi veliko pomenilo.

Večina kritik, ki jih je mogoče prebrati, je zelo pozitivnih. Ste si obetali tak uspeh prvenca?

Pozitivne kritike so seveda dobrodošle, ampak zanima me predvsem, kako bi moje zgodbe prišle tudi do drugih ljudi, ne samo do vedno istega kroga, ki ga sestavlja majhna elita kritikov, drugih pisateljev ali založnikov. Zame bi bil uspeh, da bi knjiga našla bralce zunaj tega kroga, da bi posegali po njej delavci in študenti, da bi po­vpraševali po njej v knjižnicah. To bi mi dalo več kot dobre kritike.

Ocenjujete, da ste dosegli cilj in da je delo prišlo do ljudi zunaj kroga?

Dobro vprašanje. Težko zdaj odgovorim nanj, s časom bom najbrž vedel. Ampak mi je dovolj že pet ali deset 'nestandardnih' bralcev, ki dajejo delu pomen. Bistveno je razbiti verigo. Vodstvo čilskih knjižnic je kupilo nekaj deset izvodov Slovenije in jih ponudilo na svojih policah. To se mi zdi zelo pozitivno, saj so tako zgodbe dostopne širšemu občinstvu, ki je pogosto drugačno od tistega, ki kupuje knjige.

Ste zadovoljni s sprejemom bralcev?

Zame je odziv zelo pomemben. Ljudje, ki me ne poznajo osebno, si vzamejo čas, da mi pišejo in povedo, kaj so razmišljali ali čutili ob branju mojih besed. To me vedno navda s prijetnimi občutki.

Je vaša Slovenija naprodaj še kje drugje?

V založbi so mi povedali, da so jo poslali v več latinskoameriških držav, denimo v Argentino, Kolumbijo, Peru, Mehiko in ZDA (v Los Angeles).