Tiskane izdaje
Tone Partljič priznava, da je v intervjujih še vedno gostobeseden in vehementen, saj je to nekakšen obrambni mehanizem, da ga sogovornik ne bi vprašal kaj neprijetnega. »So stvari, ki jih tudi jaz najraje zadržim zase,« pravi. Vendar je takšnih malo oziroma so omejene zgolj na polje osebnega in intimnega, sicer pa ima rad polemiko in raznovrstne teme.
Kot je raznovrsten tudi njegov opus. Napisal je več kot trideset dram oziroma komedij, le nekaj manj proznih del, pa dober ducat televizijskih in filmskih scenarijev in radijskih iger ter ne nazadnje tudi avtobiografijo. Večina del je humorno obarvanih, zato je toliko bolj zadovoljen, da se je tokrat prvič zgodilo, da je Prešernova nagrada pripadla komediografu.
»Nečimrno priznam, da mi nagrada godi, ker sem jo kot prvi pri nas dobil za komedijo. Obenem je to tudi zadoščenje za vse zagrenjene komediografe, ki nikoli ne pridejo na vrsto za priznanje, začenši s čitalniškimi komediografi iz 19. stoletja pa vse do danes, ko se mi recimo Ervin Fritz, Franček Rudolf ali Pavle Lužan včasih potožijo, da so spregledani.«
Pri nagradah ste bili do zdaj precej zadržani, kot ste se izrazili, so dobrodošle, ker je ne nazadnje z njimi mogoče plačati nekaj položnic. Prešernova nagrada ima vendarle drugačno težo in pomen?
Z nekaj patetike bi jo lahko označil za slovensko Nobelovo nagrado za literaturo; kot sem slišal, je eden od predlagateljev dejal, da če je že Dario Fo dobil Nobelovo nagrado, lahko Partljič dobi Prešernovo, kar kaže na zadrego pri vrednotenju komedije. Ne vem, zakaj imajo lahko v Zagrebu in Beogradu ali pa v Moskvi in Parizu gledališke institucije, ki imajo na repertoarju zgolj komedije, pri nas pas je to omalovaževana zvrst. Ali ni že Umberto Eco z romanom Ime rože jasno povedal, kakšen pomen imata komedija in satira?
Smo za humor premalo samozavestni? Britanci z veliko bolj slavno zgodovino, denimo, s tem nimajo težav.
Verjetno res. In položaj se slabša, včasih me kdo pokliče in si zaželi nov tekst, vendar mora biti napisan za največ dva protagonista, scena pa dovolj priročna, da jo je mogoče spraviti v osebni avto. Tako ne more nastati delo v smislu Tartuffa, Revizorja, Pohujšanja v dolini šentflorjanski ali – če sem nekoliko neskromen – mojega Kulaka.
Priznam, da tudi finančna vrednost nagrade ni zanemarljiva, do zdaj na svojem bančnem računu še nisem imel niti polovice takšne vsote. To povem bolj v šali, kot tudi to, da se ji bom odpovedal v korist žene; pač v kontekstu, da so nekateri do zdaj iz takšnih in drugačnih razlogov zavrnili nagrado, kolikor vem, pa se denarju ni še nihče odrekel.
Je pa Prešernova nagrada tudi potrdilo kakovosti vašega celotnega opusa, ki so ga nekateri v preteklosti obravnavali z zadržkom?
Seveda, pač v slogu, Partljič je predvsem ljudski dramatik ... Morda bo poslej takšnih skeptikov manj, čeprav se s tem sploh ne obremenjujem. Pomembno se mi zdi, da sem po Janku Glazerju, ki je dobil Prešernovo nagrado za literaturo že daljnega leta 1968, ter Andreju Brvarju še tretji Mariborčan, ki sem jo dobil, saj so za razliko od drugih umetniških zvrsti prav literati v tem mestu najbolj zapostavljeni. Seveda jo je dobil tudi Drago Jančar, ki pa ga danes težko štejemo za Mariborčana.
Pred časom ste izrazili dvom, ali je prijateljstvo z Jančarjem še obojestransko, imata pač skoraj diametralno različne politične poglede.
Lahko potrdim, da je. Z njim in Brvarjem, ki smo še ostali od mariborske peterice, se večkrat dobimo in res sem vesel, da smo vsi trije prejeli Prešernovo nagrado. Če bi France Forstnerič še pisal, bi jo verjetno dobil tudi on, Marijan Kramberger pa je bil pravzaprav osrednja intelektualna in moralna avtoriteta v našem krogu. Sicer pa me politična razhajanja ne motijo, razen če mi jih kdo agresivno vsiljuje, in lahko rečem, da tovrstne polemike ne morejo omajati mojega prijateljstva z Jančarjem, ki je bil pravzaprav edini med nami res politični disident. Iskreno se veselim vsake njegove nove knjige, čeprav tudi s kančkom nevoščljivosti, da meni takšna proza ne 'rata'.
Znana je vaša naklonjenost do Cankarja. Bi se brez ambicioznosti vaša kariera v slogu Martina Kačurja končala na osnovni šoli v Sladkem Vrhu in z nekaj komedijami za amaterski oder?
Zanimiva in dovolj točna ugotovitev. Staršem, ki so prihajali iz revnega okolja, se je zdela služba učitelja za tiste čase nadvse imenitna, sam pa sem bil precej nesrečen.
In dramskimi, zdi se, da ob kabinetnem pisateljskem delu nujno potrebujete tudi takojšnji odziv v dvorani, dramaturško delo in kolektiv?
To sem res potreboval, čeprav sem imel kar nekaj časa težave s samozavestjo. Spomnim se Bojana Štiha, ki mi je rekel: Vas sem izbral za dramaturga v mariborskem gledališču, ker se mi zdite najboljši, pričakujem pa, da boste bolj samozavestni in da se boste temu primerno tudi obnašali v gledališču. Odločil sem se, da se bom učil in se pravzaprav učim še danes.
Pri vas je v fokusu tako imenovani mali človek, ki pa je danes precej drugačen, kot je bil pred petdesetimi ali sto leti.
Omenil sem, da prihajam iz revne družine, oče je bil kretničar, mama je delala pri okoliških kmetih, vendar jima je kljub temu uspelo šolati dva otroka na učiteljišču, skratka, občutek sta imela, da se njun položaj počasi, vendar zagotovo, izboljšuje. Danes številni nimajo več tega občutka, ljudi brez pravic pa je vse več.
Zato smešim tudi naše male polbogove, ki generirajo takšno stanje, se pa lahko samo strinjam z mislijo Mladena Dolarja, da za razliko od Andersenovih časov vsi vemo, da je cesar gol, vendar danes cesarju zaradi tega ni prav nič nerodno. Je pa v meni tudi izrazita črta benevolentnosti in razumevanje za človekove grehe in zmote, vsa ta pretirana resnobnost in črnogledost ter katastrofične napovedi so mi tuje.
