Veno Taufer: »Še nikdar ni bil pohlep po moči tako anonimen«

Doslejšnjemu nizu nagrad pesnik, dramatik, esejist, prevajalec, urednik, gledališčnik, osamosvojitelj in sploh angažirana javna osebnost Veno Taufer danes dodaja še eno – najvišje priznanje mesta, Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Šolo, pravi biografski leksikon, je Veno Taufer obiskoval na Dolah pri Litiji in v Gabrovki, gimnazijo in poznejše študije pa je Ljubljančan opravil v Ljubljani.

Jaz sem čistokrven Ljubljančan, oče je bil učitelj in učitelje so pač premeščali iz kraja v kraj, tudi tedaj so zlasti v šolstvu poznali ­kadrovske cunamije.

Nagrad se vam je nabralo precej, od nagrade Prešernovega sklada, Sovretove, stanovske Jenkove, na vaši dlani se je zasvetil zlatnik poezije, do Prešernove nagrade in avstrijske mednarodne srednje­evropske nagrade.

Te, zadnje, sem bil zelo vesel, saj je bila nagrada meni in hkrati vileniškemu festivalu. V utemeljitvi so takrat zapisali,­ da jo dobim za literarno delo ter za prizadevanje za demokratizacijo v Srednji Evropi. Vilenica je dejansko precej pripomogla k zavesti o Srednji Evropi, kratko in malo jo je obudila. Zbirali smo se v Sežani in debatirali ravno o preteklosti, tradiciji in srednjeevropski identiteti, identiteti manjših kultur. Nismo govorili o identiteti Nemčije ali Rusije, ampak o identiteti Slovencev, Čehov, Avstrijcev, Poljakov, kar je bila takrat skrajno nezaželena, skoraj bi lahko rekel prepovedana tema. No, po peti vilenici je že padel berlinski zid, kar seveda ni bila naša zasluga, je pa vsaj kako opeko vilenica vsekakor podrla.

Takrat ste govorili o miselnem okviru srednjeevropske nagrade, ki da je predvsem integracijsko načelo različnosti.

To se je nekaterim takrat zdelo smešno, a to je pravzaprav formula oziroma temeljna ideja Evropske unije.

Kje pa smo Srednjeevropejci zdaj, ko se pečamo z migrantsko krizo?

Iskreno sem prepričan, da je omenjena ideja danes še toliko bolj pomembna. Evropa se vsekakor bo spremenila, to je jasno, množice bodo prihajale pit našo vodo in dihat naš relativno neonesnaženi zrak, premišljati je treba o preživetvenih strategijah. Vsekakor nisem zagovornik pesimizma in ne bajam o kataklizmi, ampak napisal pa sem Vodenjake, v slutnji možnosti katastrofe ob času kubanske krize. Takrat se je tudi začela prebujati zavest o ekološki ogroženosti planeta.

Ljubljana je letos zelena prestolnica­ Evrope.

Vesel sem tega, še posebej kot Ljubljančan. Zadnje leto druge svetovne vojne sem se vrnil vanjo, da sem lahko šel v gimnazijo, in od takrat sem tu. Zrasel sem se s tem mestom in imam ga rad, moje mesto je.

Kaj lahko po petindvajsetih letih od slovenske osamosvojitve pove nekdo, ki je zelo dejavno sodeloval pri 'gori postavljanju' ­samostojne Slovenije?

Tukaj sem pa dokaj črnogled, kajti zdi se mi, da smo bili morda malo preveč lahkotni. Prav je bilo, da smo bili samozavestni, saj drugače vsega ne bi zmogli, prav je, da smo zaupali vase in se lotili vsega potrebnega, utemeljevali novo državo s svojo kulturno identiteto. Zadnje čase sem se zelo strinjal s pokojnim prijateljem Francetom Bučarjem, da morda le nismo bili docela zreli, dorasli. Imeli smo srečo, več sreče kot pameti.

Pameti nam še zdaj manjka. Manjka nam kulturne pameti; to je morda slišati smešno, a poglejte si Angleže, Francoze, Nemce, mišljenje je treba kultivirati. Mi smo vstopili v polje državotvornosti nekultivirani, to se vidi tudi po zdajšnjem položaju, v katerem smo, obdani s skrajno primitivnimi, nekulturnimi političnimi strankami brez občutka za drugega ... vsi še največkrat vidijo le samega sebe. Bi se spet lotil česa takega? Seveda bi, a pred petindvajsetimi leti je bil edini mogoč trenutek v zgodovini, tako rekoč se je vlak zgodovine ustavil, da smo lahko Slovenci stopili nanj.

To sem najmočneje doživel, ko smo sestav­ljali majniško deklaracijo, tako imenovano pisateljsko ustavo, v kateri smo povedali vse bistveno, kar je bilo treba povedati. Še zmeraj drži, kar sem povedal deset let po nastanku deklaracije – kup točk še zmeraj ni uresničenih. Še zmeraj tudi nismo politično kultiviran narod, žal.

Ni dolgo, kar ste povedali, da oblast ne posluša pisateljev. V zadnjem mandatu predsednika Društva slovenskih pisateljev ste morali z grenkobo ugotavljati, da je vlada ukinila samostojno ministrstvo za kulturo. Kaj pravite zdaj, ko imamo ministra za kulturo, ki je pisatelj in član pisateljskega društva?

Prijatelja Toneta Peršaka mi je žal, kajti padel je v umazano lužo, kjer bo sicer poskušal plavati, a dvomim, da bo zmogel kaj več kot čofotati, da se ne bi utopil. Razmere niso dobre ali primerne. Zakone pišemo kar na pamet, poglejte si za primer pravico do vode, ki bi jo vpisali v ustavo. To je simbolna raven, mednarodno pa od tega ne bomo imeli veliko, saj nimamo ustreznih podzakonskih aktov, tujci nam lahko osušijo izvore.

Velik pesimist sem, saj ugotavljam, da ni bil še nikdar pohlep po moči, finančni in seveda politični, tako anonimen, tako prikrit. Že za svoja otroka sem v skrbeh, a ob mogoči prihodnosti otrok svojih otrok sem zgrožen. Se bodo morali spet iti revolucijo? Ne privoščim jim tega.

Nekdaj so se pisatelji borili zoper tako imenovana skupna jedra, ki so pretila popolnoma marginalizirati slovenščino, zdaj pisateljsko društvo pošilja medijem izjavo o noveli spremembe zakona o visokem šolstvu, ki odpira vrata tujemu jeziku na univerzi.

Zgrožen sem. Tudi tukaj gre za pohlep, po moči, uveljavljanju, nekateri vidijo le samega sebe. V nekdanji Jugoslaviji smo imeli na tisoče študentov, ki so se odlično naučili slovenščine, slovenski popotniki vedo povedati, da na tujem srečaš ljudi, ki te nagovorijo v čisti slovenščini. Le zakaj bi morali slovenski študentje komunicirati v angleščini? Koliko so v slovenski znanstveni jezik vložile prejšnje generacije! To, kar se dogaja zdaj, je zločin nad jezikom. In če nam vzamejo jezik, nam vzamejo dušo. To je slišati patetično, a je res, duša je to, da z vami govorim in povem tisto, kar zares mislim. Z otroki govorim v slovenščini, z lepimi damami se pogovarjam v slovenščini, sanjam v slovenščini, ne morem drugače.

Pred leti ste povedali, da se vaši generaciji, ki je bila na branikih demokracije, tako rekoč ne spodobi več ukvarjanje s politiko, ampak kvečjemu lahko piše spomine. Se držite te modrosti?

Še vse počnem, spomine imam tudi res že zastavljene, saj čutim nekakšno zavezo ali dolžnost kot eden redkih preživelih te 'kritične' generacije. Pripravil sem knjigo, ki bo avgusta izšla pri Beletrini, veliko dela je bilo, saj gre za zbrane zbirke, od prve do novih, zadnjih pesmi.