Tiskane izdaje
So to ljubezenski verzi? Ali kontrarevolucionarna čustva? Že zato, ker se je pod njimi podpisal pravkar umrli kitajski disident in dobitnik Nobelove nagrade za mir Liu Xiaobo – čigar 11-letno prestajanje zaporne kazni je bilo prekinjeno zaradi raka jeter v poznem stadiju –, pesem zahteva tolmačenje vsake praznine med besedami, napisanimi v zaporniški celici, prav tako bujno domišljijo bralcev, kakršna je med pisanjem vodila pesnika.
Liu Xiaobo ni bil samo aktivist, ki se je bojeval za demokratične reforme in človekove pravice. Bil je tudi eden subverzivnih kitajskih pesnikov, tako da se je Komunistična partija enako bala tako njegovega ostrega političnega uma kot njegovih deziluzioniranih verzov, posvečenih ljubezni do žene Liu Xia, do svobode in do tistih, ki so umrli za svobodo.
Poezija ima v današnji Kitajski zelo pomembno vlogo in le redkokje se sporočila pesnikov prebirajo s takšno resnostjo in spoštovanjem kot v tej državi, v kateri je bila tisočletja prav pesem način komuniciranja med ljudstvom in cesarjem. Z verzi se je izražalo nezadovoljstvo, kadar je zavladalo, pa tudi pričakovanja, ko so le ta ostala neizpolnjena. Z verzi se je hvalilo in grajalo, ob tem pa tudi vedno razkrivalo najiskrenejše stanje duše posameznikov in stanje kolektivnega duha.
Oblast in pesniška večpomenskost
»Poezija je danes na Kitajskem eden najsvobodnejših medijev,« je že leta 2010 ugotavljal pesnik Ouyang Yu, ki živi v Avstraliji, »le da Zahod tega ne ve.« Oblast, je dejal takrat, je zamižala pred pesniško večpomenskostjo, ker je osredotočena na gospodarstvo. »To je najboljši čas za razcvet kitajskih pesnikov,« je bil prepričan Ouyang. Nato pa so samo dve leti pozneje kitajski tožilci vložili obtožnico proti pesniku Zhu Yufuju, v kateri so eksplicitno trdili, da je s svojimi pesmimi »podpihoval subverzivnost«. »Čas je, kitajski narod / Trg pripada vsem / stopala so vaša / čas je, da jih premaknete / da vas odnesejo na Trg, kjer boste opravili izbor.«
Zaradi teh verzov je bil Zhu obsojen na sedem let zapora. V razsodbi, ki so jo v vzhodnokitajskem mestu Hangčouju izrekli po treh urah sojenja, je zapisano, da je to »resen zločin, ki si zasluži strogo kazen«. Tri leta pozneje je delavec na naftnem polju iz mesta Dunhuang v puščavi Gobi Nie Zhanye napisal pesem, ki jo je prav tako posvetil trgu, Trgu nebeškega miru in študentom, ki so tam leta 1989 izgubili življenje, ko je v mesto prodrla vojska in zatrla več mesecev dolge proteste proti korupciji in enoumju.
»Morda je napočil skrajni čas / za seboj ne puščam oporoke / samo pero za svojo mater / nisem junak / v časih brez junakov / hočem biti samo človek.
Mirno obzorje / deli žive in mrtve / lahko si izberem zgolj nebo.
Ne bom pokleknil na zemljo / da bi bili rablji videti veliki / in da bi lahko ustavili veter svobode.
Iz lukenj nabojev, ki so videti kot zvezde, se bo razlila / zora, rdeča kot sonce.«
Nie je bil zaradi teh verzov obsojen na tri leta zapora.
Poezija je na Kitajskem priljubljena
Na Kitajskem je pesem včasih zločin. In medtem ko ta trditev po svoje izpodbija besede Ouyang Yuja, češ da je pesništvo najsvobodnejši medij, hkrati ni dvoma, da te stroge kazni potrjujejo besede nekega drugega pesnika – Yang Liana, ki je prepričan, da je v kitajskem kulturnem pa tudi družbenem življenju »poezija še vedno izjemno pomembna«.
Kitajci, pravi Yang Lian, ki prav tako živi zunaj Kitajske, radi in veliko prebirajo pesmi. »Leta 2012, ko so mi ponudili položaj umetniškega direktorja umetniško-kulturne spletne strani, ki so jo uvedli v Pekingu, sem predlagal, da bi ustanovili spletno pesniško nagrado, za katero bi se lahko potegovale vse pesmi, napisane v kitajskem jeziku,« je v enem od intervjujev povedal Yang. »In to smo tudi storili. Ustanovili smo mednarodno komisijo za dodelitev nagrade in za člane žirije imenovali sedem zelo znanih kitajskih pesnikov. A nihče od nas ni niti slutil, da bo v enem letu prijavljenih več kot 80.000 pesmi. Vsako dobro pesem so spremljali še komentarji na 30 do 40 straneh, tako da je vse skupaj še najbolj spominjalo na celoletni festival poezije,« je dejal Yang.
Zahvaljujoč internetu se v sodobni kitajski poeziji odpira prostor za razvoj, v katerem je malo manj ovir, na kakršne je, denimo, naletel Yang Lian, ko je bila njegova avtobiografska poema izdana v nakladi 3000 izvodov, nato pa so dan po tem, ko se je pojavila v knjigarnah, iz prodaje umaknili vse izvode in jih uničili pod nadzorom partijske cenzure. Vzrok? Pesnik domneva, da je njegovo Narativno poemo, kot je poimenoval svoje delo, na uničenje obsodila kratka pesem Elegija stvarnosti, ki je bila objavljena v sklopu poeme. Pesem je bila posvečena pokolu na Trgu nebeškega miru, kar pomeni, da se je dotaknila tiste nevralgične točke kitajskega sistema, ki se ji še vedno ne sme nihče približati. »To grozljivo uničenje knjige je bila pravzaprav svojevrstna potrditev globine in moči poezije pa tudi dejstva, da ljudje v resnici berejo pesmi, in to celo v času, ko se na veliko govori, da nihče več ne bere poezije,« pravi Yang.
Mao Zedong
Pisatelj in književni kritik Yu Jie meni, da v današnji Kitajski pisateljem na splošno ostanejo samo tri opcije: molk, zapor ali izgnanstvo. In res, vse odkar sta pesnika Bei Dao in Mang Ke leta 1978 ustanovila revijo Jintian (Danes), ki je pisateljem in pesnikom ponudila možnost za svobodno polemiko o pomembnih vprašanjih iz nedavne kitajske zgodovine, kot je število umrlih v času velike lakote, ki se je razširila zaradi Mao Zedongovega »velikega skoka naprej«, so bili skoraj vsi subverzivni pesniki, ki so se zbrali okoli revije, prisiljeni poiskati rešitev v izgnanstvu. Mang Ke je eden redkih, ki je ostal na Kitajskem.
Liu Xiaobo pa je eden od še toliko bolj redkih, ki so se vrnili iz Amerike, da bi živel na Kitajskem. Da bi pisal o ljubezni, ki je niti zaporniška celica ni mogla utišati. Da bi tistim, ki prebirajo pesmi, govoril o tem, da je ljubezen do ženske, do svobode in do domovine vedno ena in ista beseda. Vprašanje je le, kako si jo kdo tolmači.
