Vesna Horžen: »Vsaka knjižnica ima svojo zgodbo«

V viharju vsakodnevnih­ sprememb knjižnica ostaja­ stalnica, ki pa se le redko znajde­ v središču pozornosti. Tega se zaveda tudi letošnja dobitnica osrednje bibliotekarske nagrade Vesna Horžen, ki je že 25 let aktivna v bibliotekarstvu. Najprej je bila vodja Ljudske knjižnice Ribnica, nato direktorica tamkajšnjega javnega zavoda Miklova hiša.

Kot predsednica Združenja splošnih knjižnic je s svojim delom izjemno prispevala h krepitvi družbenega položaja knjižnic in k njihovemu povezovanju, predvsem na področju skupnih interesov in potreb. Prav zato je sodelovala tudi pri pripravi nove zakonodaje in nacionalnega programa za kulturo.

S svojim delom pri Združenju splošnih knjižnic ste prispevali k boljšemu povezovanju in sodelovanju knjižnic po Sloveniji. Čemu služi to povezovanje?

Osnovni namen združenja je razvijanje in poenotenje delovanja knjižnic in knjižničnega informacijskega sistema. Zavzema se za uveljavljanje skupnih interesov splošnih knjižnic do države in lokalnih skupnosti. Najpomembnejši cilj je seveda zadovoljen uporabnik splošnih knjižnic.

Slogan Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, naše sestrske stanovske zveze, ki povezuje delavce na področju knjižnične stroke, je: 'Skupaj smo močnejši'. Knjižnice so institucije, katerih ustanovitelji in večinski financerji so lokalne skupnosti. Vsaka knjižnica, od najmanjše do največje, ima svojo zgodbo. Če se ne bi ves čas trudili postavljati skupnih imenovalcev, ki morajo veljati za splošne knjižnice v vsem slovenskem prostoru, bi se lahko knjižnice utopile v ­poljubnosti. Povezanost je pomembna zaradi uporabnika, ki bi moral imeti enake možnosti za uporabo knjižničnih storitev, ne glede na to, kje živi.

Se slovenske knjižnice in stroka­ lahko kosajo z evropskimi ­standardi?

Splošne knjižnice pri nas in v Evropi so v fazi spreminjanja in prilagajanja potrebam uporabnikov, ki poleg tradicionalnih knjižničnih storitev potrebujejo še veliko drugega. Knjižnice zato iščejo nove poti do uporabnikov, kar je za knjižničarje izziv in prepričana sem, da rezultati ne bodo izostali. Veliko bolj zahtevno je in bo prepričati odločevalce, da prebivalci potrebujejo knjižnice. Ob vseh velikih temah, ki ta trenutek okupirajo Slovenijo in Evropo, so knjižnice za ljudi, ki morda ne zmorejo poglobljenega premisleka, najmanj pomembna stvar na svetu. Vendar pa že podatek, da v Sloveniji obišče splošne knjižnice 11 milijonov ljudi letno, hitro ovrže tak način razmišljanja.

Pomembna je tudi naslednja ugotovitev: po mnenju naših uporabnikov, ki so ga izrazili v javnomnenjski raziskavi, ki smo jo v ZSK opravili leta 2011 za potrebe oblikovanja strategije razvoja splošnih knjižnic 2013–2020, so knjižnice ustanove, ki so še vedno vredne zaupanja. To je v časih, ko je zaupanje vrednota, ki je že skoraj izumrla, veliko priznanje.

Živimo v svetu digitalizacije, tablic, pametnih telefonov, kjer nam je vse v trenutku dostopno.­ Ali hiter razvoj tehnologije bistveno vpliva tudi na delovanje knjižnic?

Knjižničarji vse nove tehnologije pozdravljamo, saj v njih vidimo predvsem prednosti in nadgradnjo obstoječih storitev. Seveda z novimi storitvami nastajajo nove, težko predvidljive okoliščine, vendar te niso neobvladljive.

Kaj je torej poglavitna naloga knjižnic v 21. stoletju?

Knjižnice so fizični in virtualni prostori z globalnim dosegom, a hkrati kažejo močan interes za lokalno dogajanje in socialno vključenost različnih skupin prebivalcev ter se tako vzpostavljajo kot tretji prostor. Kot zaupanja vredni in varni prostori so središča lokalnih skupnosti in prek kulturnega, informacijskega in izobraževalnega poslanstva opravljajo vlogo ­povezovalca v družbi.