»Vi niste norci, vi ste ribiči!«

»Norci« so vseprisotna pojava v svetovni literaturi in dramatiki, še posebej rad jih je, denimo, uporabljal Shakespeare. Ne gre nujno za umsko zaostale, včasih so še bolj pametni kot normalni.

V dramaturgiji in vsebini zgodbe opravljajo pomembne vloge: poskrbijo za to, da je povedano vse, česar si drugi ne upajo povedati; podirajo družbene konvencije, odpirajo uvide in perspektive, ki jih »normalni« ne premorejo; poskrbijo za karakterizacijo drugih likov v zgodbi, kajti največji preizkus za vsak lik je, kako ravna s tistimi, ki so šibkejši; predvsem pa nas pozivajo, da snamemo maske in zaživimo svobodneje, da najdemo »norca« v sebi.

Samko Tále: Norčevska iskrenost

Zgodb z »norci« v glavnih in stranskih vlogah ne manjka, izbrali pa smo nekaj najbolj znanih. Ne dolgo tega smo tako zgodbo lahko brali v romanu slovaške pisateljice Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu (KUD Sodobnost International, Ljubljana 2015, prevod Diana Pungeršič). Samko Tále je tipičen »norček«: omejen, a v svoji naivnosti pronicljiv – skozi njegovo nefiltrirano razmišljanje vznika rentgenska slika družbe kot celote. Poskrbi, da je resnica povedana.

Življenje preživlja v majhnem slovaškem mestu Komárno, kjer s pomočjo vozička zbira karton. O dogajanju pripoveduje konfuzno, skače od ene osebe do druge in od enega pripetljaja do drugega ter se obsesivno vrača k nekaterim ključnim dogodkom v življenju, o katerih potem bralec dobiva širšo in jasnejšo sliko. Zgodba je polna humorja, toda skozi humor se zrcali krutost človeške družbe, polne nasilja, sovraštva, zlorab, vulgarnosti in smrti.

Jezik je v tem romanu ključen, Samko govori tako, da ponavlja iste fraze, da pove v enem stavku isto stvar dvakrat. Stvari razume zelo dobesedno, enoplastno, direktno in tudi naivno, hudobnosti dogajanja pa večinoma sploh ne zaznava. Knjiga je doživela pet izdaj v petnajstih letih in je ena najbolj prevajanih čeških knjig po letu 1989.

Balerina, balerina: Notranji svetovi

Balerina, balerina je roman Marka Sosiča; izšel je leta 1997 pri založbi Mladika. Prvoosebna pripovedovalka Balerina je duševno prizadeto dekle, ki se, ko je vznemirjena, v kuhinjskem kotu vzpenja na konice prstov, ponavadi ob spremljavi italijanskih popevk. Včasih meče in uničuje kozarce ter druge stvari ter lula v posteljo, kar mora njena mama potrpežljivo prenašati.

Balerina je nezanesljiva pripovedovalka, njena »poševna« optika pa je zelo neposredna in tudi vsevidna. Tok njene zavesti nam podaja neposredno izkušnjo norosti, v tem sta si sorodna s Samkom. Tudi tu je na delu namerna redukcija besednega zaklada, stavki so kratki in preprosti, čeprav je Balerinin jezik vseeno bolj razumljiv kot Samkov.

Posebnost je še pridih tržaškega dialekta, dogajanje je namreč postavljeno v slovensko kraško vas nad Trstom. Sicer pa Balerinina duševna bolezen ne reducira le njenih besed, temveč tudi čustva, zaznave, dojemanje in razmišljanje. Zato pa je pripovedovalka še posebej občutljiva za vznemirljivo notranje ozvezdje sanj, spominov in domišljije.

Tantadruj: »Norec« in smrt

Proza Cirila Kosmača je posejana z vaškimi posebneži in »norčki«, živečimi nekje bogu za hrbtom v tolminskem hribovju. To so junaki, ki imajo »več pameti, kakor je potrebno za življenje«. Med Kosmačevimi norčki je nekaj posebnega Tantadruj, »božji otrok«, ki hrepeni po sreči in po smrti obenem. Zelo si je namreč vzel k srcu materine besede, da bo srečen šele, ko bo umrl.

Pripoved bi tako torej lahko imela naslov »norec in smrt« ali »norec in sreča« ali pa »norec in hrepenenje«. Vse troje Tantadruj vidi in dojema po svoje, rahlo naivno, a zelo srčno. Gotovo je eden najbolj simpatičnih in pristnih literarnih »norcev«, kar jih je.

Ivan Cesar pravi, da »s tem ko je Kosmač izpostavil človeško umsko zaostalost kot eno izmed človeških lastnosti, je ustvaril literarno resničnost, ki nam prav zaradi svojih hipertrofiranih razmerij omogoča, da nekatere elementarne življenjske manifestacije dojemamo v njihovi izvirni obliki«. Skratka »norec« je tudi v tem primeru pot do resnice.

Krik in bes: »Življenje je povest, ki bebec jo beblja«

Roman Krik in bes Nobelovca Williama Faulknerja je bralno zahtevna modernistična mojstrovina, govori pa o zatonu južnjaške aristokracije po koncu državljanske vojne v ZDA. V ospredju so trije bratje Compson in njihova sestra Caddy, s katero so vsi bratje obsedeni. Prvo poglavje pripada duševno prizadetemu Benjyju, ki je leta 1928, ko se dogaja njegov del pripovedi, star 33 let, vendar pa kot pripomni eden od sosedov, je z njim tako, kot da bi bil že 30 let star tri leta.

Ne more govoriti, prav tako ne razume koncepta časa in naenkrat predstavlja tisoče dogodkov iz življenja Compsonovih. Najbolj od vsega ga okupirajo Caddy in rože. Caddy zaznava le s čutnimi zaznavami, predvsem z vonjem. Občuti tudi Caddyjino promiskuiteto, in sicer kot spremembo v vonju njenega telesa. Ko pa se Caddy po spolnem odnosu umije, je Benjy zadovoljen, ker Caddy spet »diši kot drevesa«.

Literarni poznavalci menijo, da začetek romana z Benjyjevim nezanesljivim pripovedovanjem ni naključen, saj simbolizira sporočilo romana o nezmožnosti komunikacije. Benjy je kot bebec iz Shakespearjevega Macbetha − Življenje je »povest, ki bebec jo beblja, sam krik in bes, pa brez pomena«. Norost se torej v tem primeru razširi v romaneskno formo.

Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa: Kdo je tu nor?

Roman Marka Haddona Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa je napisan iz perspektive avtističnega dečka. To, da gre za avtizem oziroma Aspergerjev sindrom, ni nikoli specifizirano, razvidno pa je iz dečkovega obnašanja. Christopher je namreč izjemen matematik, zelo težko pa razume človeška čustva in določene povsem vsakdanje situacije, ne razume metafor, ne razume namigov, ne prenese dotikov.

Živi po točno določenih pravilih in v zelo jasno zakoličenem svetu. Haddon uprizarja glas, ki precej deviira od norme. Vendar se pripovedovalec ne vidi kot umsko prizadet, nasprotno, zanj je »normalnost« nelogična. Christopher sebe portretira kot žarek svetlobe sredi sveta neumnosti. Tako kot se vidijo tudi vsi drugi duševno prizadeti literarni liki, ki smo jih omenjali v tem tekstu, in seveda postavljajo vprašanje, kdo je v resnici tu nor.

Let nad kukavičjim gnezdom: Norost kot pomagalo

Roman Kena Keseyja se ukvarja z represijo, ki jo družba uprizarja nad vsemi, ki so zunaj standardnih kalupov, tako ali drugače deviantni in neprilagojeni.

Neprijetno vprašanje, ki ga postavlja, je predvsem to, ali ni norost le koncept oziroma pomagalo, ki si ga je izmislila oblast zato, da kontrolira državljane? Odgovor na to vprašanje išče skozi ekscentričnega in uporniškega antijunaka Randla P. McMurphyja, ki pride v norišnico v Oregonu, čeprav v resnici ni nor.

Norost samo hlini, saj se hoče izogniti zaporu. Znajde se v pisani druščini, v kateri so paranoiki, shizofreniki, depresivci, epileptiki in glohonemi. Randle takoj začne svoj upor proti establišmentu in insititucionalni avtoriteti, ki jo predstavlja sestra Mildred Ratched.

Ko organizira pobeg z bolnišničnim avtobusom in pelje ribarit svoje kolege, jim pri tem govori: »Vi niste norci, vi ste ribiči!« Uporništvo se konča z elektrošoki, lobotomijo ali kar s skoki skozi okno.

Hvalnica norosti

Esej Hvalnica norosti Erazma Rotterdamskega iz leta 1509 nas opozarja, da je norost vse naokrog nas in da bi bilo življenje brez nje dolgočasno. Literarni »norci« so ena od najbolj pristnih manifestacij tega prepričanja. »Norci« postavljajo obstoječi družbeni red na glavo, s svojo norostjo vdirajo tudi v realnost drugih in jo postavljajo pod vprašaj.

V »norcih« pa je tudi več kot samo norost, v njih sta tudi modrost in resnica. Povedati si namreč upajo stvari, o katerih drugi previdno molčijo.