Vladati svetu s pomočjo teorije

Pred pol stoletja je bila francoska teorija, znana kot strukturalizem ali poststrukturalizem, sila z močnim učinkom na lastno akademsko okolje in svetovno misel, vključno s slovensko, pa tudi na emancipatorna družbena gibanja. Na tezi o daljnosežnih učinkih te teorije temelji satirični roman Sedma funkcija ­jezika Laurenta Bineta.

Gre za precej ambiciozen projekt uveljavljenega pisca, ki je požel slavo z romanom HHhH in zanj prejel Goncourtovo nagrado. Tokrat je napisal detektivko, ki povezuje največja imena francoske teorije predvsem druge polovice 20. stoletja s francosko in deloma mednarodno politiko.

Roman se začne z nesrečo francoskega semiotika Rolanda Barthesa. Ko ta 25. februarja 1980 zasanjano hodi po ulicah Latinske četrti v Parizu, ga zbije poltovornjak. Barthes pristane v bolnišnici in mesec zatem tam umre v sumljivih okoliščinah. Nesrečo začne preiskovati inšpektor Jacques Bayard, ki dobi namig, da so Barthesa umorili. Pot ga zanese na Univerzo Vincennes, kjer bi se rad bolje seznanil s teoretskim kontekstom ponesrečenca oziroma njegovih prijateljev. Tamkajšnje okolje mu ni blizu, povsem je izgubljen, ko po naključju prisluhne predavanju mladega asistenta Simona Herzoga.

Ta mu poskuša razložiti, za kaj gre v semiotiki – znanosti o znakih ali znakovnih sistemih, ki jo je razvijal Barthes, denimo, v svojih Mitologijah, a Bayardu nič ni jasno. Mladi teoretik tako na primeru detektivove oprave poskuša pojasniti, kako se semiotika loteva interpretiranja znakov: »Enako tudi vaš način oblačenja naznanja vaš poklic: nosite obleko, ki izdaja službo vodilnega osebja, vendar so vaše obleke cenene, kar predstavlja skromno plačo in/ali pomanjkanje zanimanja za lastno zunanjost, opravljate torej poklic, v katerem zunanji videz nima pomena ali pa ga ima le malo. Vaši čevlji so zelo zdelani, čeprav ste prišli z avtom, kar pomeni, da ne ostajate za pisalno mizo, ampak opravljate terensko delo. Pri vodilnem uslužbencu, ki hodi iz pisarne, je veliko možnosti, da bo dodeljen inšpektorskim nalogam.« Takšna dedukcija, vredna kakšnega Sherlocka Holmesa, Bayarda fascinira, tako da določi Herzoga za svojega neuradnega partnerja pri preiskovanju nesreče oziroma Barthesovega umora.

Nenasitni geji in dokument manipulacije

Od tu roman napreduje v nenavadne smeri, preizkušajoč še bolj nenavadne teze. Binet si privošči marsikatero pikro na račun teo­retskih velikanov. Foucault je prikazan kot aroganten gej z nenasitnim spolnim apetitom, vselej pripravljen sodelovati pri orgiji. Barthesa spoznamo kot omahljivo in plašno dušo, ki je bojazljivo prakticirala svojo homoseksualno usmerjenost. V romanu srečamo tudi druge predstavnike strukturalizma, med njimi psihoanalitika Jacquesa Lacana, teoretičarko Julio Kristevo in njenega moža pisatelja, soustanovitelja revije Tel Quel Philippa Sollersa, pa nevrotičnega Louisa Althusserja itd. Vse te ljudi, ki so v svojem času v javnem življenju delovali kot žive legende z zvezdniškim statusom, Binet slika posmehljivo, mestoma škodoželjno.

Tako z dobro mero ironije predstavi tudi italijanskega teoretika in romanopisca Umberta Eca. Bayard in Herzog namreč doženeta, da je Barthes na dan smrti posedoval pomemben dokument, ki so se ga hotele polastiti različne skupine vplivnežev in so ga bili zanj pripravljeni umoriti. Pokaže se, da je dokument vseboval stran neobjav­ljenega rokopisa ruskega lingvista Romana Jakobsona, na kateri ta razvija tezo o sedmi jezikovni funkciji. Jakobson je namreč utemeljil šest jezikovnih funkcij, od referencialne do emotivne. A v nekem obdobju je prišel na sled še sedmi, tj. magijski in zaklinjajoči. Ta naj bi se nanašala na tezo Johna Austina o performativih v jeziku: o besedah ali frazah, s katerimi lahko »počnemo reči«.

Ideja je v tem, da je Jakobson odkril tisto jezikovno funkcijo, ki bi lahko postala učinkovito orodje prepričevanja, manipulacije in vladanja. Ali kot to pojasni italijanski semiotik Eco, ki ga detektiva obiščeta v Bologni: »Tisti, ki bi poznal in obvladal tako funkcijo, bi bil potencialni gospodar sveta. Njegova moč ne bi imela meja. Na volitvah bi lahko dosegel izvolitev, lahko bi hujskal množice, sprožal revolucije, zapeljal vse ženske, prodal najrazličnejše proizvode, ki si jih lahko zamislimo, gradil imperije, preslepil ves svet, v kakršnihkoli okoliščinah dosegel vse, kar bi ­hotel.«

Nadaljnja preiskava (detektiva sta med drugim priča terorističnemu napadu v Bologni in se srečata z ameriškimi intelektualci na Univerzi Cornell) ju pripelje v središče francoskega volilnega boja, v katerem se za predsedniški položaj potegujeta Valéry Giscard d'Estaing in François Mitterrand. Dokument o sedmi jezikovni funkciji je pristal v rokah slednjega, ki opremljen z novim orožjem manipulacije gladko premaga svojega bolj desnega nasprotnika. A s tem uganka umora še ni pojasnjena. Francoski predsednik je namreč Barthesu na večerji ukradel dokument, podtaknil pa mu je ponarejeno verzijo, ki mu jo je pomagal falsificirati dekonstrukcionist Jacques Derrida. Ker drugi ne vedo, da Barthes poseduje lažni dokument, ta postane tarča tistih, ki bi se radi okoristili s tovrstnim receptom za manipulacijo: d'Estaing, bolgarska in ruska obveščevalna služba, s katero sta med drugim povezana zakonca Sollers – Kristeva.

Roman lahko podobno kot Ime rože Umberta Eca beremo na več ravneh. Po eni strani je detektivka, v kateri imamo truplo, motiv za umor in zločinca. Toda tu se zdijo osumljenci, njihova dejanja in skrivnosti preveč bizarni, da bi se lahko prepustili užitku, ki ga sicer prinaša whodunnit. Na drugi, teoretski ravni, Binet niza pojme ali, bolje rečeno, simulira teoretske misli omenjenih avtorjev, naj gre za Jacquesa Lacana ali Derridaja. Slednje začini še s fakti in govoricami o privatnem življenju zvezdniških mislecev. Dejstvo, da je Louis Althusser ubil svojo ženo Hélène, na primer Binet pripiše temu, da je ta vplivni dokument po nesreči vrgla v smeti.

Bahanje s pomanjkljivo vednostjo

Zdi se tudi, da poskuša roman na ravni pripovedne strukture ilustrirati nekatere ideje, ki so se porodile v drugi polovici 20. stoletja v Franciji in veljajo za utemeljitvene teze postmodernizma. Poleg ironije, značilne za postmoderno umetnost, roman ukinja mejo med fikcijo in resničnostjo. Tako v Sedmi funkciji jezika Derrida okrutno umre že leta 1980, čeprav je živel do leta 2006. V kontekstu ­relativizacije vsega in vseh lahko vidimo tudi idejo o prismuknjenih in ­zločinskih zakoncih Sollers – Kristeva.

Z današnjega vidika se zdi, da si postmoderne ideje konca velikih zgodb ter relativizacije resnice kot relevantnega filozofskega koncepta res zaslužijo kritiko, saj sta nivelizacija vseh razlik in relativizacija vseh (družbenih, političnih) resnic prispevali predvsem k utrjevanju neoliberalnega ekonomskega modela, torej podmene, da o vrednosti neke ideje (ali produkta) najbolje presoja trg, ne pa, denimo, argumentirana presoja. A po drugi strani Binet s kopičenjem referenc, pri čemer so nekatere vzete iz teoretskih del, nekatere pa sfabricirane, ne navduši. Zdi se, da se avtor šopiri z vednostjo, ki pa je precej površna ter predvsem jemlje kredibilnost in integriteto mišljenju kot legitimnemu in častivrednemu izrazu duha. S tem se pravzaprav pridružuje antiintelektualizmu kot eni značilnosti današnje cinične dobe.

Bohotenje citatov, ki so vzeti iz konteksta, operiranje s podrobnostmi iz biografij znanih Francozov, karikiranje vseh akterjev in njihovega spolnega življenja so prav tako pretirani. V nasprotju z Ecovim Imenom rože tu ni odmerjenosti, prefinjenega stapljanja filozofske teze s fiktivno zgodbo, ampak zgolj bahanje z dozdevnim poznavanjem neke intelektualne srenje. To v nasprotju z avtorjevim namenom romanu ravno odvzame globino in prepričljivost. Projekt, ki ima sicer duhovito zasnovo, avtor pokvari z neobvezujočim odnosom do teorije. Ta je kljub zadržkom, ki jih lahko do določenih tez gojimo s časovne distance, gotovo eno največjih duhovnih gibanj 20. stoletja. Z boljšim poznavanjem misli, o katerih piše, bi bile pikre šale na račun velikih francoskih teoretikov lahko celo smešne.