Tiskane izdaje
Kdo je bil Bogomil Fatur? Pesnik, prevajalec in esejist. Čas opravi z nekaterimi bolj temeljito kot z drugimi, in Fatur je eden tistih, ki ga je čas po smrti utišal skoraj do neslišnosti. Včeraj je bila stoletnica njegovega rojstva, lepa priložnost, da obudimo spomin nanj.
Ko beremo zapise o njem, umrl je leta 1990, je jasno, da je njegova biografija dvodelna. Prav ta dvodelnost, povzročila jo je druga svetovna vojna, je pripomogla k njegovi nepravično in predčasno zbledeli podobi.
Toda pojdimo po vrsti. Fatur je bil rojen na Premu, torej v istem kraju, kot osemindvajset let pred njim Dragotin Kette. Ko je na stara leta odgovarjal na vprašanje o svojem rojstnem kraju, je dejal, da ga tako redko obiskuje zato, ker hoče ohraniti svojo otroško predstavo o njem.
Prem je namreč zapustil pri devetih letih, ko je družina pobegnila pred italijansko okupacijo. Znašla se je v Ljubljani in tako je bila mladeniču dostopna najprej klasična gimnazija, nato pa univerza, kjer je končal slavistiko in umetnostno zgodovino. Študij slednje je nadaljeval v Firencah in Pragi, hotel je doktorirati, toda začela se je vojna in načrti so spodleteli.
Pohvala Josipa Vidmarja
Za njegovo predvojno obdobje je značilno, da je začel zelo kmalu objavljati pesmi, najprej v mladinskih revijah, kmalu v Domu in svetu ter Sodobnosti. Z revijalnimi objavami si je pridobil ugled nadarjenega mladega pesnika, Anton Vodnik je z njim sklenil svojo antologijo Sodobne slovenske lirike (1933), pohvalil ga je Josip Vidmar, ki je v njem videl rodoviten odmik od prevladujočega ekspresionističnega pesništva.
Mladi Fatur je hkrati začel pisati pesniško esejistiko, Ciril Zlobec je o njem kasneje zapisal, da je »neposrednost ustvarjalnega daru cepil na kritiško refleksijo«, dokaj uspešno. Mladenič je torej obetal veliko, toda po vojni se stvari niso obrnile v njegov prid.
Leta 1947 je izšla Knjiga lirike, ki je bila izpovedno mnogo bliže tedaj že zaničevanemu ekspresionizmu kot socrealistično obarvanim pričakovanjem. Neodzivnost ga je prizadela. Namesto kariere velikega umetnostnega zgodovinarja se je znašel na tedanji Akademiji za igralsko umetnost kot predavatelj in tajnik, kmalu tudi kot prevajalec in urednik gledališkega lista.
Očitno se je tam počutil odveč ali premalo in leta 1954 je presedlal na Zavod za raziskavo materiala, kjer se je ukvarjal s čistimi administrativnimi posli, torej še dlje od svojega osnovnega interesa. Reševal se je v prevajanje in res je v desetletjih po vojni prevedel več kot šestdeset del (iz francoščine, nemščine, italijanščine, češčine in srbohrvaščine).
Pozna Prešernova nagrada
Proti sredini sedemdesetih let je vendar prišel na dan s svojo novo poezijo. Ciril Zlobec, ki mu je sicer z veseljem objavljal pesmi v Sodobnosti, je o tem zapisal: »Toda čas je imel že nove glasnike, kritiki in teoretiki poezije so se zanimali za čisto druge stvari in avtorje.«
Kljub temu so druga za drugo izšle zbirke Pesniški list, Teme in variacije (1973), Beli galeb in Minuta tišine (1974). Za slednjo je leta 1975 prejel nagrado Prešernovega sklada, pesem Minuta tišine, posvečena mrtvim v vojni, pa je postala njegova najbolj znana pesem.
In kakšna je poezija pesnika, ki se ga spominjamo ob stoletnici rojstva? Mitja Mejak je v utemeljitvi nagrade zapisal: »Lirski rek je jasen (...): neizprosno oseben in prežet z gorečo strastjo v ljubezenski izpovedi, pretresljiv in poln bolečine ob soočenju s smrtjo, ves prežet s tesnobo, ki upodablja strahote fašistične okupacije; spodbuden in prežarjen v domovinski ljubezni (...).«
