Tiskane izdaje
Za Borisa A. Novaka so letošnji slovenski dnevi knjige res in dobesedno dnevi Knjige: velika, veličastno obsežna trilogija Vrata nepovrata je dopolnjena z monumentalnim sklepnim delom, prvi slovenski ep je zdaj sklenjen, 469-stranskim Zemljevidom domotožja in 720-stranskemu Času očetov so se pridružila kar 1112-stranska Bivališča duš.
Vse tri knjige »eposa« se končajo z isto besedo vrtiljak, Bivališča duš, ki jih je včeraj izdala založba Goga, se do nje pribesedijo takole: (...) »Zdaj vem. Začutim presunljivo srečo. / Jaz, ti, vsi mi, slednja duša je le prag. / Ni Nepovrata. / So le / Vrata ... / ... Otrok, mož, duša / grem skoznje in sedem na / večni vrtiljak ...«
Najbolj dantejevski del epa
Urednica založbe Goga Eva Vrbnjak je povedala, da je sklepni, tretji del epa Borisa A. Novaka vsebinsko seveda tesno povezan s prvima dvema deloma, Zemljevidi domotožja iz leta 2014 in Časom očetov iz leta 2015, vendar pa je hkrati tudi radikalno drugačen.
»Podobje in dogajanje sta bistveno bolj mitska, fantazijska, celo religiozna. Po strukturi je tretja knjiga najbolj dantejevska, je tudi kompozicijsko trdna, skoraj matematična. Po drugi strani pa je tudi najbolj osebna, nenavadna in tudi najbolj izvirna knjiga epa Vrata nepovrata,« je povedala na včerajšnji predstavitvi v Društvu slovenskih pisateljev.
Janez Vrečko, ki je zadnjemu delu trilogije napisal obsežno spremno besedilo z naslovom Poezija kot zgodovina in obujeni ep, Novakovo mojstrovino primerja z izročilom homerskih epov, seže pa vse do Epa o Gilgamešu, in se loti preverjanja avtorjevega prepričanja, da naj bi Vrata nepovrata »po nekaj stoletij dolgem počitku dokazovala vstajenje epa od mrtvih.«
Zgodbovinar Novak
Rezultat Vrečkove raziskave je nedvoumen: »Tudi na ravni svetovne književnosti gre za enega redkih sodobnih epov, ki ga je literarna veda kot zvrst že zdavnaj pokopala.« Seveda je treba ob tem vedeti, dodaja Vrečko, da je s starogrškim podnaslovom »epos« Novak želel posebej poudariti zgodbo in svoj položaj epskega pripovedovalca mitov ali zgodb, torej, da se ima za 'zgodbovinarja' in da gre v njegovem epu kljub poznavanju zgodb prednikov in številnih drugih posameznikov le za interpretacijo.
»To vse je interpretacija ... in seveda poezija,« je včeraj povedal Novak na predstavitvi. Vrečko k temu dodaja: »Pred nami kljub resničnim podatkom torej ni zgodovinopisje, ampak zgodbovinopisje. Ob tem pesniškem prirejanju zgodb se Novak v skladu z epsko tradicijo sprašuje, ali ima pravico do tega, saj epski pesnik še ni poznal osebne imaginacije in pesniškega navdiha, ker sta veljali nedotakljivost in svetost preteklosti, zato je imela pri starih ljudstvih epska poezija naravo svetih tekstov.«
V tretji knjigi epa se pesnik v devetih »zvezkih« s po enajstimi spevi vrača k bolj lirskemu registru. Pogovarja se z dušami, ki jih ni več med nami, a so nas usodno zaznamovale, z dušami, ki so mu ljube in so še zmeraj tu. Tako kot Dante v Božanski komediji, se tudi Boris A. Novak v zadnjem delu epa dotika višjih, metafizičnih sfer in se sprašuje, kje so te duše, ki jih čutimo, a jih ni več, kje bivajo.
V pogovoru za Delo po izidu prvega dela eposa je to fascinacijo oziroma hotenje opisal takole: »Že v prvem epu, ki nam je znan, v Epu o Gilgamešu, gre za potovanje v zasmrtni svet, da bi se soočili s svojo človeško usodo in da bi videli tiste, ki jih ni več med nami, so pa prisotni v našem spominu na način vrtoglave praznine, ki je karseda boleče navzoča.«
Prekletstvo neuporabljenih verzov
Ker se tretji del epa dogaja kot zgodovina, je Novak povedal včeraj, je poskušal biti karseda verodostojen: govori o zgodbah, ki jih je – tako kot Homer zgodbe svojih prednikov – slišal, včasih se mu je celo zdelo, da s svojimi interpretacijami sestavlja nekakšno sestavljanko, v njej pa posameznim zgodovinskim akterjem ni hotel odvzeti njihovih pravih imen (v prejšnjih delih je nekatera namreč predrugačil).
Pri tem je prepričan, da je – pač pesnik, »vrtnar besed« – zgodovinske osebnosti ugledal precej drugače od uradnega zgodovinopisja. A saj vemo, učenost Aristotelove Poetike govori ravno o tem, da je poezija bližja filozofiji in popolnejša in resničnejša kakor zgodovina.
»Vrata nepovrata,« je še povedal Novak, »so ep v tradicionalnem smislu opevanja junaških dejanj, spomina skupnosti in širšega smisla – spomina koncentracije vednosti, ki jo ima skupnost v svojih izvorih, temeljnih vrednotah in tudi v pedagoških smotrih, kako ravnati v podobnih kriznih, strašnih, smrtonosnih situacijah.«
Nekje v sedeminosemdesetem spevu Novak zapiše »Upesnjujem hram / spomina. Skrivam žalost, / da tu molim – sam.« Spomin je pesnik že v prvem delu eposa postavil na poseben piedestal, o njem je zatrdil, da je tako rekoč edina oziroma vsa njegova dediščina, edini kapital, ki ga sploh premore.
Pa je morda ostalo še kaj v meandrih spomina, čemur se je izognil in tega ni hotel vtisniti v monumentalni epos? Novak je včeraj na to vprašanje odgovoril: »Moj namen je bil, da se ne izognem tudi temam, ki so karseda neprijetne, mučne, tudi zame osebno boleče, in da jih poskušam z vsem potrebnim spoštovanjem do oseb, za katere gre, in zgodovinskega konteksta tragedij po svojih najboljših močeh upesniti. To, kar je ostalo v predalih, so seveda stotine strani neuporabljenih verzov, za katere moram iskreno priznati, da mi je postalo za nekatere v trenutku, ko sem dal zadnjo, zadnjo zeleno luč, da gre knjiga v tisk, žal, da jih nisem uporabil ... in že nekako sanjarim, da bi jih v primeru ponatisa pretihotapil v knjigo.«
Tudi na naslovni strani tretjega dela Novakovega eposa, izšel je v šeststo izvodih, je tako kot na prvih dveh reprodukcija dela Prešernove nagrajenke, slikarke Metke Krašovec, tokrat akril na platnu z naslovom Semiramidini vrtovi iz leta 2003.
