Seveda se ob novici, v kateri se skupaj pojavita Ciril in Jaša Zlobec, zdrznemo. Prišla je konec prejšnjega tedna iz Sarajeva in je povezana s tamkajšnjimi Dnevi poezije. Na tej prireditvi sta oče Zlobec in njegov pokojni sin prejela nagrado bosanski steček; Jaša seveda posthumno.
Steček je kamniti nagrobni spomenik, srednjeveška ostalina na bosansko-hercegovskih tleh, poznajo ga tudi na širšem območju Balkana, kot kiparska replika pa je to nagrada, ki jo v BiH podeljujejo od leta 1999 tistim posameznikom, ki so se izkazali s humanitarnim angažmajem v času zadnje balkanske vojne.
Kot vemo, je v njej najbolj trpela ravno Bosna; ta »kamnita« nagrada (s skromnim denarnim dodatkom) je torej oblika oddolžitve sedanje države književnikom iz drugih dežel, ki so stali ob strani mučenemu mestu.
Oče in sin Zlobec nista edina nagrajenca iz Slovenije, že leta 2000 je steček več kot zasluženo prejel Boris A. Novak, o katerem vemo, da je prek slovenskega Pena organiziral materialno pomoč sarajevskim pisateljem. Eden od uglednejših prejemnikov te nagrade je tudi (letos umrli) poljski pesnik Tadeusz Różewicz. Sarajevski dnevi poezije, ki tej nagradi dajejo streho, pa so tradicionalna prireditev, ki jo je pred 53 leti zasnoval zdaj že pokojni pesnik Izet Sarajlić.
Dober glas o obeh
Cirilu Zlobcu, ki je v kulturnih pokrajinah nekdanje skupne države še zmeraj zelo ugledna osebnost, smo ob vrnitvi iz Sarajeva – tja je potoval z Ivom Svetinom, ki je dogodek soorganiziral kot predstavnik slovenskega pisateljskega društva – postavili nekaj vprašanj.
Najprej, kako so gostitelji, predsednik pisateljskega društva BiH je Dževad Karahasan, argumentirali to dvojno nagrado?
Nisem niti vedel, ker se je to dogajalo znotraj njegove generacije, da se je Jaša takrat tako izpostavljal. Marsikaj se mi je razkrilo šele zdaj. Kot zagovornik šibkih tako v BiH kot na Kosovu je ostal v spominu kot velik humanist. Kar pa se mene tiče, sem bil s še dvema slovenskima akademikoma član takoj po bosanski vojni ustanovljene mednarodne Lige humanistov, ki je imela sedež v Sarajevu.
Seveda se me v Sarajevu dobro spominjajo tudi kot zadnjega predsednika zveze jugoslovanskih pisateljev leta 1985/1986, ko sem nasprotoval tedaj že očitnemu poskusu Srbije, da bi si podredila ostala kulturna središča.
Takrat so bile razmere močno razgrete, pridobil sem si sloves zmerne in pomirjevalne osebnosti, in ta sloves očitno ni pozabljen. Do konca leta bo v Sarajevu tudi knjiga mojih in Jaševih pesmi v prevodu, pripravlja jo Tonko Maroević, ki je tudi sicer prevajalec moje poezije. V jezikih nekdanje Jugoslavije imam trinajst knjig prevodov.
Kakšni vtisi so vas navdajali v Sarajevu, najbrž ste bili tam po dolgem času?
Predvsem sem začutil poudarjeno prijaznost do Slovencev. In veliko gostoljubnost. Je pa res, da nihče ni govoril o politiki, to je tema, ki se je izogibajo. Ko je imel župan Sarajeva Ivan Komšić slavnostni govor, prireditev je bila v čudovito obnovljeni knjižnici, ni niti z besedico omenil agresorjev, zaradi katerih je zgorelo dva milijona knjig in dragoceni listi, govoril je metaforično o srečanju sovraštva in kulture. Zelo pazijo, da se ne bi porušilo krhko mednacionalno ravnovesje.
Imate še kakšne stike
Povejte nam za konec, kaj pripravljate. Prihodnje leto bo vaša devetdesetletnica.
Zadnji dve moji zbirki, Tiho romanje k zadnji pesmi in Biti človek, sta nastajali v intimnem prepričanju, da sta posthumni. Obe sta postali uspešnici, vsaka je bila prodana v več kot dva tisoč izvodih. Zdaj me kličejo od vsepovsod in vabijo na branja in nastope, tako da sem povsem 'razprodan'. Prosili so me tudi, če bi imel govor na letošnjem knjižnem sejmu. Poleg tega mi je založba Mladinska knjiga dala proste roke, da za prihodnje leto pripravim jubilejno zbirko.
Pišete pa ...
Pišem trenutno nič. Ponavadi potrebujem po zbirki eno leto odmora, da se rešim tiste tematike. In da se nabere kaj novega. Potovanje iz sebe vase, kakor se glasi moje eksistencialno spoznanje, je dopolnjeno z mislijo, da ne morem biti sam, moja dva mrtva otroka sta v meni bolj živa, kot sta bila prej.