Tiskane izdaje
Socializem je tako popolna in vseobsegajoča zabloda, da jo očitno lahko spregledajo samo intelektualci. Besede ekonomista Thomasa Sowella se zdijo kot nalašč za vse bolj vroče polemike o bodočem družbenem ustroju, pri katerem se zdi temeljni problem primerjava med teoretičnim oziroma tako rekoč virtualnim modelom socializma in praktičnim funkcioniranjem kapitalizma.
Knjiga Zablode postsocializma Vesne Vuk Godina (Beletrina, 2014) se zdi še en primer tovrstne temeljne nekonsistentnosti, četudi se avtorica v njej sklicuje na tako imenovane »zapiske s terena«, v katerih nastopajo večinoma anonimni anketiranci, ki naj bi s svojimi – bolj ali manj naivnimi ali vsaj prostodušnimi – izjavami potrjevali njene teze.
Gre za obsežno delo, čeprav ga je bila na zahtevo založnikov avtorica prisiljena precej skrajšati, kar je nedvomno dobrodošlo, saj gre za konstantno recikliranje sorodnih ali celo identičnih teoremov, ki so zelo šibko utemeljeni, pogosto celo v nasprotju s samimi seboj.
Kje začeti? Morda z avtoričino mislijo, da smo Slovenci povsem anahronistični pri načrtovanju prihodnosti, saj se zgledujemo po »logikah in predpostavkah miselnih modelov iz druge polovice 19. stoletja«, po drugi strani pa se knjiga začne s citatom Karla Marxa. In nadaljuje s kritiko načel socialnega evolucionizma, ki opredeljuje zgodovino kot obvladljiv in predvidljiv proces, zato se nekritično zgledujemo po kapitalizmu zahodnega tipa.
To naj bi se nam zdela edina alternativa, saj menda pri nas, podobno kot v času razsvetljenstva, prevladuje prepričanje o napredujoči krivulji zgodovinskega razvoja. Kakšne argumente pri tem uporablja Vesna Vuk Godina, se zdi skoraj komično, domnevno kopiranje zahodnih vzorcev v smislu, »če je nekaj dovolj dobro za Zahod, je dovolj dobro tudi za nas«, namreč obrazloži z navedbo neznanega upokojenca, ki je to menda izjavil maja 2009.
Vesna Vuk Godina sicer priznava, da je marksizem pravzaprav prvovrsten apologet ideje socialnega evolucionizma, vendar naj bi Slovenci po osamosvojitvi zgolj zamenjali Marxovo teorijo za teorijo Lewisa H. Morgana, še enega misleca iz 19. stoletja, ki je umrl kmalu po pariški komuni in je za reševanje težav postsocialističnih družb povsem irelevanten.
Pravzaprav so dejstva prav nasprotna, Slovenci smo se znašli daleč od optimistične iluzije o konstantnem napredku (kolikor smo je sploh kdaj imeli) oziroma kar na točki skoraj popolne apatije in brezidejnosti, tovrstne razprave pa takšno stopnjo kaotičnosti le še stopnjujejo. Še manj vzdrži teza, da smo rešitve slepo prekopirali.
Prav nasprotno, že dve desetletji se vrtimo v začaranih krogih reformiranja reform, tipično tranzicijskih nedodelanih in nereflektiranih rešitev ter ekskluzivno domačih improviziranih receptov, zato nobeno področje ni zadovoljivo urejeno, naj je to politika, ekonomija, sociala ali kultura.
Kabinetni pristop
Kako kabinetno – in s tem v popolnem nasprotju s temeljnimi načeli antropologije, katere naloga je ocenjevanje stvarnih sprememb v vsakdanjem življenju – se avtorica loteva problematike, se kaže v navedbah, da naj bi imeli ljudje v obdobju tako imenovanega samoupravnega socializma tako rekoč idilične pravice in pooblastila upravljanja, med drugim naj bi »delavski svet odločal o vsem, lahko smo sprejeli odločitve, s katerimi se direktor ni strinjal« (to je spet izjava neidentificiranega brezposelnega delavca iz leta 2009).
Vsakdo, ki je poznal način delovanja prejšnjega sistema, se jasno zaveda, da so bili tovrstne pravice in pooblastila v veliki meri zgolj formalni ali celo fiktivni, radij avtonomnega delovanja je bil strogo začrtan in jasno omejen.
Nič manj sporno ni zagovarjanje teze, da naj bi v socialistični Jugoslaviji tolerirali pluralizem, čeprav predvsem nacionalni oziroma etnični. To je bil seveda spet zgolj formalizem, morebitne nacionalne aspiracije so bile ciklično zadušene, saj sistem seveda ni reševal mednacionalnih napetosti, temveč jih je – tako kot vsa druga potencialna konfliktna stanja – kratko malo zamrznil. Takoj ko je represija popustila, je bil izbruh nacionalnih nesoglasij še toliko bolj silovit in je rezultiral v zelo brutalnem in krvavem epilogu.
Tovrstnih cvetk je v knjigi še obilo. Denimo trditev, da je logika ekonomskega determinizma uvedla diagnosticiranje družbenega stanja zgolj z ekonomskimi kazalci, kot da v času socialistične ureditve nismo poslušali zgolj in samo traktatov o tonah nakopane rude, kilometrih cest in metrih položenih kablov. Med bolj nenavadne sodi tudi teza, da je bila v postsocializmu po Marxovem načelu razlastitve vladajočega razreda prejšnje faze zgodovinskega razvoja »razlaščena in ukinjena ekonomska in politična elita iz socializma«.
Nič takšnega se ni zgodilo, večina tako imenovanih »rdečih direktorjev«, ki jih omenja Vesna Vuk Godina, se je diskvalificirala sama, bodisi zaradi nesposobnosti, lobističnih preferiranj, zlorab ali pa zaradi povsem nesprejemljivega načina privatizacije.
Neprimerljive primerjave
Lahko se strinjamo, da se vse države ne morejo razvijati po enakem vzorcu in da je treba upoštevati nacionalne specifike, vendar avtorica tukaj spet operira s povsem neprimerljivimi primerjavami. Slovenija pač sodi v določen kulturni, politični, civilizacijski in ne nazadnje geografski okvir, ki ji omogoča primerljiv družbeni sistem z Zahodom, vleči vzporednice z državami na drugih celinah je povsem deplasirano.
Da ta kapitalizem nikoli ne bo kopija bodisi švicarskega, švedskega, ameriškega ali japonskega kapitalizma, saj je vsakršna takšna preslikava nesmiselna in nemogoča, je jasno samo po sebi, saj je način in dinamiko razvoja družbe nemogoče vnaprej predvideti. Razen v totalitarnih sistemih, v katerih je vzpostavljen normativni nadzor nad vsemi podsistemi, pa še to se je nazadnje izkazalo za utvaro.
Receptov, kako izvesti postsocialistično tranzicijo v zgodovini, ni, nihče ne more vnaprej natančno napovedati, kako bodo zadeve potekale, ne nazadnje je koncept svobodne ekonomske pobude in parlamentarne demokracije že po defaultu izrazito nepredvidljiv. Pogosto tudi neprijeten, zoprn in nepravičen, vendar v Evropi v 21. stoletju obstajajo mehanizmi za zmanjšanje teh neprijetnih stranskih učinkov na minimum.
Vendar v tem Vesna Vuk Godina ne vidi smisla, v slogu ruskih poklicnih revolucionarjev z začetka prejšnjega stoletja pravzaprav navija za to, da se zadeve ne izboljšajo. Samo v tem je priložnost za prevrat in popoln prelom, čeprav v isti sapi lamentira nad uničujočo diskontinuiteto leta 1991.
Avtorica tako zgolj še potencira umetno dilemo med »socializmom« in »kapitalizmom«, ki pravzaprav sploh ne obstaja. Družbeni procesi so veliko preveč kompleksni, da bi jih lahko zreducirali na tako poenostavljeno terminologijo. Še bolj pogubno je stalno vzdrževanje latentne napetosti in abstraktnih napovedi, da obstaja idealen sistem, ki ga je treba zgolj vzpostaviti, nato pa bo brez korekcij in stalnega nadzora brezhibno funkcioniral.
Če je avtorici že tako pri srcu Marx, bi morda lahko parafrazirali njegovo slavno tezo o filozofih (v tem primeru antropologih), ki sveta ne smejo samo razlagati, temveč tudi spreminjati – veseli bi bili, če bi nam ga pomagali vsaj nekoliko bolje razumeti. Knjiga Zablode postsocializma tukaj nima nobene teže.
