Tomaž in Metka: Začelo se je 4. januarja 1979, ko je prispelo njeno pismo

Izšla je knjiga Šepetanje, v kateri se srečata umetniška opusa Metke Krašovec in Tomaža Šalamuna.

Objavljeno
25. april 2017 17.20
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

»Imela sva lep in poln zakon z dodatkom njegovega blaznenja, ki je bilo javno in opisano, in mojega, ki je bilo diskretno,« piše Metka Krašovec o svojem zakonu s Tomažem Šalamunom v spremni besedi h knjigi Šepetanje, ki je pravkar izšla pri Mladinski knjigi. Gre za elegantno knjigo v prevladujoči beli barvi, kjer je Metka Krašovec združila njuno ustvarjalnost: poezijo Tomaža Šalamuna in svoje risbe.

Kljub temu da sta bila zelo različna, sta se odlično ujemala in skupaj sta preživela šestintrideset let, vse do njegove smrti konec leta 2014. Življenje z njim je bilo zelo intenzivno in zanimivo, polno čudežnih dogodkov in dram, pravi Metka Krašovec.

V določenih obdobjih sta si bila tudi umetniško zelo blizu in sta se medsebojno inspirirala. Tomaž Brejc je v eseju Neizrekljivo zapisal: »Slikarka Metka Krašovec, njegova žena, je resnična prisotnost. Njeni angeli in vrtovi so razprostrti v številnih pesmih: ne kot posamični prizori, temveč kot kulturne mizanscene.« Hkrati pa so se njene risbe iz obdobja osemdesetih, se pravi tudi risbe, ki so objavljenje v knjigi Šepetanje, oplajale tudi z njegovimi verzi.

Ali sta se s Tomažem že kdaj prej pogovarjala, da bi naredila skupno knjigo?

Nisva. Idejo zanjo sem dobila, ko sem delala knjigo Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen, čudež duše in telesa. Predlagala sem založbi, da bi naredila podobno knjigo s poezijo Tomaža Šalamuna in mojimi risbami. Takoj so se strinjali.

Kako ste naredili izbor Tomaževe poezije?

Dolgo sem razmišljala, kako naj se tega lotim. Spraševala sem se, ali naj naredim pregled njegove poezije, ali naj uvrstim v knjigo samo neobjavljene pesmi ... Na koncu sem si rekla: to je najina knjiga in vanjo bom uvrstila tiste pesmi, v katerih govori o najini zgodbi. Takih je bilo okoli 35. Ker je bilo to premalo za celo knjigo, sem vanjo uvrstila še tiste pesmi, ki jih je zelo pogosto bral na svojih nastopih. Lahko bi rekla, da je v tej knjigi najbolj »udomačen« Šalamun.

Kako so nastale risbe, ki ste jih kombinirali s Tomaževo poezijo?

Ko sva prišla iz Mehike, sem zaključila z rdečim obdobjem ter zapadla v krizo. Nisem vedela, kako naprej, in sem začela risati, pri tem pa me je vodila predvsem intuicija. Najprej teh risb nisem nikomur pokazala, ker so se mi zdele čudne. Potem sem jih po letu in pol pokazala Tomažu, ki je bil nad njimi navdušen. Vedno je zelo odprt in pozitiven, navdušen nad novimi stvarmi. Če njega ne bi bilo, bi morda za vedno ostale v predalu. Ker so nastale v obdobju, ko sva si bila s Tomažem tudi umetniško zelo blizu, so se mi zdele primerne za objavo v najini skupni knjigi.

Za knjigo Šepetanje bi lahko rekli, da je kronika vajine ljubezni. Kako se je ta ljubezen začela?

Zgodba gre takole: konec leta 1978 sem se odločila, da grem v Mehiko. Tam naj bi se sestala s svojim ameriškim bratrancem v drugem kolenu. A ta ni bil navdušen nad tem, da bi pripotoval v Mehiko. Ker sem rabila nekoga, ki bi mi v tej državi pomagal, mi je Taja Brejc predlagala, naj pišem Tomažu Šalamunu, ki je bil takrat tam. 4. januarja 1979 je dobil moje pismo.

Pisala sem tudi Delovemu novinarju Tonetu Hočevarju, rabila sem namreč ljudi, ki bi mi v Mehiki vsaj na začetku pomagali. Hočevar je Tomažu povedal, v katerem hotelu sem. 6. januarja sva se srečala. In tako se je začela najina ljubezenska zgodba. Lahko omenim še, da je moje pismo do njega prišlo prepozno zaradi mehiške cenzure, za slovenščino so imeli namreč samo eno žensko, ki je samo vsakih 14 dni pregledovala pisma.

Kako je Tomaž doživel vajino mehiško srečanje in začetek zveze, je opisal v pesmi Balada za Metko Krašovec. Kako ste pa vi doživljali to srečanje?

Kot usodo, ki mi je pripeljala tega človeka na pot. Z usodo pa se ne gre igrati. Da bom srečala mojstra, je pokazal tudi I Ching, preden sem odpotovala v Mehiko.

Očitno sta imela res lep odnos, saj vsaj z vaše strani ni čutiti nobene zamere in grenkobe.

Ne, kje pa, nobenih zamer ni. Sedaj, ko ga ni, mi zelo manjka. Življenje z njim je bilo zelo zanimivo. Bil je družaben, rad je hodil naokrog, recimo še pri 72 letih je šel na Metelkovo. Nenehno je spoznaval nove ljudi. Šel je denimo v gostilno Pod Lipco, pa je spoznal človeka, ki je postal njegov prijatelj. Potem sva se midve s Tajo Brejc nekoč odpravili v to gostilno, da bi se nama zgodilo kaj zanimivega, tako kot se je vedno Tomažu. In kaj se nama je zgodilo? Pod Lipco je bila zaprta.

Skratka Tomaž je imel posebno energijo, znal je pritegniti ljudi, najti prijatelje, znance. Veliko je govoril, znal je pripovedovati zares zanimive zgodbe, a nikoli ni opravljal, tega sploh ni prenašal. Nekoč ga je bolelo grlo in ni mogel govoriti. Vnukinja je takrat pri kosilu rekla: »Ko nono ne more govoriti, smo pa kar vsi tiho.«

Nenehno so se mu dogajala tudi neverjetna naključja. Recimo nekoč je z vlakom šel v Maribor. Nasproti njemu v vlaku je sedel nekdo, ki je tipkal na prenosni računalnik. Ta človek je najprej Tomaža nagovoril, potem pa je obrnil ekran in mu pokazal fotografijo, na kateri sta onadva skupaj. Izkazalo se je, da je bil na njegovem branju v Ameriki, kjer ju je fotografiral.

Kaj pa se dogaja z njegovo pesniško dediščino? Ali se pripravljajo nove izdaje?

Beletrina bo kmalu izdala pet njegovih knjig, ki jih je sam pripravil in uredil. V tujini sta pri Black Ocean Press izšli dve njegovi knjigi: Justice in Andi. Ti dve knjigi je še Tomaž popravil. Njegovo knjižnico smo predali Centru poezije Tomaža Šalamuna, ostala njegova zapuščina pa gre v Nuk. Sicer pa sem v eni od njegovih pesmi prebrala nekaj v tem smislu: kar sem dal ven, sem dal.