Tiskane izdaje
Preden je italijanski mislec in pesnik Cesare Pavese avgusta 1950, izčrpan in naveličan, toda povsem priseben, v sobi hotela Roma v Torinu zaužil večjo količino uspavalnih tablet, s čimer je končal življenje, je na platnico izvoda knjige Pogovori z Levko, ki jo je pustil na nočni omarici, zapisal: »Odpustim vsem in vse prosim odpuščanja. V redu? In ne opravljajte me preveč.«
Pavese je bil leta 1950 na vrhuncu literarne kariere. Istega leta je izšel roman Luna in kresovi, ki velja za njegovo najboljše prozno delo, dve leti pred tem je za roman Il compagno (Tovariš) prejel nagrado salento, za roman Lepo poletje, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu (1964), pa leta 1949 prestižno nagrado strega.
Čeprav Pavese ni bil indiferenten do uspeha, ni gojil mita o lastni osebnosti, ne kot pisatelj in še manj kot ljubimec (imel je veliko žensk in jih nazadnje tudi zasovražil). 27. februarja, leto preden je naredil samomor, je v dnevniku Umetnost življenja zapisal: »Ne prevzema me več niti želja po tem, da bi povedal, se uveljavil. Ali gre to pripisati nenehnemu nemiru, živčnosti zaradi tistega, kar se je že zgodilo, skorajšnji kataklizmi? […] Pravzaprav je edino, kar me gane in pretrese, magija narave, pogled, uprt v grič.«
Pavese je med italijanskimi neorealisti veljal za samorastnika. Njegovo prvo prozno delo Paesi tuoi (Tvoji kraji, 1941), s katerim je zaslovel in se postavil ob bok avtorjem, kot sta Elio Vittorini in Alberto Moravia, pripoveduje o delavcu s severa Italije, ki na jugu obišče mater. Pri tem ni ključno popisovanje revščine, ki jo vidi v teh krajih, temveč poetični opisi podeželja, ki ga navadno vedno sopostavi mestu.
Pavese je bil ponosen, da je odraščal sredi wilderness, kot je to poimenoval v svojem dnevniku, brez zvez, pripravljajoč svoj atol v neznanem. Paveseju je, kot je upal, uspel veliki met v italijanskem literarnem prostoru, pri čemer je do konca ostal zavezan prvinski, divji naravi, zemlji in pokrajini, v kateri se je rodil (v vasici Santo Stefano Belbo blizu mesta Cuneo, leta 1908) in kjer je preživljal otroštvo, ki ga je izpostavljal kot največjo temo moderne umetnosti.
Podeželski človek,
Pavese ga je pisal z mislijo na objavo, kar pomeni, da bralec sledi strastni introspekciji z dovoljenjem. Dnevnik tako ni brez literarnih ambicij, kar je razvidno tudi iz poetičnih pasusov (»Noč z redkimi jasnimi zvezdami. Če jih gledaš skozi veje dreves, se zdijo kot dragulji, popki.«). Pri tem je pomembno, da je Paveseju žanr dnevniškega zapisa, ki sicer na začetku 20. stoletja niti ni bil redkost med številnimi misleci in literati, omogočil več neposrednosti.
Italijanska literarna veda povezuje Pavesejev dnevnik z Leopardijevim dnevnikom. Pavesejeva posebnost je v svojevrstnem slogu in dojemanju sveta. Ob tem, da mojstrsko obvlada jezik, je presunljiv način – kot je ob predstavitvi dejal pisatelj Dušan Šarotar – prebolevanja romantike (ena izmed referenc je tudi Friedrich Nietzsche in pojem nadčloveka); Pavesejevi priljubljeni avtorji so Homer, Shakespeare, Dante, Stendhal, Balzac, Dostojevski, Baudelaire, Hemingway, Proust, Joyce, Kafka, Mann in drugi.
O Razkolnikovu, na primer, navrže, da ne obžaluje svojega hudodelstva zaradi bolečine, ki jo je prizadel drugim, ampak zaradi nevšečnosti, ki jo je prizadejal sebi. O Balzacu pravi, da je odkril velemesto kot leglo skrivnosti in čut, ki je pri njem vedno buden, je radovednost, medtem ko Homerju spiše hvalnico: »Veliki čar in lepota teh dveh pesnitev je v materialni enotnosti njunih likov, ki se od časa do časa zasveti v ognjenih izbruhih poezije.«
Ker je Pavese v dnevniku skušal pogledati samega sebe od zunaj, kot bi se spreminjal v spomin, se ponekod zdi, da je predvidel našo prihodnost. Štirinajstega julija leta 1940 zapiše, da je »srednjeveška težnja, da bi v vsakem predmetu videli univerzalno […], podobna naši težnji, da na posameznika gledamo kot na pripadnika določenega razreda ali naroda«.
Razlika je, da je bil tedaj v posameznikovi duši živo navzoč občutek neomejenega dostojanstva, zdaj pa tega ni več. Da je bil Pavese po svoje (tudi) avtor svojega časa, dokazuje njegova izjava, da je v vsaki obrti, v vsakem poklicu, mogoče živeti po klišeju te obrti oziroma poklica, »igraje« to vlogo, pri pisateljih in umetnikih pa naj ne bi bilo tako, saj bi ti – boemi – izpadli kot tepci, neznosneži, preprosto zato, ker umetnost in pisanje nista poklica, pač pa poslanstvo.
Pavese se je uveljavil tudi kot prevajalec iz angleškega jezika. Vehemenca in odločnost, s katerima presoja dela avtorjev, kot so Herman Melville, James Joyce, William Faulkner, Charles Dickens, Gertrude Stein, kaže na notranji uvid, ki ga je verjetno zmožen le prevajalec. Ob takšnem gostem situ refleksije o drugih literarnih delih in ob njih o tektonskih premikih določene zgodovinske dobe je pomenljivo tisto, kar je v dnevniku zamolčano.
Pavese je ustvarjal v času, ko je bil fašizem na vrhuncu moči, italijanska družba pa si je nadela plašnice nacionalistične retorike. Pavesejeva prva pesniška zbirka Delati utruja, ki je izšla leta 1936 (slovenski prevod 2006), deloma sledi hermetizmu, ki se je uveljavil v tedanji italijanski poeziji, čeprav skozenj izzvenevajo realistični toni. Nekateri literarni teoretiki pripisujejo stvarno mitično razsežnost Pavesejeve poezije vplivu ameriške književnosti, verjetno pa tudi misli na prozaični jezik ljudi iz pokrajine Langhe.
Pavese je povezal »občutek Američanov za skrivnostno stvarnost« z osvobojenim posameznikom in njegovim poskusom odkrivanja kozmične stvarnosti. Realizem Američanov med letoma 1920 in 1940 je Pavese razumel kot posebno vrsto romantičnega doživljanja stvarnosti. Družbeno kritičnost ameriških piscev je s prevodi in interpretacijami prenesel na italijanska tla – in s tem prispeval k razvoju neorealizma – tako, da je brezpravnim, revnim, podeželskim ljudem, ki so govorili narečni jezik, vrnil glas.
Pavese v dnevniku 5. marca 1948 zapiše, da humanistična inteligenca (likovna umetnost in leposlovje) v času fašizma ni trpela; lahko je poudarjala svoje čudaštvo, cinizem. Fašizem je poskrbel, da ljudstvo ni bilo seznanjeno, oziroma je nadziral odnos med inteligenco in ljudstvom. Za Paveseja ni ključno vprašanje, kako se rešiti servilnega privilegija, ki so ga uživali umetniki v fašizmu, ampak kako živeti kulturo, ki ima korenine v ljudstvu, »biti ljudstvo«.
Vonj po zemlji in naravi
V navezavi z »ljudstvom« je Pavese vzpostavil ideal rabe narečij. Seveda je treba pisati v knjižnem jeziku, izbrati določene okuse, sloge, načine govora, toda hkrati Pavese poudari, da se v narečju ne izbira – »tam je človek neposreden, govori nagonsko«. Tovrstna Pavesejeva poetološka razmišljanja je treba brati transhistorično, pri čemer je v njih vsebovana bodica upora proti lastnemu času in enoznačnemu dojemanju literature.
V Pavesejevi knjigi je torej zelo malo zunanje resničnosti (posebej, če njegov Dnevnik primerjamo s Kocbekovim), hkrati pa se – kot trdi prevajalec in pisec spremnega zapisa k slovenski izdaji Dnevnika Dean Rajčić – tudi v najbolj transcendentalnih delih njegovih besed in misli drži vonj po zemlji in naravi. Za Paveseja očitno ni bilo ideologije, v katero bi tako verjel, da bi bil zanjo pripravljen žrtvovati življenje. Razen literature, seveda. Dokler se tudi tu ni čutil iztrošenega.
Na zadnjih straneh dnevnika Pavese popisuje razmerje z Američanko, ki je sežetek vseh njegovih poprejšnjih (travmatičnih) razmerij z ženskami. Na prvi pogled se zdi, da ga bo ta avantura vrnila k stari skušnjavi – razmišljanju o dveh arhetipih – ljubezni in smrti, kar se tudi zgodi, vendar Pavese ne doživi odrešitve.
Spregleda sicer, da je to njeno ravnanje replika na njegovo ravnanje z ženskami v preteklosti, ki so mu bile nadležne in si jih ni želel (dnevnik vsebuje nekaj najhujših žalitev žensk, kar jih premore svetovna literatura), na koncu pa sklene poglavje z besedami: I'll never forget you.
Izhod iz te obsedenosti, iz groze življenja, je Pavese videl v samomoru. Toda zaradi bližine ljubezni je premagal strah pred smrtjo, ki se kakor senca vleče skozi njegov dnevnik, in tako je smrt, zadana od lastne roke oziroma volje, ne samo največji dogodek življenja, pač pa zmagoslavje nad njim.
