Tiskane izdaje
Ljubljana – Ko so predzadnjega januarja pred tremi leti v parlamentu sprejeli zakon o enotni ceni knjige, smo slišali, da bo dolgoročno pozitivno vplival in da se bodo zaradi večje prodaje cene knjig postopoma znižale. Zgodilo se je nasprotno: cene knjig so danes višje.
Ko so se včeraj o temi percepcije cene knjige na Slovenskem v debatni kavarni knjižnega sejma pogovarjali Vesna Horžen, predsednica Združenja slovenskih splošnih knjižnic, Bojan Švigelj, glavni urednik založbe Mladinska knjiga, Ingrid Celestina, predsednica Združenja slovenskih knjigotržcev, in Vasja Kožuh, glavni urednik DZS, pogovor pa je moderirala Andreja Kavčič, predsednica Društva slovenskih založnikov, so obiskovalci slišali znana opažanja: cena knjige je pomemben dejavnik pri slovenskih kupcih. Velja prepričanje, da bi morali biti (in iz šolskih skladov tudi so) »učbeniki brezplačni, knjige pa skoraj brezplačne«, kot je pripomnil Švigelj.
Kulturni ukrep proti veletrgovcem
Pogovor je neizogibno zavil h komentiranju zakona o enotni ceni knjige, Ingrid Celestina pravi: »Še vedno podpiram enotno ceno knjige, kajti ta izenačuje vse akterje. Tu predvsem mislim na velike trgovske mreže, ki zaradi tega zakona popustov ne smejo dajati – pa tudi veliki založniško-knjigotrški sistemi tega ne smejo početi in v primerjavi z njimi smo manjši v enakopravnejšem položaju.«
Tanja Tuma, jurišnica v kampanji za sprejetje zakona, za katerega se zdi, da je bil usmerjen zgolj proti učinkom prodaje knjig v največjih trgovskih verigah, zdaj pravi, da je to bil »za knjigarne najpomembnejši kulturni ukrep«, pogreša pa še nacionalno bralno kampanjo.
Že po enem letu, po drugem še bolj, je javnost pričakovala, da bo ministrstvo javnosti predstavilo učinke zakona, a zgodilo se ni nič, v javnost je pricurljal le podatek, da skupina za evalvacijo obstaja. Nič več od tega.
Skrivnostna internost
Na konkretno vprašanje o rezultatih početja te komisije nam je služba za odnose z javnostjo ministrstva za kulturo včeraj odgovorila, da je bila skupina za pripravo evalvacijskega poročila o izvajanju zakona o enotni ceni knjige interna: »To ni bila delovna skupina, ki bi pripravljala spremembe zakona, ampak je šlo le za interno delovno skupino.« Zaradi internosti je javnost verjetno prikrajšana tako za imena članov te skupine kot za njihove ugotovitve. Skupina, ki jo torej neuradno vodi Helena Jaklitsch, je menda pregledala, ali so morda v veljavnem zakonu v praksi kakšne dileme pri razumevanju posameznih določb, zapisanih v zakonu, ali so morda v zakonu kakšna področja, ki niso opredeljena, pa se je v praksi pokazalo, da bi bilo morda dobro, da bi bila. »Skupina je svoje delo opravila v začetku letošnjega leta,« so dodali in svojih ugotovitev niso oznanili.
Utopičen cilj zakona
Podatki, ki jih o slovenskem založništvu zbirajo v enoti za pridobivanje, obdelavo in ohranjanje knjižničnega gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice, kažejo, da zakon na založniško zdravje kaj prida ni vplival. Po nepopolnih statističnih podatkih za letos (zajeti so do oktobra) je mogoče ugotoviti, da se je povprečna cena knjig celo malenkost dvignila, ne pa padla, števili izdanih naslovov in založnikov pa bosta verjetno manjši kot prejšnji dve leti.
Založnik Jože Piano trdi, da so trendi v založništvu negativni: »Zakonu, ki si je v utemeljevanju razlogov za obstoj zadal nalogo, da bo ustavil te trende, v svoji nalogi ni uspelo. Doživeli smo propad najmanj treh neodvisnih knjigarn, te, ki so ostale, se komaj preživljajo. Nekaj založnikov je zaprlo vrata. Cilj zakona je utopičen. Boljša dostopnost knjige zaradi enotne cene ne bo spremenila bralne kulture in povečala kupovanja knjig, kar bi razmere v založništvu in pri avtorjih izboljšalo. K čedalje slabših razmerah za avtorje pa je prispevala tudi politika Javne agencije za knjigo, ki zmanjšuje število prejemnikov subvencij.«
Bojan Švigelj vlogo zakona vidi »predvsem v tem, da preprečuje nelojalno konkurenco trgovskih verig in spletnih prodajaln knjigarnam. Knjigarne pa so daleč največji prodajni kanal za knjigo. Če bi se zaradi nelojalne konkurence začela podirati knjigarniška infrastruktura, bi bil to začetek konca za celoten knjižni trg in vse, ki smo odvisni od njega.«
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
Bronislava Aubelj iz založbe Modrijan je v spletnem zapisu komentirala sedanje razmere z opazko, da je hudič zmeraj v podrobnostih: v predlogu zakona ni bilo mogoče razbrati, »kaj naj bi slabša dostopnost, slaba prodaja v knjigarnah, relativno visoka cena in neurejena cenovna politika sploh pomenile, prav tako ne, na podlagi česa je bilo to ugotovljeno«.
Zakon je bil sprejet, dodaja, še preden je bila jeseni 2014 objavljena raziskava Bralna kultura in nakupovanje knjig v RS. Po njenih izsledkih 29 odstotkov Slovencev knjige ne zanimajo, 17 odstotkov jih knjig ne potrebuje; zadnjo prebrano knjigo – v letu pred raziskavo je vsaj eno prebralo le 58 odstotkov Slovencev – jih je kupilo samo 13 odstotkov.
Nikakršne učinke zakona potrjujejo tudi druga opažanja, Samo Rugelj iz založbe UMco je povedal: »Podatki kažejo, da je po uveljavitvi zakona o enotni ceni knjige upadla neposredna prodaja prek lastne spletne knjigarne in na lokaciji, kjer poslujemo.« Podobno pravi tudi Piano: »Naši založbi je padla prodaja za več kot 90 odstotkov, zato smo prenehali prodajo knjig drugih založb.«
