Zapuščina Toneta Pavčka: Več kot obljuba, več kot dolžnost

Bilo je pred petimi leti, ko mi je na postelji onkologije­ rekel,­ naj cikel Šentjurje, katerega del je objavil decembra 2010 v ­reviji Rast, sestavim še z drugim­ ­delom pesnitve Šentjurje – moja vas, zbirki naj dodam še Prevzete in povzete pesmi.

Spominjam se, kako se je trudil, da bi natančno povedal, kaj si želi: »Nekaj sem jih dal v ­Sodobnost, pa daj zraven še …« in potem je zaprl oči. ­Negiben je bil in ni dihal. Čas se je ustavil.­ Otrdela sem in zrla.

Dolgo se ni ganil. Nato je globoko zahropel in hlastno vdihnil. Olajšanje. Za hip. Tak je bil, loveč ravnotežje med tu in tam – iz dneva v dan, iz meseca v mesec, leto dni. In ko sem ga v tistem bolezni in trpljenja polnem času na vozičku peljala po podzemnem hodniku, ga mukoma dvigovala, ko je drsel proti tlom, je z nezmanjšano voljo dejal, naj dam v zbirko še kakšno pesem, ki je dobra. Nisem ga utegnila niti vprašati, katera je zanj dovolj dobra in kje jo najdem, ko je z močnim glasom in jasno odločnostjo dejal: »In vse v tisk!«

Tisk je izgovoril krepko, s po­vzdigujočo, smelo, navzgor štrlečo intonacijo, njegova stisnjena pest je optimistično zašvistnila v zrak, tako kot je bil zmeraj vajen, da z značilno gesto podkrepi odločitev, pot k novim podvigom in zmagam. Prišla sva do temnega koridorja, težko sem potiskala kolesje navkreber, tedaj mi je povedal še naslov zbirke. Zapisala sem si ga na vse mogoče lističe, v beležko, v tekst, ki sem ga takrat vadila, na parkirni listek: Domu in rodu. In spet drugje Rodu in domu.

Zaveza, obljuba, dolžnost

Leta so minevala, ves čas sem upala, da se bo zloženka iz rokopisa pretipkanih, najdenih, od ljudi po pošti poslanih, že revijalno objavljenih, mnogih različic, nedokončanih in komaj zasnovanih pesmi sestavila. Zdaj je pred nami knjiga, ki je ne bi bilo, če ji ne bi stali ob strani sami imenitni ljudje: urednica Cankarjeve založbe Ana Ugrinović, ki je iz kaosa naredila prijazen red, Peter Kolšek, ki je opravil poglobljen izbor (od tistih zelo starih, ki sem jih izbrskala med notesi in jih z nostalgijo za otroštvom prepisovala, do zadnjih, težko čitljivih zapisov vročične pisave, ki jih je oče z neustavljivo močnim pesniškim zamahom pisal do smrti, pa vse tja do nedokončanih okruškov, ki so se tu in tam prikazovali med vsebinsko in žanrsko različnimi pesmimi v njegovem starem računalniku), ter ne nazadnje mladi nadarjeni ilustrator Matija Medved, ki je znal razbrati barve avtorja in jih izraziti v samosvojem likovnem jeziku.

Sama imam pri tej bogati in pesniško zelo raznoliki zbirki le toliko, kolikor sem očetu obljubila. To je zaveza, ki jo čutim več kot obljubo in več kot dolžnost. Meni se je to plemenito breme zdelo kot nepremakljiv kamen, a kljub mukam pri delu, kljub odgovornosti, ki jo imam tudi do bralcev, priznam: občudujem lepoto očetove pesniške eksistence.

Nič ne morem za ali zoper to, da sem hči pesnika, ki ga je dionizični duh gnal v nenehno ustvarjanje, v srž radosti živeti, v srž strasti ljubiti, v čudež ubesedovanja, v bolečino poslavljanja, v tišino zgovornega molka … Nič drugega mi ni bilo storiti, kot da sem po svojih močeh in zlasti še s pomočjo izvrstne urednice in sodelavcev skrbela, da lahko v kar najboljši obliki izide knjiga, kar bi storil tudi pesnik sam, če bi le lahko. Z nekakšno navihanostjo predrznega otroka in hkrati zavedanjem lastne umetniške vrednosti si je namreč zaželel, da bi ostal za vedno živ, živ kot pesnik, živ v vseh niansah in mehkobi slovenskega jezika.

Življenje mi je prineslo izkušnjo, da sem lahko sledila pesmim, ki so v zadnjih mesecih očetovega življenja brlizgale izpod podrsavajoče roke, izpod trzajočega pulznega oksimetra na nemirnem prstu; pesmim, ki se niso mogle več ponašati s spevnostjo in mehkobo dolenjskega verza, kakršnega ima denimo cikel Šentjurje na začetku­ zbirke, nimajo kristalno čiste sonetne zgradbe kot Pesmi o Istri, nimajo jesenske lepote Žalostink za poletjem, niti niso dialoško zazrte v pesniške kolege in prijatelje iz cikla Prevzete in povzete pesmi, kaj šele, da bi premogle kanček veselosti in igrivosti verzov, napisanih kot prigodnice sestri, znancem, vinogradnikom, otrokom; prav tako nimajo ljubeznivosti in topline, ki veje iz marsikatere njegove stare, v notesu pozabljene pesmi. Ne, v zadnjem obdobju njegovega tuzemstva je z neverjetno naglico nastajala razvezana, raztrgana pesem, bolščala je vame kot odprta rana brez dna.

Dar svetlobe in spoznanje o neminljivosti

V teh globinah minevanja očetovega bivanja bi se zlahka izgubila, če ne bi bilo tiste presežne svetlobe, kar skriva vsaka dobra poezija, če ne bi bilo tistega transcendentnega pridiha, ki loči bitje močnega duha od preproste smrtnosti, tiste meglice, ki jarko zasije tudi skozi najtemnejši mrak izgube, smrti in ničevosti.

Daru te svetlobe in spoznanju o neminljivosti zapisane besede sem se hotela oddolžiti v uvodni besedi in odstreti bralcem oseben, tudi humoren pogled na Toneta Pavčka, pesnika, urednika, človeka, ki ljubi svoj jezik in dom. Skušala sem ujeti spominske drobce najinih prednikov, ujeti drobce neizrečenega med verzi, razkriti izvor njegovega imena, pobegnila sem z bosonogim Tončkom v gozd in z njim špricala šolo, se zabavala ob prvem časopisnem članku v Jutru, kjer so ga že kot sedemletnega fantiča omenili, pa ne zaradi poezije, marveč zaradi kovancev, ki jih je žrl, s tem jezil mamo in ubožec komaj preživel ...

Skušala sem razumeti njegov vedno malo otroški in čudežni svet, njegov temačni in sončni pesniški glas, ga slišati v nemoči in obupu, ga pospremiti do konca pesmi in mu pomahati v onstranstvo ter mu, zdaj, ko je nesmrten in večen, moder in vseveden, zastaviti nekaj vprašanj.