Slovenija je srečna dežela, je dežela pesnikov

»Slovenija je srečna dežela, je dežela pesnikov.« Tako zanosno se izraža Zdravko Kecman, po zaslugi njegovih prevodov pa so pesniška dela tako starejše kot tudi mlajše generacije slovenskih pesnikov veliko bolj prisotna tudi na območju nekdanje skupne države.

V srbščino je bodisi v revijalni bodisi v knjižni obliki prevedel dela številnih avtorjev, od Daneta Zajca, Nika Grafenauerja, Borisa A. Novaka in Tomaža Šalamuna do Braneta Mozetiča, Jurija Hudolina, Maje Vidmar, Aleša Čara in Dušana Čatra. Ob tem je na različnih književnih festivalih v Bosni in Hercegovini predstavil ter gostil slovenske pisce, zato je na nedavnem velenjskem književnem festivalu Lirikonfest prejel letošnjo Pretnarjevo nagrado za razširjanje slovenske književnosti in jezika po svetu.

V dvojezično zbirko Kovček z dvojnim dnom (2010) je uvrstil dela sedmih slovenskih pesnikov, v sorodno zbirko Ključ za dve ključavnici (2012) pa dela sedmih slovenskih avtorjev kratkih zgodb. Kecman spada tudi med najpomembnejše srbske pesnike in pisatelje v Bosni in Hercegovini. Ob številnih pesniških delih in romanih je tukaj še njegovo esejistično, kritiško in uredniško delo, ustanovil je revijo Književnik, ki izhaja v Banjaluki, ob tem je tudi urednik založbe Združenje književnikov Srbske.

Sicer pa ga s Slovenijo, kjer je na ljubljanski filozofski fakulteti tudi študiral, vežejo še številne druge vezi. »Ko sem pred desetletji prvič prišel v Slovenijo, me je pred Ljubljano obsijala nekakšna božanska svetloba, ki je, kot sem dojel šele pozneje, prihajala iz Julijskih Alp,« poetično razlaga. Od takrat je velik ljubitelj slovenskih gora, preplezal je severno triglavsko steno, o Julijcih je objavil vrsto potopisov, vsako leto se vrača na Kanin, na Pokljuko in Vogel, Bovec je celo razglasil – ob Usorcih pri Sanskem mostu – za svoje drugo rojstno mesto.

Ob tem je dogajanje svojih romanov pogosto umestil v dolino Trente, v Bovec in Furlanijo. Med drugim tudi roman Scabiosa trenta, ki je – ob izboru pesmi Pajek je slepa pega – zasedal žal edino njegovo v slovenščino prevedeno delo, temelji pa na pismu, ki ga je Julius Kugy poslal Albertu Boisu de Chesnu in v katerem opisuje istoimensko skrivnostno rožo, roman pa preraste v nadrealistično fresko.

Kecman poudarja, da je njegov interes za Slovenijo res poseben, saj je že relativno zgodaj presegel zgolj zunanje vtise in se identificiral tudi s slovensko zgodovino, zgodbami in miti. Z avtorsko distanco je nato vso to podobotvorje vključil v svoje pesmi in romane in napisal nekaj del s čisto slovensko tematiko. Če ne bi bila identifikacija tako pristna in globoka, bi bil kljub številnim obiskom zgolj naključni obiskovalec, poudarja.

»Zame je naziv ambasadorja slovenske književnosti in jezika izjemna čast, saj ne gre zgolj za poklon meni, temveč tudi poeziji kot takšni,« je komentiral Pretnarjevo nagrado. Navezava na slovensko kulturo je veliko globlja, kot to velja za običajne stike kulturnikov na teh prostorih, prostodušno govori o slovenskih narečjih, goriškem in posoškem grlenem tonu, mehkem in toplem belokranjskem, nazalnem štajerskem, radovednem kranjskem, miselno hermetičnem ljubljanskem ...

Prav nič manj ni navdušen nad srednjo in mlajšo generacijo slovenskih pesnikov. Poezijo Maje Vidmar ocenjuje kot prepovedan sad, ki ga želijo vsi okušati, Barbara Korun s svojim mimetično razžarjenim jezikom odpira poti do praglasov, pramisli in prazvokov, Milan Dekleva je sozvočje ritma in metajezičnih asociacij, Goran Gluvič pooseblja visoko ironijo in nepredvidljivo katarzo, Jurij Hudolin je kreacija in degradacija. In tukaj je še Simon Gregorčič, »drevo življenja, pri katerem najdeš svoje temelje in svoj mir«.

Potrebe po prevodu literatur z območja nekdanje skupne države bodo verjetno iz generacije v generacijo večje. Bo tistih, ki brez težav prebirajo originale in jih dojemajo v vseh razsežnostih jezika, vse manj?

Kar zadeva slovenščino in makedonščino, bo to verjetno res potrebno. Pri drugih so jezikovne razlike majhne, tako rekoč zanemarljive, ostajajo pa drugačne komunikacijske ovire, predvsem politične. Sem optimist in prepričan sem, da bodo te ovire prej ali slej izbrisane in bo to spet enoten, homogen kulturni prostor z razpoznavno fizionomijo. Seveda predvsem s stališča umetnika in intelektualca, kakšni bodo politični in ekonomski okvirji, je povsem druga zgodba. Si pa želim, da bi se slovanski jeziki drugače pozicionirali, denimo v nekdanji Avstro-Ogrski so se Slovenci ali Srbi brez večjih težav sporazumevali s Čehi, Slovaki in Poljaki, danes je najbolj priljubljena in udobna uporaba angleščine, ki je univerzalna lingua franca, s tem pa izgubljamo vsi.

Pesniki so menda obenem najbolj in najmanj kvalificirani za prevode poezije.

Morda, vendar sem sam prepričan, da je odličen pesnik praviloma tudi odličen prevajalec. Teza, da je prevod podoben ženski, torej če je lep, ni zvest, in če je zvest, ni lep, je že stara in obrabljena, vendar še vedno najbolj točna. Sem pesnik in se posvečam predvsem prevajanju poezije, prevedel sem le nekaj proznih del, največ pozornosti pa namenim temu, da pesnika, ki ga prevajam, ne izneverim. Gre za vrsto odgovornosti, ki je pri lastnem delu ni – tukaj je predvsem odgovornost do avtorja samega, do bralca in ne nazadnje tudi do prevajalstva kot takšnega, torej do stroke. To ni lahka naloga, dešifrirati je treba pogosto zelo zapleten pesnikov univerzum, zato poskušam kar se da podrobno spoznati tudi avtorjevo osebnost. Idealen bi se mi zdel pristop T. S. Eliota, ki je ob prevajanju dela Saint-John Persea zapisal, da »je pisatelj z njim sodeloval tako tesno, da je postal že soprevajalec«. To seveda ni vedno mogoče, zato poskušam razbrati primarne intence in predvsem atmosfero. V moji založniški hiši deluje okoli trideset prevajalcev, mnogi so tudi sami pesniki, ki so zelo predani svojemu delu, neredko kdo mesece in mesece išče ustrezen izraz zgolj za eno samo vrstico ali celo za eno samo besedo. V nasprotju s prozo je lahko pri pesmi ena sama beseda usodna, če ni ustrezno prevedena, je vse zaman.

Prevajali ste tudi iz ruščine, kjer verjetno ne obvladate jezik v vseh niansah in ne znate intuitivno oziroma samodejno razpoznati vse njegove izrazne dimenzije in nianse kot pri slovenščini.

Pravzaprav sem, tako rekoč pred davnimi leti, ruščino zelo solidno obvladal, in to še preden sem se naučil slovensko, nato pa sem jo povsem opustil. Seveda je velika razlika, če imaš, kot se reče, »jezik v ušesu«. Sam se nikoli ne bi lotil prevoda iz jezika, ki ga ne obvladam povsem suvereno, sem se pa pred kratkim lotil prevoda del neke ruske pesnice in ugotavljam, da mi to še vedno gre dovolj solidno od rok.

Ena od tem letošnjega Lirikonfesta je strah pred poezijo, ampak ali ni danes veliko nevarnejša brezbrižnost?

Danes je res veliko kritik na račun upada zanimanja za literaturo in kulturo na splošno, vendar si lahko postavimo vprašanje, koliko ljudi je v preteklih obdobjih bralo poezijo, in odgovor je nedvoumen – malo. Vedno so bili najboljši bralci pesniki sami, tem sledijo maloštevilni kultivirani in sofisticirani bralci, ki spremljajo tudi aktualno, torej sodobno pesništvo, in nato so tukaj še tisti, ki dovolj redno jemljejo v roke tudi pesniška dela, vendar se omejujejo predvsem na klasike, medtem ko se jim zdi sodobna pesem preveč enigmatična in subjektivna. Seveda pa je tukaj še en krog občinstva, ki spremlja najbolj priljubljene pesnike, kar ima že skoraj značaj estrade, mnogi pesniki kljub izgubi kakovosti radi producirajo tovrstne pesmi, ker pač uživajo v velikem in polnem avditoriju.

Vendar je poezija vedno bila in vedno bo zgolj domena manjšine.

Če nam je to všeč ali ne, tako pač je. Sam sem pripravljen brati poezijo tudi zgolj enemu samemu poslušalcu, če je le ta pravi. Milorad Pavić, eden naših najbolj poznanih pesnikov, čigar dela so prevedena v več kot trideset jezikov, mi je pripovedoval, da je, denimo, gostoval v Londonu, na njegov literarni večer pa je prišlo dvanajst ljudi. Res pa števila ljubiteljev poezije ni mogoče meriti zgolj po tem, za poezijo je še posebno značilno, da jo ljudje berejo sami, v svoji intimi in v svoji tišini. To ni socializacijski dogodek, primerljiv z obiskom gledališča, opere ali koncerta.

Vendar je po vašem mnenju sodobna literatura občutno preveč sociološka in analitična, preveč igra zgolj vlogo razlagalca družbenih fenomenov, medtem ko ji višji smisel in poslanstvo uhajata.

Obstaja razlaga, da k temu prispevajo dramatična dogajanja, vendar je to le utvara, zgodovina je bila vedno turbulentna. Prav tako je nekako imanentno posamezniku, skupaj s pesnikom, da čuti potrebo, da bi zadeve razložil, vendar to ne sme prerasti v prevladujoč trend, književnost ne more postati podložni interpret posameznih dogodkov, pa naj so ti navidez še tako odmevni. Njena naloga je v razvijanju imaginacije, v osveževanju pogleda na svet, v kreiranju vzporednih svetov, če hočete, seveda pa ne zgolj v omejeni in pretenciozni maniri danes zelo priljubljene znanstvenofantastične fikcije.