Tiskane izdaje
Vsi jo omenjajo predvsem kot muzo evropskih mislecev in umetnikov fin de siècla. A kot psihoanalitičarka, filozofinja in ustvarjalka je bila naprednejša in prodornejša od mnogih moških tistega časa.
Njeno izjemno inteligenco je hvalil Freud in jo v študijah vsaj trikrat citiral, vanjo se je strastno zagledal Nietzsche in – ne nazadnje – bila je sprožilec genija Rainerja Marie Rilkeja.
Lou Andreas - Salomé z bičem na vozu, ki ga vlečeta njena oboževalca Paul Reé in Nietzsche
Veljala je za eno prvih svobodnih žensk v Evropi, ker si je s peresom omogočila materialno neodvisnost in družbeni položaj. Rojena leta 1861 v Sankt Peterburgu vojaškemu generalu in njegovi ženi, kot edina hči med petimi sinovi, je že zgodaj pokazala izjemno inteligenco. Pri enaindvajsetih jo je mati pripeljala v Rim, kjer je spoznala Paula Reéja, nemškega filozofa in prijatelja Friedricha Nietzscheja. Reé je postal njen ljubimec, kar je pravzaprav nenavaden termin, saj je v številnih virih omenjeno, da Lou do petintridesetega leta ni dovolila, da se ji katerikoli moški fizično približa. Morda je prav zato v vseh svojih moških vzbujala tako uničujočo strast, vključno z Nietzschejem, ki je, vsaj po strastnih pismih sodeč, skorajda izgubil razum. Vse podrobnosti njune burne korespondence so v knjižici, ki je s spremno besedo Mirta Komela izšla tudi v slovenskem prevodu Pisma Salomé (2013).
Vsak angel je strašen
Francoska novinarka in pisateljica Françoise Giroud v knjigi Lou, zgodba o svobodni ženski poskuša razvozlati uganko, zakaj je ta izjemna ženska tako dolgo zavračala telesne stike in kdo je bil v resnici njen prvi moški. Znano je, da se je poročila s Carlom Andreasom, s katerim je ostala do konca življenja, a se je nikoli ni smel fizično dotakniti. Verjetno je, ugotavlja avtorica, hotela tudi Lou razrešiti to uganko, od tod njeno zanimanje za psihoanalizo. Biografi ugotavljajo, da je bila v otroštvu žrtev incesta in da se je pri njej razvila blažja oblika anoreksije. Od tod njena vitkost, deškost, zavračanje telesnosti, ki se je pri petintridesetih spremenilo v popolno nasprotje, hlepenje po čutnosti ter telesnih in duševnih užitkih.
Kdo ve, morda je bil njen prvi moški prav mladi, še deški, pesnik, ki se je rodil kot René Karl Wilhelm Johann Josef Maria Rilke 4. decembra 1875 v Pragi. Prvič je srečal Lou Andreas - Salomé 12. maja 1897 v Münchnu, v stanovanju skupnega znanca; bil je še neuveljavljen enaindvajsetletni študent umetnostne zgodovine, ona jih je imela šestintrideset in bila poročena ženska, ki je imela za sabo vrsto objavljenih knjig in esejev na temo filozofije in literature, med drugim knjigo Henrik Ibsens Frauengestalten (1892), študijo ženskih likov v Ibsenovih dramah; po Nietzschejevem psihičnem zlomu je napisala tudi knjigo o njem Friedrich Nietzsche in seinen Werke (1894).
Že prvo srečanje je vzbudilo v njem obsedeno strast; pošiljal ji je hrepeneča pisma, ki so se ji sprva zdela patetična in nadležna. Nihče ne ve, kdaj točno sta postala ljubimca, a naslednja tri leta se skorajda nista ločila. Lou mu je predstavila Nietzschejevo misel, pomagala oblikovati pesniški izraz, ker se ji je njegov vzneseni strastni mladostniški slog zdel preveč patetičen. Aprila 1898 je Rilke med njunim potovanjem po Firencah, kjer sta odkrivala renesančno umetnost, začel pisati dnevnik v fiktivnem dialogu s svojo takratno mentorico.
Kajetan Kovič je v spremni besedi k slovenskemu prevodu Rilkejeve lirike zapisal: »Kljub obojestranski erotični senzibilnosti njuna zveza ni zgolj telesna, ampak poudarjeno duhovna ter vsebuje tudi elemente materinskega in pedagoškega erosa, kar omogoča pesniku, da svojo prijateljico doživlja kot ljubimec, mislec, sin in učenec hkrati.«
Ona ga je začela klicati Rainer, ker je bilo to »bolj moško ime kot René«, ona ga je začela učiti rusko, da je lahko prebiral Tolstoja in Puškina v izvirniku ter imel priložnosti, da je velikega Tolstoja tudi srečal. To se je zgodilo na njunem prvem potovanju v Rusijo leta 1899, in to kar v spremstvu Loujinega moža Carla Andreasa, ki ga je – tako kot svojo ženo – spodbujal k zdravemu načinu življenja. V knjigi Lou, zgodba o svobodni ženski obstaja fotografija, na kateri so Rilke in Lou skupaj s Tolstojem, ki sedi na stopnicah z odprto knjigo, v ozadju pa žena in njegovi otroci. Drugič sta se podala v Rusijo sama, se še enkrat srečala s Tolstojem, Rilkeja je Rusija popolnoma začarala, začutil jo je kot svojo domovino. Zanjo pa je drugi obisk Rusije pomenil nepreklicno odločitev, da bo končala razmerje. Že pred tem je Rilkeju nakazala: »Vedno sem zvesta svojim spominom, a ne moškim.«
Pismo slovesa
26. februarja 1901 mu je napisala poslovilno pismo, v katerem pravi, da mu je njen novi prijatelj, nevrolog Friedrich Pineles - Zemek, postavil diagnozo: psihična neuravnovešenost, ki grozi, da bo prerasla v norost. Opozarja ga, da je zdravljenje mogoče, ampak si mora bolnik sam želeti, da bi premagal svojo bolezen; potem našteva vsa njegova stanja, ki izčrpavajo tudi njo. Kljub najini razliki v letih, mu piše, se šele zdaj počutim mlado, šele zdaj sem lahko to, kar so bili drugi pri osemnajstih letih – popolnoma to, kar sem.
Ženska pri štiridesetih, v času preloma stoletja, si torej drzne zapustiti bolnega ljubimca, ker se »počuti kot mlado dekle in želi uživati v tem«, piše Françoise Giroud. Katera druga ženska bi si takrat drznila narediti kaj takega? Morda samo Georges Sand? Rilke ji v bolečini odpiše: Ostal sem v mraku, kot da sem oslepel.
Tudi po tem usodnem pismu in duševnih bolečinah, ki mu jih je povzročila, je Lou za Rilkeja ostala središče sveta. Njuna korespondenca je s krajšimi prekinitvami trajala kar petindvajset let. Morda so večni verzi v Devinskih elegijah, »Vsak angel je strašen« ali »Lepota je le strahotnega komaj še znosni začetek«, napisani prav z mislijo nanjo.
Lou Andreas - Salomé. »Zvesta sem svojim spominom, ne moškim.«
Sigmund Freud
S Freudom sta se prvič srečala leta 1912 na tretjem kongresu psihoanalize v Weimarju. Najbolj pesimistični človek na svetu je bil popolnoma navdušen nad Loujino življenjsko silo in njeno vero v lepoto življenja. Postala je prva ženska, ki so jo takrat sprejeli v Dunajski psihoanalitični krog, od takrat dalje je sedela poleg njega, postala njegova zaupnica, najljubša učenka, tolažnica, ko je izgubil svojo drugo hčer. Tudi v času najhujših kriz, Jungove »izdaje«, je bila Lou zvesta Freudu bolj kot kateremu drugemu moškemu v svojem življenju. Čeprav si je Freud, kot je dejal, nikoli ni seksualno poželel, se ni nehal čuditi njenim inteligenci, zdravemu optimizmu in lepoti.
Pri petdesetih se je Lou zapletla z vrsto moških, ki so imeli skupni imenovalec: bili so lepi, izobraženi in petnajst ali dvajset let mlajši od nje. Najprej je bil švedski psihiater Poul Bjerre, »lep, svetlolas, izobražen«, kot piše Françoise Giroud, in vsaj petnajst let mlajši od nje. Z njim se ji je najverjetneje zgodilo to, kar je zapisala v Erotici: »Seksualna strast je božanska norost. Fizična ljubezen prodira v srž bitja, zato je dragocena in sveta.« Tudi sicer jo je vse bolj obsedal odnos med religijo in seksualnostjo, leta psihoanalize so jo utrdila v prepričanju, da »bliže ko smo izviru življenja, bliže smo Stvarniku«. »Čutno uživanje ni nekaj sramotnega,« piše, zanjo sta »molitev in seks zelo povezana, celo medsebojno odvisna«.
Tudi Bjerre je ni pozabil. Pred smrtjo je dal intervju za Spiegel, v katerem je rekel, da so vsi od nekdaj videli, da je Lou nekaj posebnega, njena neverjetna moč koncentracije je razpirala intelektualni žar sogovornika, partnerja. Mislim, da je imel Nietzsche prav, ko je dejal, da je Lou hudič. Mogoče je uničila številne zakone in življenja, a to ni bilo nič v primerjavi s tem, kako posebno je bilo biti v njeni družbi. V njej si začutil črto genija.«
Biti svobodna ženska ni pogoj za srečo, je zapisala Lou. In bolj kot vsi drugi je vedela, da se vse življenje želi osvoboditi svojega močnega, kompleksnega značaja, a da nikoli ni bila zares svobodna. Zato pa je živela tako, kot je čutila. In zato znala prižgati ustvarjalni ogenj v vseh, ki so se znašli v njeni bližini.
Že kot dvajsetletnica je zapisala: »Svojega življenja ne morem živeti tako, da bi sledila vzoru, tudi sama drugim ne morem biti vzor, a zagotovo lahko živim svoje življenje, in to tudi nameravam, za vsako ceno. S takšnim obnašanjem ne sledim nobenemu principu, samo nečemu, kar je veliko bolj čarobno in je v meni, in vrvi od življenja in radosti ...«
