Tiskane izdaje
Tržaški pisatelj in novinar Paolo Rumiz pravi, da je napisal »srečno knjigo«. Kot konji, ki spijo stoje (prevedel Matej Venier, Modrijan) izumlja nov žanr; namesto komemoracije o padlih vojakih v prvi svetovni vojni bomo v njej našli evokacijo. Mnogoglasno epopejo o tistih, ki so dolgo stoletje molčali.
Rumizov potopis se začne v Trstu, konča pa v Ukrajini. V Konjih, ki spijo stoje bomo naleteli na nadrealistično podobje, pomešano z vzhodnjaškim misticizmom. Rumiz je prebral Czesłava Miłosza, vendar pešači naokoli in zato razume svet veliko bolje od vsake državne agencije.
V zgodbo ste čustveno vpleteni, a vseeno vas v krajih, kamor potujete, pogosto vidijo kot Zahodnjaka. V preteklosti bi bili subjekt habsburške monarhije, danes imate opraviti z nacionalističnimi perspektivami.
Verjamem zgolj v pripadanje eni ali drugi regiji. Sam pripadam mešanici kultur in jezikov, ki se je vzpostavila na območju Jadrana in vzhodnih Alp. Bližje se čutim Dalmatincu ali Slovencu iz Primorja kot pa Italijanu iz Milana ali Rima. Jezikovni in genetski pedigre mi nič ne pomenita. Ljudje iz prej omenjenih regij so del mojega Heimata. Če tujec, begunec, sprejme ta moj Heimat, je moj brat.
Na vlaku, ki potuje v Ukrajino, vas vidimo z modno avstrijsko vojaško čepico. V domovini veljate za 'avstrijakanta'. V Franciji bi vas označili za simpatizerja Nemcev, v Nemčiji pa za čudaškega Italijana. Ni to nenavadno za zagovornika pluralne Evrope, ki je obstajala pred letom 1914?
Veliko stvari, s katerimi se soočamo v tem nevarnem trenutku v Evropi, meji na bebavost. Stota obletnica Grosse Krieg [velika vojna] je bila izgubljena priložnost, da bi se soočili s tragedijo prve svetovne vojne kot s skupno tragedijo. Prva svetovna vojna je zadnji spomin, ki ga delimo Slovenci in Italijani. Neumno je bilo, da nismo izrabili priložnosti in se spomnili tragedije, še posebej po toliko žalostnih nesporazumih.
Pred dvema letoma sem čutil, da je EU zbolela, in to zato, ker ni bilo usklajenega spominjanja. Nemčija je molčala, Madžarska je bila jezna na vse, Poljska je gledala na vojno kot na dogodek, iz katerega se je porodila njihova nacija, itd. To je bil začetek nevarne, populistične, iracionalne razdrobitve, s katero se soočamo danes.
V Trstu in Gorici dolgo ni bilo dovoljeno odkrito govoriti o italijanskih vojakih, ki so se borili za cesarja. Kakšen je bil odnos komunističnih oblasti do zamolčanih zgodb iz prve svetovne vojne? Še posebej, če upoštevamo, da je tudi Josip Broz - Tito povzel nekatere rituale Franca Jožefa.
O tej temi ne vem dovolj. Edino, kar lahko rečem, je, da je bil spomin prve svetovne vojne v malodane vseh komunističnih državah izpodrinjen. Izgubljeni spomin je nadomestil spomin velike patriotske vojne, s tem mislim na drugo svetovno vojno. Ta spomin je vse bolj prisoten, to velja za Rusijo, Srbijo, Poljsko, Romunijo itd.
Sto let ne pomeni nič v družinski sagi. Na podstrešju najdeš pradedov meč, in najdenje dobi priokus mita … Ko sem bil povabljen v Sankt Peterburg, sem prebral nekaj pisem italijanskih vojakov o ruskem sovražniku. Posebej mlajši ljudje so bili začudeni, da je Italijan tako natančno opisal njihove prednike. Zanje je bilo to neverjetno, še posebej po tišini, ki je trajala zaradi ideološke propagande …
Ključni obrat v vaši knjigi je omemba odnosa Habsburžanov do mrtvih vojakov. Čeprav je bilo očitno, da monarhija razpada, so našli čas in denar, da so zgradili pietas za mrtve vojake različnih verskih usmeritev. Je bilo to znamenje civiliziranosti ali tudi odraz birokratske natančnosti?
Obstaja kar nekaj razlag. Najprej, to je bil svet, v katerem si bil zaščiten od zibke do krste. Včerajšnji svet, kar je tako dobro opisal Stefan Zweig. Drugo, avstrijska birokracija je bila počasna, vendar učinkovita. Tretjič, gre za udejanjenje paradigme ekumene post mortem. Četrtič, vojna, posebej na vzhodni fronti, je bila bolj staromodna, bolj tehnokratska, še posebej, če jo primerjamo z vojno na zahodni fronti, kjer mrtvih niso obravnavali s sočutjem.
Zakaj je bila prva svetovna vojna tako katastrofalna? Leto 1914 je prineslo konec politike, konec resne diskusije, konec individuuma. Toda hkrati je to bila tragedija, iz katere se je porodil Bog različnih nacij …
Vojna je bila katastrofalna, ker je bila tehnologija močnejša od človeškega poguma. Ena sama strojnica je lahko uničila celoten konjeniški eskadron. Hkrati je res, da so se vse vojske, to velja tako za zmagovalce kot poražence, čutile poražene zaradi nesmiselnosti vojne in različne nacije so hrepenele po ustanovitvi evropske unije … Ste vedeli, da je mesec pred napadom v Sarajevu, maja 1914, Edmund Richetti von Terralba napisal program, v katerem je spodbujal k ustanovitvi 'eine Europaische Vereinigung'? Leta 1918 je bila Evropa pripravljena na združitev, toda kasnejši mir je preprečil to združitev. Poraženci so to občutili kot krivico; maščevali so se tako, da so sprožili novo vojno.
Likom v vaši knjigi je povezava med staro habsburško monarhijo in današnjo negotovostjo, s katero se ukvarjamo v Evropi, jasna. Kakšne so posledice izgubljenega imperialističnega spomina?
Prosim, ne recite 'monarhija'. Recite 'imperij'. Dober imperij je še vedno lahko model za današnjo Evropo. Ena izmed tragedij krivičnega miru je bilo uničenje ne samo imperijev, pač pa tudi spomina nanje. Beseda 'imperij' je postala simbol za negativno, skorumpirano stvar. Potrebujemo zgodovinopisje, ki bo gledalo na dogodke drugače kot zgolj v luči nacionalne pripadnosti; nacije so povzročile dodatne milijone žrtev po Evropi.
Medtem ko skušate obuditi glas dveh dedov, se v pripoved pretihotapi stara mati, Tržačanka, ki je bila skeptična do vseh režimov. So ženski glasovi utišani zato, da bi epska pesnitev vaših dedov prišla jasneje do izraza?
Stvar je v tem, da sem potoval zato, da bi odkril galicijsko fronto, in fronta je moška zadeva …
V knjigo so vključeni pesmi, pisma, dnevniki vojakov. Nekatere pesmi so vesele, celo sarkastične, kar pomeni, da so vojaki vstopali v vojno z vedenjem, da to ni njihova vojna …
Vojaki prve svetovne vojne so bili desetkrat močnejši od nas. Bili so manjše rasti, slabše hranjeni, vendar so se vseeno upirali in se celo smejali ali peli, celo v najbolj dramatičnih situacijah. Imeli so sposobnosti grških maratoncev. Živeli so pred stoletjem, toda mi smo se toliko spremenili, da se to stoletje zdi kot razdalja epskih dimenzij. Brati prvo svetovno vojno je kot brati Homerja.
Kakšno je vaše razumevanje narečij, ki ste jih tudi vključili
Lahko pripovedovanje izgubljenih, zamolčanih zgodb ozdravi človekovo dušo?
Zgodovina je najboljši film na svetu. Ko odpreš steklenico, v kateri se skriva polno pozabljenih stvari, postane film še zanimivejši. Počutiš se kot Indiana Jones. Da bi lahko pozdravil nekogaršnjo dušo? Ne vem. Ljudi lahko pripraviš do emocionalnih reakcij, da. Moja celotna novinarska kariera je bila posvečena zamolčanim zgodbam in pozabljenim krajem. Ko mladim fantom pripovedujem skrivnostne zgodbe, se njihove oči zasvetijo. Današnja mladina potrebuje zgodbe. Toda večina njihovih dedov je odšla …
Kako ste našli naslov knjige? Nasploh imajo konji v knjigi posebno mesto. Napisali ste, da na Poljskem, na Madžarskem raste krompir iz konjskih kosti, tožbe ranjenih konj so prekletstvo frontnih linij …
Bolečina živali, še posebej, če jo je povzročil človek, je grozovita, saj so živali nedolžne. Po masakru je bila Poljska polna veselih in svobodnih konj, in ko sem jih videl stoje spati na poljih, sem pomislil, da tudi naši mrtvi fantje niso povsem mrtvi, temveč zgolj spijo kot oni.
