Tiskane izdaje
Z novo knjigo o starem Egiptu je približno tako kot s kriptovalutami. Ni je mogoče zagrabiti, čeprav ima spoštljiv učbeniški format in več kot 500 strani. Informacije na platnicah so skrivnostne, kot je skrivnostna tema, ki že od Napoleonove osvojitve Egipta buri svetovno zgodovino. Avtor uvede knjigo s podobo sfinge, kot bi hotel, med drugim, reči natanko to: da je zgodovina starega Egipta prav tako skrivnostna kot njen največji izklesani emblem – sfinga.
Že veliki švicarski zgodovinar Jacob Burckhardt je leta 1868 v svojih beležkah zapisal, da je zgodovino razvoja staroegipčanskega duha nemogoče napisati, razen morda v obliki romana. Stari Egipt je zaradi časovne odmaknjenosti, ki jo premošča le hieroglifna pisava, nenehno bojišče zgodovinarjev, arheologov, verskih in novodobnih zanesenjakov ter avanturistov. Čeprav in prav zato, ker je začetek duha civilizacije, ki je še danes med nami, je edino zanesljivo dejstvo, ki ga je mogoče reči o tem duhu, da ga je vzpostavila pisava. Ni pa nobenega drugega ključa niti prelomnega spoznanja, pravi avtor John Romer, s katerim bi zaobjeli in razložili 150 generacij neke starodavne kulture.
Kljub temu Romerjeva zgodovina starega Egipta ni še ena v nizu knjig, ki jih na hitro odpravimo, rekoč: Spet nič novega. To je namreč nemogoče, pa ne le zato, ker je njegova trilogija – tokrat smo Slovenci dobili prevod njegove druge knjige Od velike piramide do zatona srednjega kraljestva, ene najobširnejših, kar jih je izšlo v zadnjih desetletjih –, pač pa, ker sta zadnji dve desetletji,
Prijazna interpretacija
Da se mora človek pri takšnem delu odreči predsodkom in vrednostnim opredelitvam, ni sporno, hkrati se mora zavedati, da je zgodovina, še posebej če je tako odmaknjena, le še ena izmed interpretacij sveta. Romer je prepričan, da so vse kulture bronaste dobe živele v sožitju, med seboj trgovale, si izmenjevale dobrine ter ideje in vplivale druga na drugo, življenje v dolini Nila pa da je bilo prijetno za vse in faraoni da so vladali z »lahko« roko. Nekateri drugi egiptologi so v nasprotju z njim trdili, da je bil stari Egipt družba, v kateri je odnos faraonov do podložnikov temeljil na bojazni in strahu; da je bil to kraj, kjer je bila kraljeva moč absolutna, človeško življenje pa zelo poceni.
Kakorkoli, postavitev Velike piramide je bila operacija, ki je v temelju spremenila vse. »Največja in še danes najnatančnejša kamnita zgradba, kar jih je bilo kadar koli narejenih, je bila ena izmed štirih podobno velikih kamnitih spomenikov, ki so jih postavili v stoletnem obdobju sredi tretjega tisočletja pred našim štetjem. Zato, da so jih dokončali v enem samem stoletju, so morali na vsako izmed njih vsak dan pripeljati in na svoje mesto postaviti 240 milijonov kamnitih blokov,« povzema Romer svojo prvo knjigo in opozarja na fantastično logistiko oskrbovanja teh štirih gradbišč, ki je zahtevala aktivno sodelovanje velikega dela prebivalstva, za preostale pa bila velika obremenitev. Ta podvig je podelil faraonski državi enkratno samozavest in zrelo identiteto.
Druga pomembna kulturna zareza na telesu staroegipčanske družbe je bila pisava, ki je znova spremenila vse. Dvorni pisarji so ponosno razglašali, da je zapisana beseda veliko boljši pomnik od kolosalne grobnice. Prav ta dva elementa krasita tudi platnice Romerjeve zgodovine starega Egipta. Naslovnica je opremljena s podobo sfinge in piramide, na zadnji strani platnice je kip pisarja s svitkom papirusa v naročju.
A to, na kar opozarja Romer v tej slikoviti knjigi z relativno veliko – premajhnimi – slikami, ob uvedbi pisave, je presenetljivo še nekaj drugega. Poudarja namreč, da legalni kodeksi faraonskega kraljestva niso bili zasnovani z zapisanimi besedami; zato so pripadali nekemu drugemu času in prostoru, v katerem literatura ni bila poglavitno sredstvo izražanja, kot je v sodobnem svetu, kjer pisava dejansko spreminja vse – vključno z našimi pogledi na ostanke starega Egipta.
Pisava spremeni vse
Ko preberemo to misel, se zavemo, da nam Romer pravzaprav ponuja pogled na neko vizualno kulturo, ki je vsaj deloma osvobojen dosedanje nujnosti razumevanja skozi prizmo pisane besede. Skoznjo kot skozi nekakšna mentalna očala vedno dojemamo ostanke in dosežke te starodavne kulture. Prav zaradi takšnih očal sta dve stoletji raziskovanja in izkopavanj le še povečali prastari občutek ločenosti od nje, kot da nismo na pravem mestu, »ko stojimo sredi milih ostankov kulture spodnjega Egipta«.
Ta pravilna uporaba ni bila omejena le na prepisovanje starih besedil, ampak je zajemala tudi refleksivno povzemanje vrednot in stališč, ki so se takratnim piscem zdela potrebna za ohranjanje obnovljene države. Večji del literarnih besedil niso pripovedi, odkriva avtor, pač pa eseji o obnašanju in ravnanju: »Daritvene zahvale smo opravili, zahvalili smo se bogu in vsak je objel svojega tovariša. Naše moštvo se je vrnilo varno, naša odprava ni utrpela nobene izgube ...«
V času srednjega kraljestva oziroma »obdobja Ity-towyja« je, tako Romer, znalo brati in pisati manj kot deset tisoč ljudi. To pomeni, da je bil obseg dvorne literature omejen na ozek sloj dvorjanov in ta, lahko sklepamo, ni imela veliko vpliva na duha časa. V nasprotnem primeru bi bilo treba prevrednotiti mnenja o tem, da se je prehod od ustne kulture k pisni zgodil v stari Grčiji. Morda bo tudi to še kdaj prišlo na vrsto.
