Tiskane izdaje
Capudrova Povest o knjigah (Slovenska matica) sicer ni parafraza Rožančevega Romana o knjigah, a jo naseljuje podoben duh: duh tiste zavezanosti branju, ki se je tako zelo zbližalo z življenjem in občutenjem soljudi okoli sebe, da življenje, gledano z razgledne točke starosti, brez knjig ne bi moglo biti isto, kot je bilo v njihovi družbi.
Kot piše v utemeljitvi, knjiga preseneča s tem, kako je mogoče tudi najgloblje osebne refleksije odprto in brez zadrege postaviti na ogled pred ogledalo knjig, ki osebni eksistenci dajo resnično polnost in jo oplemenitijo. Povest o knjigah je ganljiv poklon minljivosti življenja in večnosti dobrih knjig.
Eseje Štaudoharjeve v zbirki Magija za realiste: Življenje, nadaljevalni natečaj (Beletrina) odlikuje izbira čtiva, ki kaže duha časa in ima v zenici sedanjost in prihodnost, zato sega po nevroznanstvenih, socialno psiholoških in naravopisnih korpusih za streznitev.
Magija za realiste je knjiga, ki jo je po prepričanju žirije vredno ne le prebrati, temveč premišljevati v duhu Sokratovega vodila, da nereflektiranega, neraziskanega življenja ni vredno živeti. In v duhu Montaignove ugotovitve:"Ker ne razumemo sami sebe, ne razumemo ničesar drugega več.
Štefančič jr., ki je lani Rožančevo nagrado prejel za delo Kdor prej umre, bo dlje mrtev, v knjigi Hitler: kako je preživel (eseji o drobnem tisku zla) (UMco) s svojim prepoznavnim stilom lucidno angažiranega izbruha obdeluje šokantno tezo in nelagodni paradoks našega časa: bolj ko je Hitler mrtev, bolj ostaja – v okolju, kjer kapital za svoje množenje potrebuje senzacijo – živ in žilav v svoji ikonizaciji.
Knjiga je po eni strani študija, po drugi pregled trga, predvsem pa ves čas izziva in sprašuje po etiki. Obenem je – celo tako zelo angažirana, kot je – to pravzaprav tudi knjiga o branju knjig, ki z obdelavo političnih in zgodovinskih dilem vse po vrsti verjamejo, da so zaobjele bistvo dobe, morda pa kar civilizacije, piše v utemeljitvi.
Zupanova zbirka knjižnih zapisov Sto romanov in nekaj komadov (Cankarjeva založba) je po prepričanju žirije literarni spomenik neke generacije. Tiste, ki je shodila ob Kovičevem Pikiju Jakobu, odraščala ob mehki različici zbirke Sto romanov in se je pri dvajsetih identificirala z Mazzinijem, Morovičem in Klečem.
V njej Zupan izza očal bralčevega jaza ne razbira zgolj lastnega literarnega življenja, temveč izrisuje fresko nekega minulega časa in sedanje družbe. Iz popisovanja lastnih izkušenj, doživljanj in osebne rasti ob branju knjig spretno prehaja k občim recepcijskim vprašanjem o knjižni pozabi, nujnosti knjižne selekcije, branju kot uporu proti času ter k družbenokritičnim ugotovitvam o umetniku našega časa.
Nagrado podeljuje Društvo Marjan Rožanc. Letošnjo žirijo so sestavljali Ignacija J. Fridl (predsednica), Manca Košir, Barbara Pogačnik, Edvard Kovač in Milček Komelj.
