Tiskane izdaje
Zdaj, ko je nenadoma spet moderno pripovedovati zgodbe o »intimnih in zgodovinskih bremenih«, se zdi, da je bil Aimé Césaire preveden ravno ob pravem času.
Narodno in rasno buditeljska poezija tega martiniškega pesnika – letošnjega junija je preteklo sto let od njegovega rojstva – je sicer izpisana v izrazito čutnem in hkrati artističnem jeziku.
Kombinacija, ki ni vedno samoumevna, toda če preskočimo nekaj strani slovenske izdaje Dnevnika vrnitve v rojstno deželo in izbranih pesmi ter se osredotočimo na biografske opombe, hitro postane jasno, od kod reference na antično književnost in sočasno opisovanje flore in favne otoka Martinique, francoske kolonije v Antilih.
Césaire, ki se je šolal na prestižni École normale supérieure, je čutil, da mora v jezik kolonizatorke zagristi z melanholijo črnskega dečka, rojenega v koči iz trhlega lesa, in z eroticizmom ter prvinskostjo, ki ju pripisujejo njegovi rasi. Pesnikova narativna drža torej izvira iz dvojne razpetosti med Evropo oziroma Parizom, kamor je kot osemnajstletnik odšel na študij, ter otokom Martinique, kjer je mati poganjala pedal za /…/ lakoto podnevi in ponoči.
Utelešenje blodnje
Dnevnik vrnitve v rojstno deželo, prvič natisnjen leta 1939 (pisati ga je začel leta 1935 v Šibeniku), in sicer v reviji Volje (Volontés), kasneje pa s pomočjo francoskega nadrealista Andréja Bretona v knjižni izdaji v New Yorku, je najprej žalostinka za vsem tistim, kar je kot intelektualec izgubil. Če je na Antilih, raztreščenih od alkohola, nasedlih v blatu /…/ plitvine, bival kot nekdo, ki pozna skrivnost velikih sporazumevanj in zgorevanj, potem je z vstopom v zahodni svet izgubil nekaj svoje pristnosti.
Bivanje v medprostorju torej poraja tesnobnost, če ni Césaire že utelešenje blodnje po nikogaršnji deželi, ki jo je izjemno pronicljivo opisal angleški novinar in aktivist Basil Davidson v knjigi Breme črnega človeka (1992): »Da, če naj postanejo civilizirani Afričani, morajo prenehati biti Afričani, da pa bo to ustrezno in popolnoma izpeljano, je treba zagotoviti, da jim nikoli ne bo dovoljeno postati Evropejci.«
Ravno zaradi razumevanja sebe kot drugega se Césaire ne more (več) postaviti na stran svojega otoka in ne dokončno proti Evropi.
In ker je opno, ki ga ločuje od njega samega, neskončno težko predreti, ker pesnik nekaj časa zmerja svoj usrani konec sveta, že naslednji hip pa se vanj vživlja in z njim žuga Evropi, imamo občutek, da z uporabo več registrov na novo izumlja zgodovino lastnega ljudstva in da jezik pritira do te mere, da z njim, verjetno tudi zaradi mitološke teme, stopa po magmatičnem robu.
»Deževanje« nelogičnosti v slovenskem prevodu je še toliko bolj prisotno, ker je martiniški pesnik, razen nekaj pesmi, ki so izšle v antologijskih izborih (Afrika, mati moja, 1976 in Moderna francoska poezija, 2001), pri nas skorajda nepoznan.
Renesanso je doživel s prevodom Razprave o kolonializmu (2009), kjer je beseda la negritude, za njenega »izumitelja« velja ravno Césaire (prvič jo je uporabil leta 1935 v reviji Črni študent), tako ali tako uporabljena v diskurzivnem kontekstu.
Prevajalcu Alešu Bergerju se je, verjetno tudi zaradi tega, ker je besedo moral iztrgati iz širšega, krovnega konteksta, in jo prenesti nazaj v polje literature, zdelo smiselno négritude prevajati kot »črnotost«. Kot navaja v spremnem zapisu, je razmišljal celo o »črnuhosti« oziroma »črnuhiji«, medtem ko je v prvih prevodih (1975) nihal med »črnstvom« in »črnskostjo«, kar sta še vedno najbolj nevtralna izraza.
V njiju se resda izgubi sarkastična kljubovalnost, vendar po drugi strani tudi ne poudarita dvoumne afirmativnosti oziroma »zanikanja zanikanja«, iz katerega izhaja po Bretonu nadrealistični nadih Césairove poezije (imenoval ga je celo »avtohtoni nadrealist«).
Krik črnega moža nasproti belemu gospodarju
Césaire in André Breton, utemeljitelj nadrealizma (njegov Manifest je izšel leta 1924), sta se srečala leta 1941 v Fort-de-Franceu, kjer je Césaire poučeval na gimnaziji, Breton pa je preučeval kulturno specifiko Antilov.
Čeprav je štirinajst let mlajši martiniški pesnik dejal, da je srečanje »odločilno vplivalo na njegovo življenjsko usmeritev«, je v Bretonovi izjavi, češ da je Césaire »črnec, ki rokuje s francoščino, kot ga danes ni belca, ki bi tako znal«, tudi dobršna mera pokroviteljstva.
Poezija črnskega pesnika je imela z nadrealizmom zagotovo skupno komponento iracionalnega, fantazijskega, vendar na povsem drugačni osnovi; ni se napajala iz italijanskega metafizičnega slikarstva ali dadaizma, temveč iz tradicije črnskega ljudstva, za katero je Césaire predvidel »notranjo revolucijo«. Ključno pri tem je, da se poezija martiniškega avtorja iz intimne, torej izvorno antilske doživljajskosti, izlije v krik črnega moža nasproti belemu gospodarju, in sicer na način restavracije zavojevalčevega jezika.
Danes bi rekli, da je Césaire »imperiju odpisal nazaj«, s čimer je sugerirano, da je gibanje la négritude svojo identiteto definiralo vis-à-vis Evropi. Toda identifikacija s »kanibalsko krutostjo« je bila za martiniškega pesnika edini način, kako si povrniti najprej človeškost in dostojanstvo.
Na trenutke se celo zdi, da se pesnik v Dnevniku ne more do konca izreči o vseh zločinih, raztelešenjih, sistematičnem nasilju itd., ki se ga je izvajalo še posebno v Afriki, in da uteho, predvsem pa preseganje žrtvene pozicije, išče v vnovičnem risanju zemljevida ter v subtilnem eroticizmu, ki je subvertirani stereotip.
Vsi afriški in antilski šolarji
Martiniški pesnik je tako v Dnevniku kot v kasnejših pesmih, ki jih je posebej za slovensko izdajo izbral prevajalec Aleš Berger, večino časa povnanjen in poudarjajoč skupnostni »mi«, čeprav je jezik, v katerem se izreka, skoraj intimen. Toda če Césaire prostor večne razcepljenosti med gospodarjem in sužnjem zapolni s sarkazmom in (samo)ironijo, na drugi strani pozabi na prispevek žensk k notranji osvoboditvi črnskih ljudstev.
O tej »dvojni kolonizaciji« žensk je spregovorila šele naslednja generacija avtorjev in avtoric iz »tretjega sveta«, kljub temu pa je svojevrstna mešanica etične zaveze in estetske izbrušenosti, predvsem pa zmožnost ustvarjanja plastičnega podobja (Dež ki tudi ko si bil najbolj razbrdan nisi / pozabil da širiška dekleta iz svojih nočnih / bluz kar na lepem potegnejo svetilko iz / ganljivih kresnic) botrovala temu, da so nekatere Césairove pesmi ponarodele. Še preden je bil uvrščen v kanon francoske poezije, so vsaj eno izmed njegovih pesmi znali zrecitirati praktično vsi afriški in antilski šolarji.
Seveda je k Césairovi (ne)priljubljenosti prispevalo tudi politično delovanje. Kot nekdo, ki je prek možnosti študija še užil odmev nerasistične družbe (iz sredine 19. stoletja) in hkrati kot študent, ki je z drugimi črnci iz Afrike in diaspore, med njimi z Léopoldom Sédarjem Senghorjem, v začetku tridesetih bil priča izbruhu izključujoče (rasne) ideologije v Evropi, se je v času po drugi svetovni vojni čutil blizu komunističnim načelom.
Po letu 1956 je, menda zaradi prepočasnosti destalinističnih procesov, izstopil iz Komunistične partije Francije, še naprej pa je deloval kot neodvisen poslanec v francoskem parlamentu, kjer se je zavzemal za »departmalizacijo« nekaterih čezmorskih posesti, med njimi Martiniqua, s čimer je bil ta integriran v francosko republiko in tako izgubil možnost za kasnejšo samostojnost.
V tem obdobju je napisal Razpravo o kolonializmu (1950, slovenski prevod 2009), sodeloval pri ustanovitvi revije Afriška navzočnost (ki je prerasla v založbo), izdal šest pesniških zbirk in štiri dramska besedila, med drugim svobodno priredbo Shakespearovega Viharja (1969). Leto pred smrtjo (2008) so po njem imenovali letališče v Fort-de-Franceu.
