Tiskane izdaje
Avtobiografsko delo Aleksandra Hemona Knjiga mojih življenj lahko beremo kot pripoved o izgubljenem bosansko-hercegovskem svetu, čeprav je veliko več kot to. Je predvsem knjiga, tesno zvezana z današnjostjo.
Pri tem ni toliko mišljena Hemonova prekrivna (ameriško-bosanska) identiteta, temveč naplavljanje brutalne realnosti v (avtorjev) pripovedni imaginarij.
Hemon v uvodnem eseju Življenja drugih – in kot se za avtobiografsko delo spodobi – resda spregovori o svojem odraščanju sredi sedemdesetih v Sarajevu, vendar so vse njegove mladostniške dogodivščine zvedene na skupni imenovalec.
Anekdota o Almirju, na primer, ki je na svoji rojstnodnevni zabavi nosil volnen pulover s črnimi in oranžnimi črtami, kupljen v Turčiji, je vstavljena v tekst z namenom razvijanja ideje o statusu drugosti.
»Starši so mi naknadno razložili, da je 'Turek' bil (in je še vedno) posmehljiv rasistični izraz za bosanskega muslimana,« odrasli Hemon razloži svojo neposrečeno šalo, ki jo je dečku z novim puloverjem vrgel v obraz, češ da je zaradi novega puloverja Turek.
V trenutku, ko nekoga narediš za drugega, zapiše pisatelj, za drugega narediš samega sebe. »S tem, ko sem idiotsko izpostavil Almirjevo neobstoječo drugačnost, sem samega sebe izključil iz svoje raje.« Aleksandar Hemon je mnogo let kasneje drugost, pripisano prijatelju iz otroštva, še kako izkusil na lastni koži. Kot urednik kulture in pisatelj kratkih zgodb je bil leta 1992 povabljen na enomesečni obisk v Združene države.
V Chicagu je nato zaigral vlogo trpečega flanerja, in čeprav z glavo v oblakih strahu in hrepenenja po Sarajevu, tedaj že sredi vojnega dogajanja, se je odločil ostati. »Če so bile urbane pokrajine Sarajeva poseljene z znanimi obrazi, z izkušnjami, ki so bile skupne /…/, je bil Chicago, ki sem ga poskušal dojeti, temen od anonimnosti, h kateri je stremel,« nam v precej melodramatičnem tonu pripoveduje avtor.
Novi brivec in novi jezik
Med opravljanjem različnih priložnostnih del, življenjem v mikrogarsonjeri in opazovanjem ladij, polnih Bosancev, ki so spomladi leta 1994 zbežali pred vojno, so se v njem začeli naseljevati »veliki kosi« Chicaga. Ne samo da je Hemon sčasoma dobil svojega brivca in mesarja in kino in kavarno, dobil je tudi nov jezik. Še bolje bi bilo sicer reči, da si ga je vzel. Ervin Hladnik - Milharčič v spremnem zapisu Jaz sem kompliciran nekoliko šaljivo izpostavi Hemonovo metamorfozo.
Do leta 2003 je Milharčič Hemona poznal pod imenom Saša, predvsem pa je bil zanj znanec iz Sarajeva, ki je pred vojno urejal kulturo na tedniku Dani in kroži v nekakšnem časopisnem vesolju svobode; nenadoma pa je New Yorker o njem pisal kot o pisatelju, ki si je izmislil svoj jezik in ga je bilo zaradi njegove briljantne angleščine mogoče postaviti ob bok Josephu Conradu ali Vladimirju Nabokovu.
»V Bosni sem pisal. Pisal sem za časopise, za radio. Objavili so mi nekaj zgodb. Ko sem prišel v Ameriko, nisem več mogel pisati v bosanščini. Dobesedno. Usedel sem se, ker sem hotel pisati, pa nisem mogel. To ni bila stvar odločitve,« je slovenskemu novinarju pojasnil pisatelj.
In čeprav je kasneje spregovoril tudi o svojem posebnem odnosu do jezika, ki naj ne bi imel nič z ameriško funkcionalnostjo, se tudi Knjigi mojih življenj pozna dominantna ameriška književna tradicija, in sicer v smislu, da je Hemonov jezik večino časa jedrnat, na trenutke celo robat, nato pa ga nenadoma preplavi melanholija, začinjena z zanj tako značilnim humorjem.
Hemon je torej v svojem zadnjem avtobiografskem delu združil slovanske usedline, ki med vsemi njegovimi deli najbolj prihajajo v ospredje v kratkih zgodbah Love and Obstacles (Ljubezen in ovire, 2009), ter ameriško književno tradicijo, ki jo je najbolj ponotranjil v romanu Lazarjev projekt (2008, slovenski prevod 2010). Načeloma je za vsa njegova prejšnja dela, vključno z zbirko The Question of Bruno (Vprašanje Bruna, 2000), ki velja za prvo Hemonovo delo, izdano v Ameriki, značilen preplet avtobiografije in fikcije, zato se res zdi, kot je poudaril Milharčič v spremnem zapisu, da smo avtorjevo življenje že brali; novost Knjige mojih življenj je v njeni strukturiranosti in predvsem v poudarku na najdevanju ali celo izumljanju novega jezika.
Nobene zgodbe ni bilo več ...
Hemonovi eseji so tematsko sicer izjemno različni – od omenjenega priseljenstva in precej diskurzivno zastavljene obravnave drugosti do intimnega doživljanja ob poslušanju glasbe Davida Bowieja. Čeprav se prizori ali pa recimo kratki kolažni izseki v Knjigi mojih življenj zdijo napaberkovani, vsak zapis posebej – prek tolstojanske zagledanosti, zgoščenosti, samorefleksije – razkriva plast Hemonove osebnosti.
Aluzivnost navsezadnje prikrije tudi vonj po eksotiziranju izvornega prostora in predvsem Jugoslavije. Esej Življenje v času vojne, ki vsebuje največ nonšalance (predvsem zaradi opisov strastnega iskanja hedonistične pozabe, ki delujejo nekoliko prisiljeno) in mestoma izkazuje tudi avtorjevo mačistično držo, se prek nelinearnega niza pretopi v Čarobno goro in v spoznanje, da brutalnost vojne lahko zakrči jezik.
»Neustavljivo bližanje vojne je premagalo moj um do te mere, da ni bilo več nobene knjige, ki bi jo lahko prebral, nobene zgodbe ni bilo več, ki bi jo lahko napisal /…/,« skuša pisatelj rezimirati lastno predvojno stanje v okupiranem Sarajevu. Krčitev jezika in (ne)možnost izrekanja medvojnih grozot se še stopnjuje v naslovnem eseju Knjiga mojih življenj, v katerem Hemon izvaja skoraj nekakšen eksperiment; vprašanje, kako je mogoče, da je načitan človek, kot je bil profesor Koljević, sledil vojnemu zločincu Karadžiću, sicer ostane neodgovorjeno, pisatelj iz časovne distance pa vseeno pride do spoznanja: »Zdaj se mi zdi jasno, da je imelo njegovo [profesorjevo] zlo name veliko večji vpliv kot njegova literarna vizija. Zrezal in pokončal sem dragoceni, mladostni del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti.«
Čemu sploh pripovedovati?
Ne samo zaradi izkušnje ameriške realnosti, temveč tudi ali predvsem zaradi spomina na dejanja profesorja Koljevića, je Hemonovo pisanje naphano z razdražljivo nepotrpežljivostjo do buržujskega blebetanja in celo omadeževano z nekakšnim srdom, ki se ga pisatelj po lastnih besedah ne more znebiti.
Na prvi pogled sta vojna in posledična izseljenost (potemtakem pa tudi proustovski spomin) res osrednji dogodek knjige, toda v njeni drugi polovici uvidimo, da se Hemon – tako kot v vseh svojih knjigah doslej – bori predvsem z naplavinami realnega, ki vdirajo v njegovo življenje in posledično v njegovo fikcijo.
Ob umiranju hčere Isabele, podobno kot že v času približevanja vojne v Sarajevu, pomisli, da niti ne more napisati zgodbe, ki bi mu pomagala razumeti, kaj se dogaja. »Isabelina bolezen je povozila vsakršno domišljijsko vpletenost z moje strani. Vse, kar me je zanimalo, je bila trdna resničnost Isabeline sape na mojih prsih /…/,« pisatelj še enkrat odgovori na precej kruto vprašanje, čemu tolikšna mera realnega v njegovih delih.
Pri vnosu avtobiografskih dejstev v lastno pisanje, bodisi v romane ali esejistiko, ki zaradi ostrih rezov in metafikcijskih obratov spominjajo na južnoafriškega pisatelja Coetzeeja, torej ne gre za prezentiranje sebe kot eksotične ptice, temveč za spraševanje, čemu sploh pripovedovati zgodbe. Hemon v najbolj pretresljivem eseju Akvarij poda enega najbolj temeljnih spoznanj, če ne bi morali – tudi zaradi smrti otroka – govoriti že o praskanju dna.
Posledično s tem tudi preseka vozel smrti in lastno pisanje zanese na svetlejšo stran: »Ob poslušanju Ellinega burnega in neskončnega razpletanja zgodb o Mingusu [namišljenem prijatelju] sem doumel, da je potreba po pripovedovanju zgodb vsajena globoko v naše možgane in neločljivo povezana z mehanizmi, ki ustvarjajo in vpijajo jezik. Pripovedna imaginacija – in zatorej tudi fikcija – je temeljno evolucijsko orodje preživetja.«
