Amos Oz: ljubezni s temnim in svetlim koncem

 v Ljubljani »V romanu Zgodba o ljubezni in temnini ni niti grama jeze ali grenkobe«

Objavljeno
13. marec 2012 13.16
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Poldrugi dan trajajoč obisk izraelskega pisatelja in že več let kandidata za Nobelovo nagrado Amosa Oza v Sloveniji se je začel v nedeljo, kje drugje kot v mariborski Sinagogi na Židovski ulici. Včeraj je avtor dvakrat nastopil v Ljubljani, najprej v knjigarni Konzorcij in zvečer v Cankarjevem domu.

V Ljubljani Oz tokrat ni bil prvič: prvič je bil tu »uradno«, kot pisatelj, pred petimi, šestimi leti, je povedal, sta si z ženo tu že privoščila dopustovanje, a takrat popolnoma inkognito. Običajno ga zabava, če se z neznanci v kavarni spusti v pogovor o življenju nasploh, in to je šlo v Ljubljani zlahka, je pripomnil, zato se je tu takoj počutil kot doma.

Tokrat je bil razlog obiska nepočitniški: po Črni skrinjici, ki je v prevodu Jaroslava Novaka v programu Mladinske knjige izšla leta 1995, je zdaj pred bralci skoraj devetsto strani obsegajoča Zgodba o ljubezni in temnini v prevodu Mojce Kranjc (prevod je poznavalka izraelske kulture, ki je dvanajst let preživela v Izraelu, opravila na podlagi nemške predloge). Oz je včeraj povedal, da verjame v prevajanje, še posebej med manjšimi jeziki.

Londonski Guardian je roman Zgodba o ljubezni in temnini opisal kot družinsko kroniko, zgodbo o pisateljevem otroštvu v Izraelu v štiridesetih in petdesetih letih 
20. stoletja, kamor sta se zatekla njegova izobražena poliglotska starša.

Na napetih straneh obširnega zapisa, ki ga odlikuje bogat jezik, najdemo fresko izraelskega sveta, preplet zgodovine in intimnih dogodkov; zgodbo, ki jo lahko zapiše le življenje. Zgodba o ljubezni in temnini je ena najbolj zabavnih, tragičnih in ganljivih knjig sodobne književnosti. Kakšni so bili razlogi, da se je družina izselila iz Evrope in odšla v novo izraelsko državo, je na začetku včerajšnjega pogovora zanimalo urednika ­Andreja ­Koritnika.

Jeruzalem

Oz, rojen leta 1939 kot Amos Klausner (priimek si je iz evropskega Klausnerja v izraelskega Oza, kar v hebrejščini pomeni moč, spremenil pri petnajstih letih, ko je prelomil z očetom in družino), je v odgovor povedal, da so bili njegovi starši in stari starši sekularni judje, povsem predani Evropi, dobro so poznali njeno zgodovino, jezike, arhitekturo, umetnost, predvsem glasbo, vendar jim Evropa ljubezni ni vračala, v zlovešči dikciji moči nacistov in komunistov so postali »paraziti«, »intelektualci brez korenin«, »kozmopoliti«, Evropa jih je nasilno izvrgla v tridesetih letih prejšnjega stoletja, če jih ne bi, bi verjetno umrli v štiridesetih. Edina odprta vrata so našli v Jeruzalemu, tam so se naselili in poskušali okrog sebe poustvariti evropsko vzdušje.

Oz je pri petnajstih zapustil rodni Jeruzalem in se odločil za življenje in delo v kibucu, kjer je končal srednjo šolo. Po opravljeni vojaščini leta 1961 se je vrnil v kibuc in delal na poljih bombaža. Prve kratke zgodbe je objavil pri zgodnjih dvajsetih, potem so ga v kibucu poslali na študij v Jeruzalem, kjer je diplomiral iz filozofije in literature.

Ponovno se je vrnil v kibuc Hulda, kjer je dvajset let pisal, kmetoval in poučeval na srednji šoli. Kot rezervist v tankovski enoti se je leta 1967 boril na Sinajski fronti in leta 1973 v jomkipurski vojni. Predaval je na univerzi v Oxfordu, na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in na univerzi v ameriškem Colorado Springsu, zdaj predava književnost na Univerzi Ben Gurion in od šestdesetih let aktivno sodeluje v izraelsko-arabskem mirovnem procesu ter skuša najti pot za sožitje in toleranco med Izraelci in Palestinci, živi pa v mestecu Arad na robu Negevske in Judejske puščave.

O svojem romanu je Oz včeraj povedal, da je preprosto zgodba o njihovi ljubezni do Evrope, »univerzalna zgodba o emigrantih«, pripoved o ljubeznih, od katerih so se ene »sklenile v globoki temi (taka je zgodba o materinem samovzetju, tudi družinska ljubezen do Evrope se je prelila v temoto), drugim pa je uspelo preživeti« (taka je na primer ljubezen do knjig, ki ni usahnila), pa tudi »tragikomična zgodba« – komično in tragično sta »dve različni očesi, skozi kateri gledamo iste prizore našega življenja.«

V družini, je povedal, so se veliko pogovarjali, o knjigah, krajih, ljudeh, politiki, nikdar pa o čustvih, spominih, strahovih: starša sta se očitno bala prihodnosti, arabske nevarnosti in vsega drugega in sta vsakršno pomisel na to cenzurirala; čeprav govorca številnih jezikov (kar sin ni smel slišati, sta povedala v poljščini ali ruščini) sta vztrajala, da se sin uči le hebrejščino (ne le evropski jeziki, tudi jidiš se jima ni zdel primeren, dojemala sta ga kot tekmeca hebrejskemu jeziku), strah ju je bilo, da bi ga Evropa očarala in pogubila. Zaradi tega in jeze, ki jo je porodil materin samomor, je Oz v roman vpisal povabilo mrtvim duhovom na pogovor v svoj dom, da bi lahko o vsem vendarle spregovorili brez jeze, sočutno, tudi humorno. Potem naj bi mrtvi odšli. 
»V tem romanu ni niti grama jeze ali grenkobe,« je včeraj zatrdil dvainsedemdesetletni Oz.

Amos Oz je v Slovenijo ob podpori izraelskega veleposlaništva prišel na povabilo založbe Mladinska knjiga, Cankarjevega doma in zavoda Sinagoga, pa tudi na povabilo festivala Vilenica: v okviru zbirke Antologije Vilenice bo namreč kmalu izšla Antologija sodobne hebrejske književnosti.