Tiskane izdaje
Avgustu Demšarju je najbolj domač teren, kjer Shakespeare pri svojih tragedijah omaga, pri truplih – je na zavihek ene od njegovih knjig zapisal Boris Marinkovič. Oglejmo si, kako je pisatelj pridelal truplo v romanu Retrospektiva iz leta 2008.
»Pred njimi je na hrbtu ležal zajeten moški. Bil je mrtev. Njegove mrtve oči so strmele v strop. Glava je bila okrvavljena. Morilec ga je med opravljanjem male potrebe z granitno kocko udaril po glavi. Ta je krvava ležala na tleh ob njegovi glavi.«
Za psevdonimom Avgust Demšar se skriva Mariborčan Tomaž Zupančič, docent za likovno pedagogiko in pedagogiko na mariborski pedagoški fakulteti. Strokovno se ukvarja s postmodernim likovnim kurikulumom ter uvajanjem sodobnih likovnih praks v poučevanje likovne umetnosti. Poudarja pa, da se Tomaža Zupančiča v intervjujih o svojem literarnem delu najraje izogiba. Zato ga v tem intervjuju ne bomo več omenjali.
Avgust Demšar se je 12. septembra 2005 ob 20. uri odločil napisati prvi roman o inšpektorju Vrenku. To je roman Olje na balkonu, ki je leta 2007 izšel pri založbi Sanje. Ker je bil odmev presenetljivo dober, je Demšar zasnoval celo detektivsko serijo s šestimi deli, kjer v glavni vlogi nastopa višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko.
Gre za klasične whodunit kriminalke, v katerih Vrenko rešuje probleme z veliko dozo znanja, intuicije ter z živahnimi sivimi celicami, željnimi spopada z logičnimi ugankami. Umori se dogajajo v različnih kontekstih in različnih družbenih slojih, večinoma so postavljeni v mariborški okoliš.
Avgust Demšar z Vrenkom ni priljubljen le pri bralcih, temveč tudi pri strokovni javnosti. Kar trije njegovi romani so se namreč uvrstili v ožji izbor za Delovo nagrado kresnik. Nazadnje se je v to elitno konkurenco uvrstil roman Hotel Abazzia, ki je prišel v izbor desetih nominirancev letos.
Zakaj ste se lotili pisanja kriminalk oziroma detektivk?
Zanimalo me je, kako se človek počuti, ko piše detektivsko zgodbo. Bilo je brez kakršnih koli pisateljskih intenc, te so se začele pojavljati pozneje, recimo nekje med izidom prve in druge knjige.
Kako ste oblikovali Martina Vrenka, kateremu od znanih detektivov je najbolj podoben?
Priznam, literarni detektiv, ki sem ga ustvaril, ni biser izvirnosti. Je moški, belec, srednjih let, nikakršen superman, a vseeno ženskam privlačen, pije, nerga, je samosvoj, zato pa neprekosljiv v odkrivanju zločinov, ima pretanjeno intuicijo itd., v čemer je podoben mnogim literarnim detektivom. Od klišeja morda odstopa v tem, da je poročen in se z ženo dobro razume. Kakor koli, želel sem si ustvariti nekoga, ki bi omogočal pozitivno identifikacijo, obenem pa uradnika s povprečnim življenjem, ki bi deloval možno in verjetno v lokalnem okolju,
v katerem živi.
Zakaj ste se odločili, da je Vrenko ateist, ki bere Delo , njegov pomočnik Breznik pa veren človek, ki bere Slovenske novice ?
Morda bo zvenelo obrabljeno, vendar je res: tako sta se odločila sama. Pisati sem začel relativno pozno, zato me je tovrstna pisateljska izkušnja še toliko bolj presenetila.
V določenem trenutku so se literarni junaki začeli obnašati po svoje, temu se je utrnila ateistična, onemu religiozna misel. No, časopise jim izbiram sam. Ali bi na podlagi te izbire morda lahko sklepali na kakšne osebnostne lastnosti ali ne, pa prepuščam bralcu.
Je to, da Vrenko rad pije viski, sprejemljivo za policista oziroma za nekoga, ki bi moral biti zgled za druge oziroma moralna avtoriteta?
Martin Vrenko ne pije samo viskija, ampak tudi pivo, vino in še kaj. Glede na podatke iz leta 2007 je junija tega leta popil 19,8 litra piva, 1,8 litra vina in 0,3 litra žganih pijač, kar znese 1,32 litra čistega alkohola oziroma na letni ravni 15,84 litra. To ga po nekaterih kriterijih uvršča med kronične alkoholike. Ali je to moralno sprejemljivo, ne vem, res pa je, da bi s svetoboljem obremenjeni, obenem pa abstinenčni literarni junak v mariborskem okolju deloval, recimo, nekako neživljenjsko.
Koliko je dejstvo, da je diplomirani psiholog, pomembno pri njegovem delu?
Je pomembno. Tu in tam si domišljam, da vem nekaj malega o človeški naravi, kar potem prelivam v literarnega junaka in njegovo delo. In še: če bi Vrenko ne bil diplomirani psiholog, bi doma na polici najverjetneje ne imel leta 2004 izdane zajetne Razvojne psihologije, knjige, s katero si je pomagal pri tretjem primeru; če je ne bi imel, bi jaz nanjo ne mogel vezati enega pomembnejših ključev za rešitev primera, s čimer bi, posledično, bil tudi bralec prikrajšan za možnost, da v omenjeni knjigi prebere drugi odstavek na strani 666 in, še preden se mu to razkrije v romanu, sam ugotovi, kdo je storilec.
Kaj bo vaš kriminalistični inšpektor počel v naslednjem nadaljevanju, v romanu Obsedenosti v času krize ? Bo stavkal, tako kot njegovi kolegi?
Ne, stavkal ne bo, saj je dogajanje zadnjega Vrenkovega primera postavljeno v leto 2009. Primere sicer snujem v realnem času, dogajanje se odvija v istem letu, ko knjige nastajajo, vendar nato sledi premor. Najprej rokopis vsaj pol leta odleži v predalu, nato traja mesec ali dva, da odstranim usedline, ki so se nabrale. Od oddaje besedila založbi do izida knjige pa mine, recimo, še enkrat toliko. Zato zamik.
Imate tudi vi občutek, da ste najbolj močni v romanih o likovni umetnosti in v romanih, ki se dogajajo v pedagoških kolektivih?
Zna biti. Likovna umetnost je moja stroka, po šolskih kolektivih in okrog katedrov pa se potikam že dobrih dvajset let.
Kakšno je vaše stališče do morilcev? So lahko vredni tudi usmiljenja?
Vprašanje je kompleksno in nanj ne želim enoznačno odgovoriti. Če bi hotel razglabljati o tem in ostati pošten do sebe, bi se moral najprej malo bolje seznaniti z moralno filozofijo in še s čim. A vendar. Življenje se mi zdi sveto, čeprav ne v religioznem smislu. Smrtne kazni ne odobravam. O evtanaziji še nisem dovolj dobro razmislil, da bi si o tem drznil razpredati po časopisih. Če pa že moram: da, najverjetneje je v svetu, kjer je toliko gorja, možno, da nekdo ubije in ostane vreden usmiljenja. In tako dalje.
Morda še tole: dejstvo, da se v mojih romanih pobijajo med seboj, me ne dela kompetentnega za razmislek o zločinu in kazni, umore opisujem, ker se pač držim enega od Van Dinovih pravil za pisanje detektivskih zgodb, ki pravi, da truplo enostavno mora biti prisotno in bolj kot je mrtvo, boljše je.
Pišete klasične whodunit kriminalke. Ste kdaj razmišljali, da bi vprašanje whodunit preoblikovali v whydunit ?
To bi znalo biti zanimivo in obenem – tako si vsaj v tem trenutku predstavljam – bi ukvarjanje z vprašanjem, zakaj je nekdo storil zločin, lahko nudilo dovolj možnosti za ustvarjanje suspenza. Malo manj si predstavljam, da bi se ukvarjal z vprašanjem howdunit, kako se je zločin zgodil, ali celo, kako so ga odkrivali, ne glede na to, da je tipična howcatchem nanizanka, namreč Columbo, v veliki meri kriva za moje zanimanje za kriminalke.
Ali kdaj kršite Van Dinova pravila pisanja kriminalk?
Glede na to, da so nastala leta 1928, se je nekaterih težko držati, z drugimi pa ravno zato ni problemov. Na primer, pravila, da butler ne sme biti morilec, danes ni težko upoštevati, in nasprotno: pravilu, ki prepoveduje vpletanje tajnih združenj in mafije, se je v današnji vseprisotnosti organiziranega kriminala, sploh pri pisanju sodobnih trilerjev, težko izogniti. Mnogih pravil se držim, vendar nikoli namenoma in zavestno. Bolj ali manj pridejo sama od sebe. In obratno, kršenja tega ali onega pravila se ne branim.
Kako obsežno raziskavo naredite, preden začnete pisati roman? Vas je kdo kdaj opozoril, da ste naredili napako, da se obdukcijskega poročila, denimo, ne napiše tako, kot ste ga vi v romanu?
Napak je v mojih knjigah kar nekaj, vendar upam, da ne tam, kjer je to pomembno. Psihološko verjetnost početja literarnih junakov, kar je ena od reči, ki se mi zdijo zelo pomembne, preverjam s pomočjo, recimo temu, skupinice predbralcev, med katerimi se znajde tudi kakšen psiholog. Časovne intervale poti, ki jih opravljajo osebe v romanih, preverjam, če je treba, tudi s štoparico. Možne posledice nasilnega vbrizganja prevelike količine inzulina v telo nediabetika si dam razložiti s strani kolega zdravnika na jutranji kavi. Kako dolgo vozi EuroCity Emona od Maribora do Reke, preverim na spletni strani Slovenskih železnic. In tako dalje.
Ker pri kriminalistični detekciji štejejo malenkosti in ker se mi zdi, da opisovanje drobcev pripomore k verodostojnosti in privlačnosti tovrstne literature, jih je tudi v mojih romanih obilo. Od tod potem napake. Meni najljubša je pripomba enega od bralcev, vulkanizerja, ki mi je ob prebiranju Evrope poočital, da kranjska Sava nikoli ni delala zimsko-letnih pnevmatik, kar so na podlagi z asfalta spraskanih delcev in bog ve česa še ugotovili moji forenziki.
Kdaj pišete, imate kakšne posebne ure, posebne rutine?
Pišem kadar koli in kjer koli, v glavnem se prilagajam ostalim življenjskim opravilom, ki se jih ne da prelagati, odlagati ali se jim izogniti. Kadar čas lahko izbiram, so to zgodnje jutranje ure, ko vse naokrog še spi in je mir, ter morda dopoldnevi, ko sonce leze navzgor in ima človek (varljiv) občutek, da svet napreduje.
Ali že takoj uvodoma veste, kdo bo morilec in zakaj?
Seveda, odgovori na vprašanja, kdo je morilec, koga je umoril in zakaj je to storil, tvorijo osnovno ogrodje detektivke tega tipa. Ostalo sledi samodejno. Določiti je treba socialno okolje, si zamisliti obrobne osebe, povezave med njimi, razviti ključe za rešitev problema, podtakniti je treba lažne ključe, razdelati stranske zgodbe, na določenem mestu vpeljati drugi ali celo tretji umor, si zamisliti točko preobrata, kjer literarni junak spozna, za kaj gre, nato vse skupaj smiselno zaključiti, preveriti, ali so se razpletle vse niti, in tako dalje.
Slišim, da imate zelo bogato videoteko. Kakšnih filmov imate v njej največ?
Najprej so tukaj precej obsežne zbirke v glavnem angleških, švedskih, nemških in recimo italijanskih detektivskih nanizank, od Columba s Petrom Falkom iz sedemdesetih let in celotnega nabora angleške hiperprodukcije, od Robbija Coltrana v enkratni nanizanki Cracker, prek Poirota, Barnabyja, Morsa, Foyla, Frosta, Rebusa, Lynleyja, Gentlyja ali Petra Davisona v seriji The Last Detective. Sledijo različne verzije skandinavskih ekranizacij Becka, Van Veeterena in Wallandra, nemška in avstrijska serija Tatort, Camillerijev Montalbano, in, če smo že pri Italijanih, še kakšen Brunetti, čigar avtorica, Donna Leon, je sicer Američanka, nanizanko o njenem beneškem inšpektorju pa snemajo Nemci. Filmov je manj, največ klasik, kot na primer Ostermanov vikend Sama Peckinpaha, Cohenov Fargo, Forsythov Četrti protokol, Gorky Park po romanu Martina Cruza Smitha, Schaffnerjevi Dečki iz Brazilije in podobno. Zadnje čase gledam in berem v glavnem samo še detektivke in kriminalke, in to po večkrat, kar lahko, če, recimo, nekdo že petič gleda isti del Umorov na podeželju, deluje kot obsedenost. A ni. Recimo: osemnajsta epizoda vrhunske Horowitzeve serije Foyle's War, posneta po scenariju Michaela Chaplina, je tako kompleksno in bistro sestavljen whodunit, da ga je treba pogledati dvakrat, si nato skicirati diagram odnosov in zapletov ter vse skupaj pogledati še najmanj enkrat.
Kakšno prihodnost imajo kriminalke v naših krajih? Je domača, izvirna detektivka žanr, ki ima prihodnost?
Mislim, da. Prihodnost vsekakor, nekaj malega pa tudi zgodovine.
V precej majhnem jezikovnem okolju nastaja kar nekaj, recimo temu, solidnih kriminalk precej različnih tipov, od Toneta Freliha in njegove še tople Zamolčane resnice z letnico 2012 do Maje Novak z danes že klasičnim romanom Izza kongresa ali še bolj nazaj do Ljube Prenner in celo Jakoba Alešovca. In še je tega.
Se bo serija o višjem kriminalistu Vrenku in njegovih primerih nadaljevala?
Odkrito povedano, ne vem. Začasno se končuje, ker sem dosegel cilj, to je vsaj šest delov enotne ciklične serije, kar je število, po Kmeclu, pri katerem se detektivski junak 'prime' pri bralcih, in ker sem si za spremembo zaželel malo drugačnega tipa glavnega junaka, kar pravkar uresničujem v sedmi detektivki z delovnim naslovom Miloš. Še kakšne detektivke z Martinom Vrenkom se bom najverjetneje kar kmalu spet lotil, zanesljivo napovedovati, kaj bo v prihodnosti, pa – razen v romanih, kjer si to tako sladko lahko privoščimo – si ne želim.
Vas mika, da bi kak roman napisali pod svojim imenom?
Vprašanja ne razumem najbolje; Avgust Demšar je eno od mojih imen.
