Tiskane izdaje
»Pred leti sem brala roman Senca vetra Carlosa Ruiza Zafóna. Zaljubila sem se v njegov jezik, opise Barcelone, kjer še nisem bila, v skrivnosti zavite osebe in trepetala ob misli na Francov režim, kot ga opisuje. Pravkar sem odložila njegov drugi roman Ujetnik nebes in berem tretjega, Igra angela.
Avtor prepušča bralcu vrstni red branja knjig iz cikla Pokopališče pozabljenih knjig; dodaja, prepleta in gradi pripovedi oseb v vseh treh knjigah in v vseh omenja skrivnostno knjižnico, kamor smeš vstopiti le povabljen.
Med neskončnimi policami odsluženih knjig menda najdeš svojo knjigo, sama te pokliče. Morda je ta hip Zafón moj Julian Carax, izmišljeni avtor knjige, ki jo v romanu Senca vetra najde glavni junak, Daniel Sempere. Ali pa je Zafón moj Amadeo del Prado in bi morala kot Raimund Gregorius v romanu Nočni vlak v Lizbono Pascala Merciera sesti na vlak za Lizbono, tam tudi še nisem bila.
Vse se začne s knjigo, kot kaže. Cikel Pokopališče pozabljenih knjig in Nočni vlak v Lizbono govorita o človeku, ki mu »tista« knjiga spremeni tok misli in ga poveliča v bitje, ki odstira, sluti in nazadnje razume skrivnosti.
Mislim sicer, da s sinom ne prebereva trideset knjig na mesec, kak večer pade ves umazan v posteljo, dnevi so prekrasni, dostikrat pa bereva isto knjigo po par dni. V zadnjem času se smejiva Quentinu Blaku in Svenu Nordqvistu, njunim Gospe Trlici, Benjaminu, Mačku Findusu in Petersonu.«
