Tiskane izdaje
Če bi bil Hitler danes živ, bi postal zvezdnik na youtubu? Bi bil zabavljač v TV-šovu? To je v satiričnem romanu Er ist wieder da (On je spet tu) avtorja Timurja Vermesa, ki je v Nemčiji postal uspešnica in razdelil kritike, podobno tudi v Britaniji, kjer je pravkar izšel.
Poletje 2011 v Berlinu. Adolf Hitler se zbudi živ in zdrav. Stvari so se v 66 letih spremenile, ni več vojne, ni več nacionalsocialistične stranke, ni več Eve Braun. Hitler komaj prepozna svojo ljubo domovino, polno priseljencev, na čelu države pa je ženska. Njegov narod se bolj zanima za nove mobilne telefone kakor za rasno čistost.
Skupino dečkov prosi za pomoč, da bi se znašel v mestu, in jih ogovori z Ronaldo Hitler Jugend. Nekateri dečki so namreč oblečeni v drese z imenom slavnega nogometaša, pri čemer je Hitler pomislil, da je to nekakšna vojaška uniforma.
V knjigi Hitler odkriva kavbojke, poskuša odpreti elektronski naslov Hitler 89, po letnici svojega rojstva, a je ta že zaseden, zanimajo ga kuharske oddaje.
Pot do zvezdništva
V tem slogu je napisan skoraj štiristo strani dolg roman 45-letnega nemškega novinarja Timurja Vermesa, ki je izšel leta 2012. V družbi, obsedeni z zvezdniki, v kateri se uspeh pogosto meri po številu sledilcev na družabnih omrežjih ali številu zadetkov na youtubu, Hitler hitro postane zvezdnik zabavnega šova, ki ga vodi turški voditelj.
Producenti ga ustvarijo kot performerja, ki se bojuje proti nacizmu. Neonacisti ga pretepejo, ker mislijo, da parodira njihovo ideologijo. Po tem napadu je deležen toliko simpatij – tudi vodilnih politikov –, da načrtuje vrnitev na politično prizorišče.
Številni prevodi
Knjiga, napisana v prvi osebi, je polna notranjih monologov kot v Mein Kampfu iz leta 1924. Za zdaj je prevedena le v angleščino – o njej so se razpisali vsi pomembni britanski mediji –, podpisane pa so že pogodbe za prevode v 21 tujih jezikov, za film potekajo pogovori. A prevajalcem te knjige ni lahko. Številna imena in pojmi, kot so na primer naslovi televizijskih oddaj ali imena oportunističnih politikov in nepomembnih zvezdnikov, so znani le peščici ljudi zunaj Nemčije. Dialogi so napisani v berlinskem slengu, ki ga prevajalci seveda ne obvladajo.
Različna mnenja kritikov
O tem, koliko je roman Er ist wieder da duhovit, satiričen in ne nazadnje sploh sprejemljiv, se mnenja kritikov razlikujejo. Dejstvo pa je, da je bilo še pred desetimi leti nepredstavljivo to, kar se dogaja v zvezi s Hitlerjem danes, namreč da postaja tema, ki jo uporabljajo komiki in umetniki. To novinar in Hitlerjev biograf Daniel Berk imenuje »banalizacija zla«. Po mnenju nekaterih je knjiga domiselna črno-bela satira sodobne družbe, odvisne od medijev, prikazana, kot bi jo videl nekdanji firer. Hitlerjeva vrnitev je prikazana duhovito, pametno in srhljivo prepričljivo.
Njegovi morbidni budniški govori o priseljencih, muslimanih, abortusu in plastičnih operacijah šokirajo, a tudi zabavajo njegovo številno občinstvo. Najbolj brani nemški tabloid Bild se puli za intervju z na novo rojenim Hitlerjem, drugi časopisi pa izražajo nezadovoljstvo z njegovimi nastopi, obenem pa hvalijo edinstveno metodo, s katero »dekonstruira« moderno moralo.
Drugi kritiki Vermesovi knjigi očitajo komercializacijo Hitlerja, ki da v želji za profitom ruši vse tabuje. Po njihovem mnenju gre za dolgočasno satiro. Med temi je bil zelo oster kritik Spiegla z mnenjem, da gre za prežvečene vice o Hitlerju. Kritik časopisa Süddeutsche Zeitung je zapisal, da avtor knjige prepogosto pretvarja svojega Hitlerja v duhovno osebo, zaradi česar dejstva izpadejo manj grozljiva, kot so v resnici.
Satira in parodija dopustni?
V Nemčiji se je že po vojni začela razprava, ali sta dopustni satira in parodija v zvezi s Hitlerjem in njegovimi sodelavci. Mnogi avtorji do tega niso imeli pomislekov, češ da se je Hitlerju treba smejati. Ne nazadnje je tudi Grassov Pločevinasti boben sarkastičen obračun z nacističnim režimom.
Na podoben način kot Vermes se je Hitlerja leta 1997 lotil Walter Moers v stripu Adolf. Äch bin wieder da! (Adolf. Ah, spet sem tu!).
Avtor romana Timur Vermes, nekdanji ghostwriter, je pojasnil, kaj je bil njegov namen. »Ni treba, da knjige ljudi izobražujejo ali jih izboljšujejo, lahko zgolj zastavljajo vprašanja. Če moja knjiga spodbudi del bralcev, da se vprašajo, ali so diktature očitne in prepoznavne, jo štejem za uspeh.«
Čeprav njegova knjiga še zdaleč ne odpravlja tabujev, je lahko dober pokazatelj tega, da so Nemci končno pripravljeni gledati na Hitlerja, tako kot nanj gledajo drugod po svetu – kot na tragikomično figuro. »Desetletja so nas učili, da moramo nanj gledati kot na demona in ne človeško bitje. To se zdaj spreminja in prehaja v karikaturo. Prej je bil ultimativni zlikovec, zdaj pa je ultimativni idiot,« je napisal nemški zgodovinar in satirik Cäsar Zehrer.
Biografije
Da Hitler ljudi zanima, je nesporno. O njem je izšla vrsta biografij, sploh ne samo nemških avtorjev, in tudi te imajo lepo število bralcev. Hitlerjevo življenje velja za eno od najbolje raziskanih zgodovinskih tem. Ena od zadnjih biografij, ki jo je leta 2013 napisal hamburški zgodovinar in novinar Volker Ullrich, je posebna po tem, da obravnava Hitlerja kot človeka, zlasti se osredotoča na njegovo veščino samoinsceniranja, s čimer je avtor poskušal pojasniti ozadje diktatorjevega vzpona.
Do zdaj sta najbolj znani biografiji o Hitlerju izpod peresa nemškega zgodovinarja in novinarja Joachima Festa iz leta 1973 in novejše delo v dveh delih britanskega zgodovinarja Iana Kershawa iz let 1998 in 2000, ki ga je v slovenščini izdala Mladinska knjiga. Festu očitajo, da je bil pri pisanju pod vplivom Hitlerjevega arhitekta in ministra za oboroževanje Alberta Speera.
Vešč politični igralec
»Predstaviti Hitlerja kot človeka seveda ne pomeni narediti ga simpatičnega ali zmanjševati njegove zločine,« je Ullrich zapisal v uvodu svoje knjige. Morda je bil Hitler vešč politični igralec, toda njegova stališča niso bila igrana. V njih je bil povsem avtentičen. Hitlerjeva zunanjost se je morda na prvi pogled zdela povprečna, toda ko je nastopal na političnem prizorišču, se je spremenil v demagoga brez primere.
Ullrich navaja 19-letnega študenta Gola Manna, sina Thomasa Manna, ki je Hitlerja doživel na neki manifestaciji leta 1928: »Moral sem se ostro bojevati proti energiji in prepričljivi moči govornika, kar prijatelju, ki sem ga pripeljal s sabo in je bil čisti žid, ni uspelo. 'On ima prav,' mi je zašepetal v uho. Kolikokrat sem to še moral poslušati.«
Lažnivec
Na žalost danes ljudje, nič manj kot nekoč, nasedajo lažem politikov. Politike, ki laži spretno inscenirajo, volivci nagradijo. Ena od Hitlerjevih insceniranih laži je bila, da je kot firer in kancler tretjega rajha živel asketsko, v resnici pa je imel rad dobro krojene obleke, oboževal je drage avtomobile, seveda znamke Mercedes, in služil milijone, med drugim tudi s knjigo Mein Kampf, je povedal njegov biograf Ullrich. Posebej prepričljiv je bil s trditvijo, da nima zasebnega življenja in da je v celoti v službi nemškega naroda. V resnici se je rad družil z izbranim krogom prijateljev, planinaril, gledal filme ...
Toliko Hitlerja, kot ga je v zadnjem času, še ni bilo. Ne le v biografijah, ampak tudi v stripih, komedijah, reklamah, televizijskih skečih in nazadnje v ironičnem romanu. V njih ni več lik, kakršen je bil v resnici, in v neki meri je gotovo mogoče pritrditi tistim, ki pravijo, da gre pri tem za banalizacijo zla.
