Boetij, zadnji Rimljan in prvi sholastik

V prispevkih s simpozija inovativni obrati, oživljanje določenih pogledov in poskusi novih.

Objavljeno
01. oktober 2014 14.08
Tadej Meserko
Tadej Meserko

Težko je spregovoriti o Boetiju, ne da bi vsaj omenili prehod dobe, v katerem se je znašel. Gre za prestop iz antike v srednji vek, v veliki meri pa tudi za prehod iz poganskih verovanj v krščanstvo.

In potem, še bolj osebno, je Boetija zaznamoval nenaden prehod od uglednega člana družbe do obsojenca, ki je prestajal krivično kazen. Prestajal jo je v običajnem pomenu besede, hkrati pa jo je moral prestati tudi miselno, to pomeni, da je moral ta padec osmisliti, si ga razložiti, prestati in preiti.

Za bralca različno privlačni teksti

Pred dvema letoma smo pri nas dobili prevod Boetijevega najbolj znanega dela Tolažba filozofije, nekoliko kasneje je potekal simpozij, na katerem so o tem velikem delu razpravljali številni poznavalci, plod te dejavnosti pa je objavljen v knjigi Boetij, dediščina in izziv (Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2013), ki sta jo uredila Gorazd Kocijančič in Vid Snoj. Gre za zbirko približno dvajsetih besedil, ki so razdeljena v štiri skope, katerim je pridan še ­dodatek.

Heterogenost pristopanja h glavni temi obravnave je velika, kar nakazuje že struktura, ob branju posameznih besedil pa raznolikost postaja še očitnejša. Za res pester nabor poskrbi dejstvo, da so bili na simpozij povabljeni strokovnjaki z različnih smeri in v starostno velikem razponu.

Nujna posledica te raznolikosti je za bralca različna privlačnost tekstov, saj lahko beremo vse, od filozofsko teoretskih do mistično teoloških in naposled tudi književno zgodovinskih obravnav.

Boetij na Slovenskem

Tolažba filozofije je bila od nastanka močno prisotna v evropskem miselnem prostoru, iz preteklosti so znani številni komentarji, sekundarna literatura in študije. V marsičem so zato posamezni prispevki s simpozija predvsem ponovna oživitev določenih pogledov, seveda pa ne manjka tudi inovativnih obratov in poskusov novih pogledov.

Ena zanimivejših pridobitev za naš prostor je zagotovo podpoglavje Boetij na Slovenskem. V okviru zadnjega Nataša Golob v prispevku podrobno, strokovno in živo opiše pri nas najstarejšo ohranjeno izdajo obravnavanega dela. Njena pripoved je dodatno podprta s slikovnim gradivom različnih podrobnosti, vezanih za delo, vizualne predstavitve pa so tudi sicer prisotne skozi celotno knjigo.

Alen Širca v zanimivem prispevku predstavi »Boetijev vpliv na slovenske pisce v obdobju baroka«, pri čemer se osredotoči na slovitega Janeza Svetokriškega in malo manj znanega Rogerija Ljubljanskega. Sonja Svoljšak, kot zadnja v omenjenem podpoglavju, pa kratko oriše Mayrovo ljubljansko izdajo Boetija in začrta nekaj ključnejših poudarkov.

Vsekakor je zbornik dobro sestavljen, predvsem pa je dobro, da je predmet obravnave predstavljen široko, saj je tudi predstav in mnenj o Tolažbi filozofije veliko. Verjetno ne po naključju je zadnje podpoglavje vezano na sodobno mišljenje in prav tako ne slučajno je na konec postavljen razmislek Marka Uršiča – Je filozofija danes še tolažnica, ki v neki točki ugotovi: »Če filozofijo razumemo kot 'ljubezen do modrosti', je njena naloga že od začetka (vsaj) dvojna: prvič, iskanje smisla ...; in drugič, kritičnost do dejanskosti ...«

In ravno v tej točki je Boetij stalno aktualen, saj v nenehnem vznikanju nesreče sporoča, da sta potrebni predvsem sposobnost prestajanja in prehajanja, kar nam naposled omogoča kritičnost do dejanskosti ter zavedanje, razumevanje in ponotranjenje smisla.