Tiskane izdaje
Slovenistka Boža Krakar Vogel je redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je »gori postavila« didaktiko književnega pouka.
Na nedavnem slavističnem kongresu je še za en mandat prevzela predsednikovanje slavističnemu društvu.
V »prostem času« pa je najraje v Semiču v Beli krajini, kjer je bil rojen tudi njen oče, pesnik Lojze Krakar.
Kaj je na kongresu uspelo in kaj ni? Kakšno je bilo vzdušje?
Večino reči lahko štejemo za uspeh, za neuspeh pa eno, ki postaja kar stalnica teh naših vsakoletnih strokovnih stanovskih srečanj. To je upad števila obiskovalcev. V najboljših časih, tam v sedemdesetih in osemdesetih letih, je prihajalo okrog sedemsto ljudi, od tega velika večina poslušalcev. Zdaj jih prihaja okrog sto, poslušalci in nastopajoči pa sta skoraj enako številni skupini. Čeprav je na primer za učitelje, nekoč najštevilnejše udeležence, zdaj na kongresih več aktualnih in uporabnih tem kakor njega dni, jih vodstva šol zelo nerada pustijo zraven.
Precej komorna udeležba torej?
A ne glede na to so bili referati in razprave zanimivi, debate mestoma polemične in vroče, in na visokem strokovno-znanstvenem nivoju. Posebej velja pohvaliti organizatorje iz Nove Gorice za uspešen obkongresni program in odlično ekskurzijo po poteh soške fronte.
Ali ste z umestitvijo 'najmlajšega slovenskega slavističnega univerzitetnega središča' v Novi Gorici v osrednjo debato kongresa hoteli na to novost le opozoriti in jo podpreti ali je šlo za premlevanje kakšnih konceptualnih vprašanj, ki jih poraja ta nova slavistična 'lokacija' na zahodnem robu slovenskega ozemlja?
Predvsem smo hoteli to univerzitetno središče in njegove sodelavce temeljito predstaviti širši akademski in strokovni javnosti. To je v zadnjih treh letih, po Mariboru in Kopru, tretja slovenistika, ki se celostno predstavlja na kongresu. Takšno predstavljanje se nam je zdelo potrebno zato, ker se med seboj slabo poznamo in ne vemo, kakšne so specifike posameznih slovenistik, kdo so sodelavci, kaj raziskujejo, koga poučujejo.
Seveda se pri tem vedno porodijo tudi vsaj aluzije na konceptualna vprašanja. Tokrat jih je bilo zaznati v plenarnem delu kongresa, ko so predavatelji opozarjali na zgodovino nastajanja novogoriške slovenistike, na tedaj aktualna vprašanja, ali naj gre ta bolj v literarne ali v jezikoslovne teme, v 'butičnost' ali množičnost, ali je mogoče imeti univerzitetno središče s pretežno zunanjimi sodelavci in še kaj. Vendar kaže, da so v najnovejšem času posebno mlajši sodelavci, v dobršni meri zaposleni na Univerzi v Novi Gorici, ta nesoglasja presegli in da z entuziazmom odpirajo nove in mednarodno odmevne teme tako v jezikoslovju kakor v literarni vedi.
Kaj je pokazala debata o slovaropisju? To specialno strokovno področje, ki se le redko znajde v očeh javnosti, se v zadnjem času nekako bori za javno pozornost.
Sekcijska predavanja in okrogla miza o slovaropisju so nemara celo izostrili dileme, ki zadnje čase krožijo v javnosti. Pokazalo se je, da gre za nasprotja med Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in slovaropisjem, ki nastaja v zasebnih zavodih Amebis in Trojina, kjer so v zadnjem času objavili med drugim testni prikaz načrtovanega Spletnega slovarja slovenskega jezika. Inštitutski strokovnjaki najdevajo v slednjem precej pomanjkljivosti in nedoslednosti, kritični so bili do slovaropisnih pristopov, ki obidejo nekatere v slovenističnem jezikoslovju in splošni slovaropisni teoriji utemeljene zahteve glede slovarskega prikaza slovenskega jezika, do prevelike naslonjenosti zgolj na elektronske korpusne vire, manj pa na tiste, ki niso (še) digitalizirani, kar škodi temeljitosti slovarske predstavitve.
Z druge strani so takim pomislekom oporekali, češ da gre za dva različna pristopa k slovaropisju in da je ta, ki se uresničuje z novimi tehnologijami, povprečnemu (šolskemu) uporabniku razumljivejši in prijaznejši. Vroča, a tehtna debata se je iztekla v izjavo za javnost, ki poudarja potrebo po ohranjanju kakovostnega in v temu namenjeni državni instituciji delujočega slovaropisja ter poziva k sodelovanju obeh pristopov v korist kakovosti. In opozarja državne organe, naj ne favorizirajo ene strani na račun druge.
Drugi mandat ste predsednica Zveze društev Slavistično društvo Slovenije, kakor se zdaj uradno glasi naziv te stare organizacije. To pomeni, da ste si pridobili natančen vpogled v stanje te najbolj domače stroke. Kako deluje v neakademskem okolju, predvsem v šolah, na 'terenu' torej? – In kako je z akademsko slovenistiko in slavistiko?
Moj vtis je, da je razkorak med akademsko in neakademsko slovenistiko zdaj manjši kakor svojčas.
A problem je vsaj v šolstvu še drugje: skrb za slovenščino oziroma za kakovostno pismenost se neha takoj, ko učenci zapustijo učilnico za slovenščino. Pri vseh drugih predmetih je skrb za jezikovno kulturo prepuščena redkim učiteljem z določeno mero ljubiteljstva, potrebno pa bi bilo sistemsko urejeno jezikovno ozaveščanje oziroma izobraževanje vseh pedagoških profilov. Tako pa vsa odgovornost za slabe rezultate v bralni pismenosti pade samo na sloveniste, dasiravno je slovenščina tudi učni jezik in učno načelo v našem celotnem šolskem sistemu. Učinkov slovenistike na terenu, konkretneje v šoli, še zdaleč ne določajo samo slovenisti.
Ali je stroka v javnem življenju dovolj navzoča? Dovolj opazen glas med drugimi humanističnimi govoricami? Ali pa takšna ambicija sploh ni potrebna?
Zdi se, da so nekatere teme in njihovi nosilci navzoči dovolj oziroma solidno, drugi pa manj ali nič. Sama menim, da bi bilo potrebno bolj komunicirati z javnostjo na različnih strokovnih področjih, a kaže, da je ambicij za javno opozarjanje oziroma izpostavljanje malo. Tu se ne moremo primerjati s primerljivimi društvi, na primer pisateljskim, čeprav imamo potenciale, da bi delovali navzven podobno strokovno in civilnodružbeno. – Hkrati se zdi, da slovenisti razen redkih nismo posebno medijsko iskani ljudje in da se je medijem najbolj enostavno obračati ves čas na iste predstavnike stroke.
Kaj pomeni uvedba bolonjskega študija za razvoj te matične vede?
Pomeni precejšnje izčrpavanje z organiziranjem pedagoškega procesa, nekakšno otepanje s kvadraturo kroga, ki je posledica nepremišljene zaveze, da se organizacijsko zahtevnejši programi izpeljejo z enako (oziroma čedalje manj) denarja in z enakim številom ljudi kakor stari. Pomeni polletne predmete, nekakšne instant tečaje, med katerimi ni mogoče posredovati kakovostnega znanja v ustrezno dolgem spoznavnem procesu. Na raziskovalnem področju pa predvsem boj za 'točke', skrb za objavljanje v relevantnih mednarodnih revijah, pri čemer to ni nujno v premem sorazmerju s prispevki raziskovalca k temeljnim premikom na strokovnem področju.
Pomeni sopenje za zahtevami mednarodnih akademskih 'trgov', za pridobivanjem 'projektov', pri čemer odločujoči nimajo več v zavesti, da je slovenistika nacionalna veda, ki se ima ukvarjati predvsem z vprašanji, relevantnimi in odmevnimi za naš kulturni prostor.
Dobrega četrt stoletja ste vodilna strokovnjakinja pri nas za didaktiko književnosti. Ste zadovoljni s tistim, kar ste na tem področju postorili? In s tistim, kar bo ostalo, ko boste odšli v pokoj?
Največ zadoščenja čutim, ko opazim, da so moji raziskovalni in pedagoški napori rezultirali v spoznanja, ki jih lahko uporabljajo učitelji. Da so lahko tudi z mojo pomočjo kot raziskovalci in praktiki razvili mnoge strategije za približevanje književnosti učencem, ki se z njo žal srečujejo v čedalje večjem številu le še v šoli. Menim tudi, da sem s svojim delom prispevala, da je iz pionirskih začetkov akademizacije stroke nastalo normalno raziskovalno in pedagoško področje, ki enakopravno deli (čedalje manj prijazno) usodo nacionalnih humanističnih disciplin.
Gotovo imate pred sabo kakšen načrt, ki ni nujno povezan z delom na fakulteti?
Najprej bom končala predsedniški mandat, drugo leto s praznovanjem osemdesetletnice društva. Dokler bom mogla, bom gotovo učila sebe in druge. Najbrž kaj iz slovenistike, pa ne samo to. Več časa si bom, upam, lahko vzela za Belo krajino in se intenzivneje vključila v tamkajšnje kulturno delo. No, drugi načrti oziroma želje pa niso odvisni samo od mene.
