Tiskane izdaje
V času, ko znova poteka politična debata o slovenski himni – prejšnji teden so poslanci razpravljali o predlogu Slovenske demokratske stranke, da bi za himno obveljala kar celotna Zdravljica in ne le njena 7. kitica kot doslej –, je v zatišju žirovniške družbe Medium ta »sporna« pesem izšla v 26 jezikih.
Zdravljica in njena pot v svet, tak je naslov drobne knjižice malega formata, v kateri so zbrani vsi doslej opravljeni prevodi, nekateri so iz zadnjih let. Prvi prevod je nastal že leta 1946, ne v ruščino, kot bi morda pričakovali, ampak v bolgarščino. Prevajalec je bil Dimitar Panteleev: Nazdravica torej, seveda zapisana v cirilici, tako kot so v izvirnih pisavah zapisani vsi drugi prevodi.
Knjižica prinaša naslednje prevode po kronološkem redu: v kitajščino (1956, Shui Jianfu), bengalščino (1957, Sisir Chattopadhyay), poljščino (1973, Sewerin Pollak), madžarščino (1975, Dezső Tandori), ukrajinščino (1977, Roman Lubkivski), češčino (1978, Viktor Kudělka), srbščino (1979, Desanka Maksimović), makedonščino (1980, Vlada Urošević), hrvaščino (1982, Luko Paljetak), francoščino (1982, Marc Alyn in Viktor Jesenik), ruščino (1987, David Samojlov), nemščino (1995, Klaus Detlef Olof), angleščino (1995, Tom M. S. Priestly in Henry R. Cooper, Jr.), esperanto (1998, Tone Logar), italijanščino (1998, Giorgio Depangher), latinščino (1999, Matteo Dimai), albanščino (2000, Dalan Shapllo), slovaščino (2002, L'ubomír Feldek in Anežka Kočalková), španščino (2003, Juan Octavio Prenz), romščino (2006, Rajko Šajnović), finščino (2009, Kari Klemelä), arabščino (2012, Mohsen Alhady), grščino (2012, Lojzka Avajanos), portugalščino (2013, Barbara Juršič) in nazadnje v japonščino (2013, Kendži Fukuma). Zadnjih pet prevodov je na tem mestu objavljeno prvič.
Knjižico spremlja uvodna beseda akademika in prešernoslovca Borisa Paternuja; prevedena v angleščino, kar je logično, saj je Zdravljica namenjena predvsem mednarodnemu kulturnemu ali, najbrž še bolj, diplomatsko-darilnemu »trgu«. Paternu seznanja bralce s splošno informacijo, kdo, od kod in kdaj je bil Prešeren (»prvi, ki je suvereno prestopil meje provincialne književnosti«), nato pa postavi Zdravljico v zgodovinski kontekst, ki ga lahko razume katerikoli državljan sveta.
»Gledano zgodovinsko«, piše, »je šlo za prenos idej francoske revolucije o enakosti, svobodi in bratstvu na takratno slovensko nacionalno vprašanje. Te misli pa niso povedane v nevtralnem tonu kakšnega pacifizma, temveč jih skozi besedilo pesmi spremljajo kretnje radikalnega uporništva, ki jih cenzura ni prezrla. Prešeren je imel v zaledju tudi širše evropsko in svetovno dogajanje. Očitne so njegove simpatije do poljske vstaje (...) Prezreti ni mogoče idej Giuseppeja Mazzinija, ustanovitelja gibanja Mlada Italija.« In še: »Prešernova Zdravljica je politična pesem. Vendar je njen čar v tem, da z vsebino presega politiko.«
Knjižica, vezana v trdo usnje in na začetku opremljena s posnetkom Prešernovega rokopisa, namerava torej v širni svet. Dosedanji prevodi kažejo, da se je Zdravljica dotaknila mnogih evropskih in neevropskih kultur. To tudi pomeni, piše Paternu, »da je Prešernova uporniška misel mnoge nagovorila k temu, da so jo hoteli osvojiti globlje in jo povedati v svojem lastnem jeziku«.
A tudi če si ne delamo utvar, da bo Zdravljica kdaj postala nova Internacionala, obstaja dejstvo, da je takšna slavilnica, kakršno imamo Slovenci, v svetovni literaturi precej unikatna pesniška tvorba; ne kot žanrska napitnica, teh ne manjka v nobeni nacionalni literaturi, ampak kot napitnica, ki je hkrati dvoje: pesem o upornem narodnem duhu, ki kliče po svobodi, in (s 7. kitico) tudi pesem, ki vabi k mednarodnemu spoštovanju temeljnih humanističnih vrednot.
Ob tem je formalna mojstrovina (carmina figurata, prevodi to obliko, kolikor je mogoče, ohranjajo), ki z verzno obliko čaše tako rekoč sili v nazdravljanje vse, kar nas dobrih je ljudi. Španec, na primer, bo rekel Brindis, Poljak Toast, Portugalec O Brinde, Čeh Přípitek, Albanec Një dolli, Finec Maljalaulu, Francoz La Toast, Nemec Trinklied ...
Štirje prevajalci, štirje jeziki in predzadnja kitica Zdravljice
Lojzka Avajanos, grščina:
Ideja, da bi prevedla Zdravljico, je zorela počasi. Prva spodbuda je prišla, ko sem pred leti obiskala Prešernovo hišo v Vrbi, naslednja pa nekaj let kasneje, ko sem v Grčiji prevajala med Kučanovim obiskom in je rekel, da bi potrebovali prevod Zdravljice.
Tako sem najprej prevedla prvi dve kitici, ki sestavljata slovensko himno. Potem so me poklicali iz Prešernove hiše v Kranju, kontakt jim je dala Jožica Puhar, ki je bila veleposlanica v Grčiji, in me spodbudili, da sem prevedla še ostanek pesnitve.
Pri prevajanju sem bila pozorna na rime, na to, da sem ohranila ustrezno zvočnost, uporabila primeren jezik in da sem ohranila sporočilo pesmi, ki je globoko in lepo.
V grški literaturi je s Prešernom primerljiva figura pesnika Dionisiosa Solomosa. Živela sta približno v istem času in tudi prvi dve kitici Solomosove Himne o svobodi sestavljata grško himno. Paralel je še več: tako kot je Prešeren prve pesmi pisal v nemščini, jih je Solomos v italijanščini, njuna poezija je zelo muzikalična, oba sta bila velika domoljuba in tudi sicer sta si bila podobna po duhu.
Barbara Juršič, portugalščina:
Prvič sem se lotila prevajanja Zdravljice, a samo ene kitice, že pred leti, ko sem šla z nekdanjo portugalsko veleposlanico na proslavo kulturnega dne v Vrbo. Od tega je kar nekaj let. Za pričujočo izdajo mi je pisala Polona Kus. Prevajanja sem se lotila najprej navdušeno, potem pa sem se morala malo oddaljiti od njega, morda iz strahu, da mu ne bom kos, morda iz potrebe po distanci, tako da je celoten prevod priromal do srečnega pristana šele po dobrem letu. Zelo pomembno se mi je zdelo ohraniti ritem, sicer tudi rimo, a zlasti ritmičnost pesmi, ki je po mojem mnenju močan sporočilni element poleg samega besedila.
Prizadevala sem si ujeti tudi duha časa in ne vsiliti Zdravljici preveč modernosti, kar mi je pravzaprav povzročalo največ težav. Kako najti ustreznice v portugalščini, ki bodo zvenele v sozvočju z duhom pesmi in časa, v katerem je bila ustvarjena, in ne bodo slišati in čutiti prisiljene?
Za nasvete in namige se iskreno zahvaljujem portugalskim in brazilskim prijateljem, s katerimi smo burno razpravljali o nekaterih vidikih pesmi in izrazih, kot je na primer slava. Morda je res najtežje priti iz tega našega supertehnološkega sveta nasproti času, v katerem je ustvarjal Prešeren, potem pa hkrati še drugemu jeziku in družbeno-kulturnemu okolju, kot je v tem primeru portugalsko.
S poglobljenim razumevanjem obeh okolij in časovnih obdobij nastane potrebna osnova za prevajanje in lovljenje ritma ter ustreznih izrazov. Mislim, da se mi je posrečilo. Prešernovi verzi bodo z novo knjižico z zavidljivim številom prevodov Zdravljice mnogo dni živeli po svetu.
Matteo Dimai, latinščina:
Pri prevodu se mi je zdelo pomembno čim bolj ohraniti ritem, kar pri Zdravljici, ki je dejansko carmen figuratum (kitice so v obliki čaše), pomeni ohraniti tudi dolžino verzov. Žal to ni bilo vedno mogoče, saj je slovenščina zelo sintetičen jezik in Prešeren zelo sintetičen avtor, tako da je bil pri prevajanju najpogostejši problem, kako dodatno skrčiti že zelo sintetičen tekst, ne da bi se poezija spremenila v prozo.
Opažam, da so bile te težave izziv tudi za italijanski prevod, kar je bilo pričakovati glede na sorodnost jezikov. Latinska poezija je k sreči zelo fleksibilna, kar zadeva skladnjo, tako da mi je bilo to v veliko pomoč.
Prešeren se je po mojem mnenju dobro zavedal svoje narodotvorne funkcije. Iz tega zornega kota ga lahko primerjamo z Vergilijem, čeprav njun opus ni neposredno primerljiv. Tudi latinska ljubezenska poezija (Ovid, Katul) je, če jo gledamo v celoti, precej različna, saj je veliko bolj sproščena, erotična, včasih celo prostaška, zato pa manj idealistična - plod drugačne družbe.
Mohsen Alhady, arabščina:
Prešernove Poezije so bile prva slovenska poezija, ki sem jo dobil in prebral v prvih letih študija v Sloveniji. Ker je bilo to zame takrat zahtevno jezikovno gradivo, sem jih odnesel domov, kjer sem jih prebiral pozorno in s posebnim zanimanjem.
Načrtnega prevajanja Prešernove poezije v arabski jezik sva se lotila z ženo na pobudo Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki je leta 2000 za simpozij razpisalo temo o prevajanju Prešernovih pesmi v tuje jezike, leto kasneje pa sva v 26. prevajalskem zborniku DSKP objavila članek Začetki prevajanja Prešernove poezije v arabski jezik, skupaj s prevodom sedme kitice Zdravljice, pesmi Kam ter 1. in 5. Gazele.
Arabski prevod Zdravljice teče v arabskem metričnem sistemu, upošteval sem seveda obliko pesmi in rimo ter vsebino, v vsej njeni izbranosti, povednosti in nadčasnosti. Pred tiskom sem Zdravljico prebral prijatelju Adnanu Husseinu iz Maribora, ki ima znanje in pretanjen, izostren občutek za žlahtno arabsko besedo. Poezijo sem mu prebral, ne da bi mu povedal, za kaj gre, in menil je, da mu berem klasično arabsko poezijo, s čimer sem bil zelo zadovoljen, saj je potrdil, da je prevod tak, kakršen mora biti in si ga izvrstni slovenski pesnik tudi zasluži.
