Tiskane izdaje
Julija letos je žirija za prestižno Cainovo nagrado za področje afriške kratke zgodbe razglasila zmagovalca.
Med petimi nominiranci iz Kenije, Nigerije, Malavija, Zimbabveja in Južne Afrike Rotimi Babatunde z zgodbo o vojnem veteranu, ki se je bojeval v Burmi in ob vrnitvi v rodno Nigerijo ustanovil Bombajsko republiko, očitno najbolj sublimno presega stereotipe o »afriškem pisanju«.
Trinajsta edicija Cainove nagrade, ki ji je predsedoval nigerijski pisatelj, sicer tudi bookerjev nagrajenec Ben Okri, je izbirala med 122 zgodbami iz trinajstih afriških držav. Ker so hoteli, da bi bile zgodbe, izbrane za Cainovo nagrado, širše dostopne predvsem afriškemu bralstvu, beremo v uvodu zbirke kratkih zgodb African Violet (Afriška vijolična, Jacana Media, 2012), so se povezali z novimi založniki iz Afrike.
Trem dolgoletnim založniškim partnericam Cainove nagrade – Jacana Media iz Južne Afrike, Cassava Republic iz Nigerije in založbe Kwani iz Kenije, so se tako pridružile še založniške hiše FEMRITE iz Ugande, Sub-Saharan Publishers iz Gane in Bookworld Publishers iz Zambije.
Zgodbe tudi na pametnih telefonih
Nominirane zgodbe je torej mogoče prebirati ne samo v knjižni obliki, temveč tudi na pametnih telefonih (in seveda na spletni strani ter facebooku in twitterju), saj so se predstavniki za Cainovo nagrado povezali z nevladno organizacijo Worldreader in tako afriškim bralcem omogočili prost dostop do zmagovalnih zgodb.
Za Cainovo nagrado v vrednosti deset tisoč britanskih funtov so se sicer lahko potegovali vsi »afriški pisatelji«, ki pišejo in objavljajo v angleškem jeziku, bodisi v Afriki ali drugod. S pojmom »afriški pisatelj«, beremo v pripisu h knjigi Afriška vijolična, je komisija zaobjela posameznike, rojene v Afriki, ali posameznike, katerih starši so afriškega izvora, ali posameznike, ki imajo državljanstvo katere izmed afriških držav.
Čeprav v razpisu ni bilo tematskih omejitev, naj bi menda Cainova nagrada zgolj promovirala »kakovost afriškega pisanja«, se je kasneje, seveda na podlagi izbranih kratkih zgodb, govorilo o fokusu oziroma o preseganju stereotipnega pisanja o Afriki.
Kdo je afriški pisatelj?
Tolikšen poudarek na pojmu »afriškega« je impliciral vprašanje, kaj za nominirance pomeni »afriški pisatelj«. Stanley Kenani iz Malavija, čigar kratka zgodba Love on Trial (Ljubezen na preizkušnji) po tematiki spominja na v Berlinu nagrajen dokumentarni film Call me Kutsu (Kliči me Kutsu), je bil očitno iritiran: »Na to vprašanje bi z veseljem odgovoril, vendar šele, ko boste francoskega pisatelja vprašali, kaj zanj pomeni biti evropski pisatelj.«
Kenani, ki sicer živi v Švici in je po dnevni profesiji računovodja, po nočni pa pisatelj, je še pojasnil, da med pisanjem ne razmišlja o bralcih, temveč, da čaka na »glas«, ki pride do njega. Billy Kahora iz Kenije, čigar nominirana zgodba Urban Zoning (Urbano pohajkovanje) spregovori o mladem alkoholiziranem Kenijcu, ki prekani svojega zaposlenega, je odgovoril: najprej bi bilo treba definirati pojem »afriškega«.
Podobno se je odzvala tudi Melissa Myambo, avtorica zgodbe La Salle de Départ (Odhajanje), ki tematizira senegalsko imigracijo: »Na to vprašanje nerada odgovarjam. Enako so me spraševali tudi na BBC. Odgovorila sem jim, da je zame najpomembnejše biti pisateljica – rojena sem v Zimbabveju, torej očitno pišem o njem.«
Razlog, da so za Cainovo nagrado nominirani avtorji izrazili tolikšno nejevoljo zaradi vprašanja o »afriškem pisatelju«, verjetno leži tudi v tem, da že sam pojem namiguje na obstoj svojevrstnega žanra, ki ni pogojen s kakovostjo pisanja, temveč z getoizacijo.
Znotraj literarne teorije bi lahko govorili kvečjemu o »postkolonialnem pisanju« ali o »literaturi tretjega sveta«, vendar samo, dokler ga uporabljamo v ohlapnih kontekstih; v ožjem pomenu namreč oba pojma ne moreta biti relevantna, predvsem zato, ker puščata ob strani vprašanje periodizacije, družbenih in jezikovnih formacij in seveda političnih ter ideoloških bojev v polju književne produkcije.
Že golo dejstvo, da na primer večina pisateljev v Afriki ni posvojila jezikov iz držav metropol (velike večine literarnih besedil iz tega kontinenta ni na voljo), nas postavlja pred oviro: največ, kar pravzaprav lahko poustvarimo, je konstruiranje idealnih tipov.
Vroče afriške teme
Takšen primer je tudi zbirka African Writers Series, katere ustanovitelj je tako imenovani »oče afriškega romana« Chinua Achebe. Čeprav je kasneje seveda prišlo do izrazitih odklonov od Achebejevega pisanja, predvsem iz vrst afriških pisateljic, je Achebejeva naracija vseeno oblikovala horizont pričakovanja.
Ta je na abstrakten način prisoten tudi v nominiranih zgodbah za nagrado. Babatunde, Kahora, Kenani, Myambo in Myburgh zgodbe, četudi podložene z magijo, upovedujejo v realističnem jeziku.
Še najbolj inovativen med njimi je Constance Myburgh iz Južne Afrike, sicer tudi filmski režiser, fotograf in upokojeni čarovnik, ki s ciničnimi poudarki in z erotiko motiviranim junakom izrablja možnosti zgodbe noir. Njegov junak Emmanuel, lovec v gozdu, na drevesu najde razžrto nogo prostitutke. Ker ga preganjajo gozdne sence, se odloči raziskati primer, ki seveda ostane nerešen.
»Afriško pisanje« je očitno razumljeno kot svojstven žanr predvsem zunaj Afrike, medtem ko Cainova nagrada specificira le dejstvo, da mora biti kandidat »Afričan«. Dokler gre za kratkoprozno pisanje izpod peresa Afričana, zgodbe lahko pripovedujejo o čemer koli.
Zmagovalna zgodba Bombay Republic (Bombajska republika) se na primer v veliki meri dogaja zunaj Nigerije, torej v pozabljeni džungli, v soočenju z japonskimi sovražniki. Žirija je menda iskala zgodbe, ki širijo »naš« horizont o kontinentu, onstran znanih podob, ki dominirajo v medijih: podob Afrike v vojni, podob lačne, skorumpirane Afrike.
Pet nominiranih zgodb tako transcendira reduktivne in stereotipne podobe kontinenta in še več, izvzemši zgodbo Stanleyja Kenanija iz Malavija Ljubezen na preizkušnji, ki spregovori o trenutno izjemno vroči temi v Afriki – homoseksualnosti in homofobiji –, bi se lahko dogajale kjer koli in torej ne nujno na »zlorabljenem« kontinentu.
Edini prebivalec
Z nekaj pretiravanja in predvsem skozi evropske oči bi se celo dalo reči, da je letošnji seznam nominirancev za nagrado netipičen. Na njem namreč ni zgodb o otrocih vojakih ali o Afričanih v begunskih taboriščih, ki so se znajdevali v nominiranih zgodbah preteklih let.
Zanje bi Binyavanga Wainaina, prav tako dobitnik Cainove nagrade in avtor satiričnega eseja How To Write About Africa (Kako pisati o Afriki), dejal, da se vključujejo v afriško imaginarno knjižnico. »Ko pišete o Afriki,« svetuje Wainaina, »morate med svoje karakterje vedno vključiti stradajočo Afričanko, ki skoraj gola tava po begunskem taborišču in čaka na miloščino Zahoda. Njeni otroci imajo v kotičkih očes muhe in napihnjene trebuhe. Izgledati mora povsem nemočna. Nima preteklosti, zgodovine.«
Tovrstni perspektivi se je letošnji izbor kratkih zgodb očitno skušal izogniti, čeprav je odločitev za zgodbo Rotimija Babatundeja iz Nigerije po svoje prav tako stereotipna.
Zgodba Bombajska republika oživlja imperialističnega duha v času druge svetovne vojne in po njej, ko je Britanija obvladovala celoten nigerijski kozmos. Junak Bombay v vojni spozna, da tudi častnik v Nigeriji, ki je nosil beli suknjič in manikirane nohte, lahko zdrsne na živalsko raven. Šele ko je v džungelskem labirintu priča degeneraciji imperialističnega gospodarja, se lahko vrne v rodno Nigerijo in razglasi neodvisno Bombajsko republiko, katere edini prebivalec je in tudi njen dosmrtni predsednik.
Ob teh zgoščeno opisanih začetkih afriške emancipacije, ki so vodili v osamosvojitev v poznih petdesetih in šestdesetih, se Rotimi Babatunde pokloni še Achebejevemu romanu Razpad. Okonkwu, ki je ubil belega gospodarja, razmišlja Bombay, ni preostalo drugega, kot da je naredil samomor, medtem kot je on sam za ustrelitev belca, jasno, v drugačnih razmerah, povišan v častnika.
Bombajska republika podobno kot zgodba pisateljice Melisse Myambo Odhajanje odpira vprašanje posameznikove eksistence v družbenem okviru. Tako kot Bombajeva žrtev v vojni ni bila zaman, saj se junaku po koncu vojne odpre svet novih možnosti, v katerem leopard ni več samo leopard in moški ni več samo moški, tudi Fatima ostane v Dakarju zato, da bi drugi, v tem primeru njen brat Ibou, lahko odšli v Ameriko in zaslužili za celotno družino.
»Ko smo te poslali, da bi študiral, smo to storili za vse nas,« je Fatima na letališču rekla odhajajočemu Ibouju. Ta njeno prošnjo, da bi vzel s seboj njenega enajstletnega sina, zavrne, češ da ne more »nahraniti polovice sveta«.
Že samo ti dve kratki zgodbi nakazujeta, da bi bilo vprašanje »afriškega pisanja« smiselno raziskovati v smeri razmerja javne in zasebne sfere.
Pri tem pa končno ne gre toliko za poskus odločanja med nasprotnimi območji, češ da je »afriško pisanje« bolj alegorično od »evropskega«, temveč za razpiranje prostora, iz katerega se rodi manjšinski diskurz, imanenten kateri koli »pristni« literaturi.
