César Aira: Nekje mora biti novi Borges! Kje je?

Tudi letošnji festival Fabula je na knjižnem trgu pustil senco svojih gostov: njihove knjige so izšle v zbirki Študentske založbe Žepna Beletrina, med njimi pa je najdrobnejše in najbolj nekonvencionalno vsega sedeminsedemdeset strani obsegajoče delo, ki ga je napisal eden od najbolj znanih sodobnih argentinskih pisateljev César Aira, leta 1949 rojeni »anarhistični nadrealist«, kot se je poimenoval na ljubljanskem nastopu.

Pokojni čilski pisatelj Roberto Bolaño je pred leti zapisal, da je le en pisatelj, ki ga ni mogoče uvrstiti nikamor – César Aira: »Aira je ekscentričen, a tudi eden od današnjih treh ali štirih najboljših pisateljev, ki pišejo v španščini.« Epizoda v življenju popotnega slikarja (Un episodio en la vida del pintor viajero) v prevodu Marjete Drobnič na panoramski sliki popotovanja iz Čila v Argentino slika nenavadno zgodbo pokrajinskega slikarja nemškega rodu Johanna Moritza Rugendasa, ki je v prvi polovici 19. stoletja prepotoval dežele Latinske Amerike, da bi dokumentiral pokrajine takratni Evropi skoraj neznanega sveta. Seveda se zgodba usodno zaplete.

Menda ne dajete prav radi intervjujev, ne doma ne na gostovanjih, gospod Aira?

Intervjuji za tuje medije so plačilo za to, da lahko potujem po svetu in obiskujem lepa mesta, kakršno je Ljubljana, sicer pa raje ne govorim, v tem res ne vidim nobenega smisla. Morda sem zato pisatelj. Veliko raje imam tišino svoje delovne sobe.

Hočete reči, da je bolje brati vaše knjige kot pa se z vami pogovarjati?

Da, seveda, ni drugega boljšega načina.

Kakšno pa je vaše mnenje o pisa teljevem javnem angažmaju?

Temu zelo nasprotujem. Raje vidim, da v meni vidijo otroka, ki se igra z besedami, zgodbami, izmišljijami. Oznaka avtor mi ni všeč, preveč spominja na besedo avtoriteta. Prepričan sem, da pisatelju kot umetniku ni treba v javnosti zagovarjati ali kritizirati nikakršnih družbenih, političnih ali katerih drugih vprašanj. Opažam, da literature v javnem diskurzu nikdar ne dojemajo kot umetniško delo. A umetniška praksa izkazuje kreativnost, ne pa ideoloških stališč! Tako mislim, a tega stališča ne poskušam nikomur vsiljevati.

Kakšno je vaše bralno zaledje? Ve se, da radi berete vse in da vas fascinirajo najrazličnejši žanri in tematike.

Zelo sem katoliški oziroma univerzalen, rad imam branje. Mislim, da je veliko pisateljev začelo pisati zato, ker so bili dobri bralci. To je razumljivo, »normalna« pot v literaturo se začne s strastnim branjem in zelo naravno potem pride trenutek, ko čutiš, da sam lahko kaj napišeš. Ena od dobrih stvari v mojem življenju je, da nikdar nisem nehal uživati v branju, in mislim, da tudi nikdar ne bom nehal. To je velik užitek, brez knjig si življenja ne morem predstavljati. Ko sem iz Buenos Airesa potoval v Ljubljano, in to je, kot veste, precej dolgo potovanje, me je dolgočasja rešil angleški viktorijanski pisatelj s svojim debelim romanom.

To verjetno ni bil naključen izbor?

Ne, nikakor, najbolj uživam v romanih devetnajstega stoletja. Mislim, da je pisati roman danes malo anahronistično, roman je pač otrok devetnajstega stoletja, to je bilo stoletje romana, našemu času pripadajo druge forme. Pravi roman se je v našem času prelevil v komercialno prozo, seveda z nekaj izjemami, med katere lahko prištejem, na primer, Thomasa Manna, velikega romanopisca devetnajstega stoletja v dvajsetem stoletju, Williama Faulknerja in še koga. Ko si za branje izbiram sodobne knjige, vedno iščem novega Borgesa. Nekje vendar mora biti neki novi Borges! Kje je? Literarni kritiki po mojem mnenju pogosto pretiravajo s hvaljenjem nekaterih novih knjig, pišejo, da je ta ali oni napisal genialno knjigo in podobno. Prazne marnje. Zares velik pisatelj se pojavi le enkrat vsakih petdeset let. Bralci ne smemo izgubiti upanja.

Odličnega mehiškega pripovedovalca zgodb Joséja Emilia Peche ca sem med njegovim ljubljanskim obiskom vprašal o dolgi senci, ki jo na latinskoameriško pisanje meče opus Jorgeja Luisa Borgesa. Kako jo merite vi?

Borges živi z nami. Mnogi trdijo, da je za majhno kulturo, kakršna je argentinska, Borges preprosto prevelika figura, a nikdar nisem razmišljal o tem na tak način. Zdi se mi, da je Borges bil in še zmeraj je velika inspiracija. Velik pisatelj je za svojo kulturo in njen jezik več kot dobrodošel, saj na poseben način zaznamuje neko raven. Mi imamo Borgesa. Če lahko malo karikiram, bi rekel takole: Ko pišem, se zavedam, da sem argentinski pisatelj, kar je bil tudi Jorge Luis Borges, torej ne morem biti neznansko slab, saj poskušam ujeti njegovo raven, njegovo popolnost.

Torej je Borgesova vloga v argentinski literaturi pozitivna?

Da, vsekakor. Bral sem ga že kot najstnik, pravzaprav mi je njegovo pisanje odprlo okno, da sem se lahko razgledal po literaturi in njenih možnostih. Pred Borgesom sem, kolikor se spomnim, bral pustolovske romane in v njih resnično užival, z Borgesom pa sem odkril, kaj prava literatura res je.

Vas moti, če na začetku knjige odkrijete, da pisatelju pisanje ne gre dobro od rok? Berete do konca?

Včasih me vprašajo, ali berem dela svojih kolegov in mlajših avtorjev, in zmeraj odgovorim enako: velikokrat preberem dve ali tri strani, veste, pošiljajo mi veliko knjig in rokopisov, a po dveh, treh straneh je že precej jasno, kakšen je tekst. Poleg tega sem bil pogosto član različnih žirij in bralec za založbe, torej sem precej seznanjen z zdajšnjimi literarnimi smermi.

Kakšna je bila pot do sloga, ki ga kritiki označujejo za čistega, nevtralnega?

Marsikaj dolgujem svojemu delu kot prevajalec, s prevajanjem sem si namreč služil kruh petintrideset let. Prvo, kar založnik zahteva od prevajalca, je čist, berljiv, korekten prevod, in tega sem se navzel tudi pri svojem pisanju, »stvari« morajo biti tako kristalno jasne, da tudi bralec lahko takoj vidi, kar sem videl sam. Moje zgodbe so na splošno precej nekonvencionalne, ekscentrične, baročne, zato jim ustreza jasen in čist slog, če bi bil drugačen, bi bilo vsega preveč. Potrebujem takšen kontrast.

Katere avtorje ste prevajali?

Predvsem komercialno ameriško leposlovje, prodajne uspešnice. Veste, založniki plačajo enako za dobro ali slabo literaturo, lahko pa si mislite, da je slabo mogoče precej lažje prevajati, še posebno ameriške »bestselerje«, napisane klišejsko, stereotipno. Stephen King, Sidney Sheldon... Mogoče bi se bilo treba vprašati, zakaj brati Danielle Steel, če pa imamo Marcela Prousta.

Kakšen je vaš pisateljski postopek? Pravijo, da si zgodbe nikdar ne začrtate vnaprej.

Ne, ne, nobenih načrtov nimam: začnem z idejo, za katero upam in mislim, da bo omogočila domišljiji poleteti, začnem pustolovščino in se prepustim besedam.

Pa na koncu veliko popravljate?

Ne. Ljub mi je začetek, ko še ne veš, kam bo zgodbo pognalo, na koncu pa se moj užitek konča. Zato so moje knjige tudi tako zelo kratke.

Kakšno vlogo imata paradoks in humornost v vaši prozi?

Nekaj sem seveda podedoval po Borgesu, prekinjanje logike vsakdanjega življenja pa omogoča tudi posebno svobodo, kakršne v pravem življenju nimamo. Narediti kaj nemogočega je tako ali tako ena od pisateljevih nalog na svetu. Če me sprašujete o humornosti, vam lahko povem, da je v literaturi preveč ne maram. Humor je preveč odvisen od učinka. Precej žalostno je, če poveste šalo in se nihče ne zasmeji. Humor v literaturi je tvegan, saj nam tam ne gre za takojšen, hipen učinek; seveda pa se ne morem izogniti temu, da se ljudje smejijo, ko berejo moje zgodbe. Napisal sem knjižico z naslovom Cómo me reí (Kako sem se smejal), k pisanju pa me je zvabila izkušnja, da so na literarnih večerih bralci prihajali k meni in mi največkrat povedali, kako da so se smejali ob mojih zgodbah. Ne maram tega.

Pišete vsak dan?

Vsak dan, a tega ne dojemam kot delo, ampak mi je v užitek. Ne pišem pa veliko, zjutraj morda po pol ure v kavarni, to je moja rutina, stran na dan. Pravijo, da sem produktiven avtor, in te oznake ne maram. Pa saj ni treba pisati veliko, dovolj je pisati dobro.