Tiskane izdaje
Primerjava Chinue Achebeja, ki je umrl konec marca v Bostonu v starosti 82 let, s Shakespearom ali Puškinom se na prvi pogled zdi pretirana, toda če pomislimo na več kot deset milijonov prodanih izvodov njegovega romanesknega prvenca Razpad – preveden je bil v več kot petdeset svetovnih jezikov –, lahko Achebejevo prvo knjigo upravičeno označimo za svetovno klasiko.
»Prva knjiga je bila dejanje pomiritve z mojo preteklostjo,« je zapisal Achebe v enem zgodnejših esejev. Roman, ki ga je pisatelj napisal pri osemindvajsetih letih, je predvsem dejanje upora, oblika odgovora kolonialni reprezentaciji Afričanov. Pri tem Achebe ni imel (pozitivnih) literarnih modelov, na katere bi se lahko nanašal, in predhodnikov, s katerimi bi se lahko identificiral. Precej povedna v tem smislu je anekdota, ki jo Achebe podaja v zbirki esejev Home and exile (Dom in izgnanstvo, 2000).
Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je razred nigerijskih študentov na univerzi Ibadan razglabljal o najnovejši knjigi Joycea Caryja Mister Johnson. Revija Time jo je 20. oktobra 1952 označila za »najboljši roman, kadarkoli napisan o Afriki«. Achebe in njegovi vrstniki na univerzi so glede na to, da so jih poučevali angleški profesorji z angleških in britanskih univerz, dotlej predelali Shakespeara, Miltona, Defoeja, Swifta, Wordswortha, Keatsa, Eliota, Frosta in druge avtorje. Zgodilo se je, da je eden od študentov vstal in presenečenemu učitelju odkrito povedal, da je v celi knjigi užival le v prizoru, ko gospod Rudbeck, britanski uradnik, ubije osrednjega junaka, afriškega tepčka Johnsona.
Tega dogodka Achebe sprva ni jemal resno, zdelo se mu je celo, da bi razred moral svoje nestrinjanje artikulirati subtilneje, toda kasneje je prepoznal, da je bil upor odločilnega pomena. Ni šlo le za to, katera stran ima prav, angleški učitelj, zastopnik metropole, ali skupine nigerijskih študentov, temveč bolj za to, da se je razdelitev sploh zgodila.
Vse se dogodi v rodni Nigeriji
Napisati afriški roman je za Achebeja pomenilo preseči »objektivnost« kolonialnega diskurza in si v spomin priklicati zgodovino in kulturo etnične skupine Igbo, skoncentrirane pretežno na jugovzhodu Nigerije. Pisatelj svoj osrednji lik (Okonkva) v romanu Razpad »naturalizira«: že v uvodnem odlomku ga postavi v kulturni in časovni kontekst in ga predstavi kot heroja z izjemnimi sposobnostmi. Antiroman ali roman, ki »piše nazaj« imperiju, torej generira iste manjkajoče elemente afriškega lika.
Roman Razpad je sicer več kot le oblika protikolonialnega upora; vsebuje tudi pomembne vsebine afriške eksistence. Alegorična pomembnost Okonvovega lika je v tem, da ne gre le za romanesknega junaka, temveč za reprezentativno figuro afriške zgodovine, ali, kot je to komentiral Achebe štirideset let po izdaji romana: »Zgodba o Okonkvu je skorajda neizogibna; če ne bi jaz pisal o njem, bi zagotovo kdo drug, saj gre za začetek naše zgodbe.« Ne glede na obravnavo predkolonialne družbe ob njenem prvem stiku z belci je ta roman torej predvsem nacionalno dejanje.
Achebe je tudi kasneje, ko je poučeval na angleških in ameriških univerzah (prejel je več kot trideset častnih doktoratov, ki so mu jih podelile univerze v Angliji, na Škotskem, v Kanadi, Nigeriji in Južni Afriki) in je z redkimi presledki živel v tujini, vse naslednje romane, pa tudi kratke zgodbe, eseje in knjige za otroke (lokacijsko), postavil v rodno Nigerijo in še posebno njen vzhodni del. Romana No Longer At Ease (Nič več enostavno, 1960) in Arrow of God (Božja puščica, 1964), ki z romanom Razpad tvorita trilogijo, se ukvarjata z avtoriteto, vodstvom in integriteto v neodvisni Nigeriji, podobno je z romanom Anthills of the Savannah (Mravljišča v Savani, 1987), v katerem je Achebe odgovoril na številne kritike afriških pisateljic in podal korekcijo prezentiranja ženskih likov. Pisatelj ostaja zvest Nigeriji tudi v zbirki pesmi Christmas in Biafra (Božič v Biafri, 1973) ali pa v zbirki kratkih zgodb Girls at War (Dekleta v vojni, 1972), ki jim dodaja še dimenzijo biafrske vojne, v kateri je v letih 1967–1970 umrlo več kot milijon ljudi.
Očitek o »presunljivi neosebnosti«
»Lahko sem pisal poezijo,« je Achebe kasneje komentiral svoj literarni odziv na vojno dogajanje na vzhodu Nigerije konec šestdesetih, »nekaj kratkega, intenzivnega, v skladu s svojim razpoloženjem …« Pisatelj, čigar družinska hiša je bila v času vojne bombardirana, je deloval kot ambasador v imenu Biafre. Leta 1968 je obiskal številna evropska mesta, leto kasneje pa je s pisateljskima kolegoma Cyprianom Ekwensijem in Gabrielom Okaro odpotoval na turnejo po Združenih državah. Pisatelji, ki so gostovali na več kot tridesetih univerzah, so si zadali nalogo, da bodo spregovorili svetu o »resničnem« dogajanju v Biafri.
»Achebe v zadnji knjigi There Was a Country (Bila je dežela, 2012) s podnaslovom Osebna zgodovina Biafre pretirano izpostavlja etnični nacionalizem,« je zapisal eden izmed kritikov. »Nikjer direktno ne obsodi Jorub ali Hausa, drugih dveh največjih etničnih skupin v Nigeriji, toda njegovo proslavljanje igbojevske identitete, kot da Nigerija brez njih ne bi mogla ničesar doseči, je pretirano.« Podobno je bila nad Achebejevo zadnjo knjigo, napisano v prepletu memoarske proze, poezije in akademskega diskurza, razočarana nigerijska pisateljica mlajše generacije Chimamanda Ngozi Adichie, katere roman Polovica rumenega sonca (2008) se prav tako ukvarja s temo Biafre.
Tovrstna oznaka sicer velja le za drugi del, ki pregleduje razloge za propad afriškega velikana – Nigerije, medtem ko v prvem delu Achebe opisuje svoje srečno otroštvo, družinske člane, posebno impresiven je portret očeta, misionarskega učitelja, in matere, o kateri je Achebe zapisal: »Njena mirna odločenost, da se spopade s preprekami v svetu, je zaznamovala tudi pomemben del mene – odločenost, da se s spremembami spopadem na mil način.«
Čeprav je Achebe v svojem znanem eseju The Novelist as a Teacher (Romanopisec kot učitelj, 1965) zapisal, da se mora pisatelj soočiti z realnostjo in zapopasti kompleksnost življenja, v njegovem pisanju ni cinizma, še manj nastopaštva, temveč je zaznati predvsem blag humor. Achebeja se navaja kot pisatelja, ki pomanjkanje sloga nadomešča z ideologijo, le malokrat pa se govori o tem, da je pisal v nigerijski, mestoma igbojevski angleščini. Tiho, samozavestno, z neomajno vero v moč pripovedovanja zgodb. »Na koncu sem začenjal razumeti,« je zapisal Achebe, »da obstaja absolutna moč pripovedi. Tisti, ki so zmožni zaščititi ta privilegij, lahko organizirajo zgodbe o drugih, kakorkoli hočejo.«
