Tiskane izdaje
Lainščkova slikaniška pesniška zbirka Pesmi o Mišku in Belamiški (zbirka Velike slikanice) je bila letos ovenčana z desetnico, literarno nagrado za otroško in mladinsko književnost, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev.
Zgodba o mišji ljubezni, ki navdih neprikrito jemlje pri ljubezenski zgodbi vseh časov, Romeu in Juliji, je v prozni različici izšla že leto poprej v slikanici Mišek Miško in Belamiška. V ospredje postavlja odraščajoča mišja junaka, pripadnika dveh med seboj strogo ločenih družbenih slojev; ljubezen med sivim vaškim miškom in belo mestno miško je zato nedopustna in prepovedana. Družbeno razslojenost ponazarja tudi prostorska pregrada – reka, ki ločuje »beli« Mišji Gradec od »sive« Mišje vasi. Obe naselji povezuje le mostiček, simbol združevanja in sožitja; tu se najdeta mišek Miško in Belamiška ter kasneje njuni starši in vsa mišja srenja, ki se po krajšem prepiru odloči za skupno iskanje pobeglih mišk.
Pesniška nadgradnja proze
Sporočilo je jasno in transparentno: želja po ljubezni je svobodna, najmočnejša in najčistejša. Njena moč prepriča snobovsko nastrojeno mišjo elito in preponosne, klene kmete mišjega »geta«. Zgodba se konča srečno: mala begunca sta najdena, ljubezen je blagoslovljena, mišji rod združen.
Pesmi o Mišku in Belamiški so pesniška nadgradnja slikanice Mišek Miško in Belamiška. Slikaniška zbirka pesmi je, podobno kot njena predhodnica, zasnovana karseda klasično, zato bi jo težko označili za inovativno in izvirno, a to nemara tudi ni njen namen. Kanonska zgodba, enotna struktura pesmi (trohejski osmerec, parna zaporedna ženska rima, pet štirivrstičnih kitic), barvno intenzivne, dvostranske ilustracije, stroga poravnava besedila in dodana uglasbitev, ki ne skriva zgledovanja po večnem klasiku Mačku Muriju, pričajo o težnji po posnemanju preizkušene formule, ki sama po sebi še ne prinaša recepta za uspeh.
Čeprav gre za slikaniški monolit, je likovno-tekstovna povezava zrahljana in manj definirana, saj, v nasprotju s homogenostjo proze, vsaka pesem predstavlja samostojno enoto s svojo mikrozaokroženo zgodbo. Raznorodnost besedila tako omogoča poljubno kombiniranje, razstavljanje, sestavljanje, izpuščanje in vstavljanje, zato je slikanico mogoče »prebirati« na veliko načinov; v različnem vrstnem redu in z različnimi
poudarki.
Prednost zbirke je med drugim dejstvo, da je zgodba že povedana v prozi, zaradi česar pesmi niso strogo vezane na neprekinjen zgodbeni lok. To jim kljub ohranjanju fabule omogoča večjo zračnost, odprtost in s tem fleksibilnost, ki je pri poeziji več kot dobrodošla.
Izrazita družbena kritičnost, ki jo zasledimo v prvi slikanici, je v zbirki pesmi bolj zabrisana, kar ji štejemo v prid, saj se tako pozornost (predšolskega in zgodnješolskega) otroka usmeri predvsem na mlad mišji par, ki je tu v prvem planu. S tem se značajske zasnove glavnih junakov razvijejo v razgibano karakterno dinamiko, kar ponuja širši doživljajski razpon z mnogo simpatije do neukročene energije mladosti.
Simbolna kruh in svoboda
Jezikovno usvojljive, ritmično dodelane, s primerno težavnostno stopnjo sporočilnosti in neodložljivo zgodbo, ki nestrpno čaka na svoj srečni konec, predstavljajo pesmi drobcen, a vsekakor zaželen literarni prispevek sodobne mladinske književnosti. Spevnost in ritmična preizkušenost pesmi sta odlična podlaga za uglasbitev (pesmi je uglasbil Lojze Krajnčan, poje Romana Krajnčan), ki si želi biti in tudi je primerna za najširši krog mladega občinstva.
Zasanjano mehke in bogate ilustracije Maše Kozjek intenzivirajo lirični učinek in odstrejo domišljijski prostor, v katerem »bolj kot kruh diši svoboda«.
Simbolna dvojica kruh (znano, dom) in svoboda (neznano, divjina) uteleša nasprotje med starim (pravila, varnost) in mladim (kršenje pravil, razvoj). To vseprisotno trenje ves čas budno spremljajo ilustracije in uglasbitve. V tem celostnem pogledu besedilo-ilustracija-glasba je zagotovo najboljša pesem Begunca, ki predstavlja zgodbeni vrh, prevesi tehtnico na stran svobode in vzpostavi optimalno atmosfero za rojstvo mlade ljubezni, kjer je vse odprto in mogoče, prihodnost svetla in svet na dlani: Veter veje čez ravnice, / med oblake dviga ptice. / Zibajo se mlade trave, / smejejo se rožne glave. / Gori je že prva zvezda, / ptice vračajo se v gnezda. / Ni poti nazaj do mesta, / vidi se le rimska cesta. / Noč je skrila dva begunca, / ki sta skoraj fant in punca. / Sence le za njima grejo, / kaj bo jutri, pa ne vejo.
Neuklonljiva uporniška drža majhnih mišk, ki vsemu navkljub vztrajata na svoji poti, sodobnim otrokom še zdaleč ni tuja, zato se jim junaka na mah prikupita. In prav taka je tudi slikanica v celoti: prikupna, topla in polna energije. V vsebinskem in literarnem smislu presega prozno predhodnico, z uglasbitvijo pa zagotovo naredi dodaten korak k prepoznavnosti. Zgoščenka je posrečeno vpeta v ilustracijo platnice in tako prispeva piko na i k celostni podobi izdelka.
Pesmi o Mišku in Belamiški so torej nekakšna vsestranska reciklaža, ki kljub bojazni zdrsa v kliše in »že videno« svojo »zgodbo« zelo solidno speljejo do konca. Neponovljiva in edinstvena je brez dvoma razprtost, ki jo v besedi, sliki in glasbi pričara prekmurska ravan z vonjem po žitu, širjavi, brezčasnosti in sreči: Svet je lep in tak ostane, / sreča čaka nasmejane.
Kristina Picco
