Diskretni šarm buržoazije

Delo dopolnjuje pred štirimi leti natisnjene Severne arhive­ (oboje je izšlo pri Beletrini), ki jih je v slovenščino, tako kot zadnjo knjigo, odlično prevedla­ Saša Jerele. Severni arhivi pripovedujejo o rodbinski liniji po očetovi strani, delo V pobožen spomin pa se osredotoča na rodbino matere Marguerite Yourcenar.

Usoda je literarni zapuščini Marguerite Yourcenar, prvi ženski, ki je bila sprejeta v francosko akademijo, namenila nasprotujočo si dvojnost. Čeprav so njena dela obveljala za klasiko, ki jo odlikujejo avtoričina eruditskost, pretanjen občutek za človeške doživljaje ter izčiščen slog, mnogi, sicer načitani bralci, z njo še niso prišli v stik. Njeno ime se ni zasidralo v splošno bralsko zavest tako globoko kot denimo imeni njenih sonarodnjakinj in sodobnic, ki sta vsaka po svoje premetavali žensko telo in dušo – Marguerite Duras in Simone de Beauvoir –, sploh pa se ne more primerjati s prepoznavnostjo najznamenitejših francoskih literatov 20. stoletja. A dame, kot je Yourcenarjeva, lastna slava bržkone ni pretirano zaposlovala.

Ko je bila stara dvajset let, torej v obdobju, ko se mladenkam zdi, da jim ves svet leži pred nogami, si je želela ostati »brezimna pisateljica ali vsaj avtorica, ki je poznana zgolj po imenu ter dveh morda spornih letnicah in petih ali šestih sonetih, ki bi jih občudovalo pol ducata na generacijo«. Hkrati iz njenega pisanja veje pomirjenost s seboj, s svojo literaturo, sploh pa z literarno slavo. Obsesija s slavo je preveč sodobna in površinska, da bi lahko zaposlovala žensko, ki se je najraje ukvarjala s preteklim in globokim, da bi le lahko prišla čim bližje bistvu in resnici človeka in o človeku. (»Tega ne pišem zato, ker bi želela biti neprijetna, temveč ker bi rada videla stvari takšne, kot so.«)

Poti v preteklost

Yourcenarjeva se ni lotila raziskovanja svojih prednikov zato, ker bi jih imela rada, še manj, ker bi jim iz nečimrnosti želela postaviti literarni spomenik. Zanimali so jo prej z vidika mikrozgodovine, ki na podlagi manjšega vzorca lahko pokaže večjo sliko, ali kot pravi sama: »Tako rekoč povsem nezanimivo bi bilo obujati zgodovino kake rodbine, če ne bi bila ta za nas odprto okno v zgodovino neke države v nekdanji Evropi.«

Prek svojih prednikov bralca vodi skozi približno tri stoletja dolgo obdobje, v katerem se zavezniki spreminjajo v sovražnike, idilične pokrajine v industrijske pustinje ter sanje v resničnost, medtem ko temeljne človeške lastnosti ostajajo enake. Zato tudi ni čudno, da se na nekaterih mestih resnične osebe preteklosti prepletajo z njenimi literarnimi liki. V prastricu Octavu, ki mu je namenjen eden najzajetnejših delov pripovedi, se denimo zrcalita renesančni mož Zenon iz romana Opus nigrum in Aleksis, eden najzgodnejših (in najpretresljivejših) protagonistov Marguerite ­Yourcenar.

Življenje Marguerite Yourcenar se je začelo s smrtjo njene mame Fernande, ki je leta 1903 umrla le nekaj dni po porodu prvorojenke. Yourcenarjeva ob pripovedovanju o materini smrti ne pušča prostora za razčustvovanost – namesto tega pove, da je v času pisanja pričujočega dela dvakrat starejša od matere, kar ji omogoča, da nanjo gleda kot na svojo hčer. Nekoliko pozneje doda, da je že petindvajsetletna na očeta gledala kot na starejšega brata in zaupnika. Ni torej hči svojih staršev, marveč je, kot je zapisala že v Severnih arhivih, »univerzalna dedinja celotnega sveta«, na katero je vplivalo vse, kar je obstajalo pred njo.

Predniki Marguerite Yourcenar (po očetu in materi) so pripadali najodličnejšim francoskim in belgijskim rodbinam, pri čemer se slednjim pozna, so del provincialnega plemstva. Če si je oče Michel lahko oddahnil, ker je njegova žena Fernande govorila brez belgijskega naglasa, ni mogel spregledati nekaterih provincialnih navad, ki so bile njemu kot svetovljanskemu človeku, ki se je suvereno gibal v najvišjih pariških krogih, nadvse tuje.

Prva in najpomembnejša je bilo »z malomeščansko vzgojo vcepljeno stiskaštvo«, ki niti ni bilo povezano z gmotnim položajem, marveč s tem, da malomeščani pač nimajo dovolj širine, da bi zmogli uživati v slehernem trenutku, ne da bi ob njem preračunavali njegovo vrednost. Odvratno se mu je zdelo, kako tankovestni so bili Fernandini sorodniki, ko je šlo za vprašanje lovskih pravic ali dediščine (edina stvar, ob kateri si malomeščani dovolijo družinske spore!). Sovražil je preračunavanje: sam je, ko si je delil dediščino s sestro, poskrbel, da je prišla do stvari, ki si jih je najbolj želela.

Poleg stiskaštva Yourcenarjeva­ brezpogojno obsoja le še eno stvar: mučenje živali in lov. Njeni najljubši predniki so bili do narave vedno spoštljivi in nežni: prastric Rémo, ki ga »gorečno ceni«, je bil, preden se je razvil v vihravega mladeniča, nežen deček, ki je pred okrutnim stricem lovcem skrival leglo mladih psičkov, da bi jih rešil pred smrtjo. Ko mu jih ni uspelo obvarovati, je napisal žalosten spis O nesrečni usodi psov, ki sem jih imel rad. Rémov brat Octave se je, času in stanu primerno, le pretvarjal, da je lovec. V resnici je imel udomačene lisičke, lisjakce in celo merjasca, ki so ga spremljali na obhodih po vrtu. Seveda pa možje preteklosti niso edini delali zoper naravo: Yourcenarjeva se tudi tu, kakor v drugih delih, večkrat obregne ob uničevanje narave in mučenje živali, ki danes nista nič manjša kot v času njenih prednikov. Celo obratno.

Boj proti poenostavljanju

Če odmislimo stiskaštvo in okrutnost, ki ju avtorica na različnih mestih obsodi – včasih s prizanesljivo ironijo, drugič s srdom –, je do vseh drugih zablod ljudi in njihovega časa prizanesljiva. Jasno­ ji je, da obsodbe največkrat pričajo o omejenosti tistega, ki jih izreka, in ne o oporečnosti onega, ki so mu namenjene. Ne dovoli si intelektualne vzvišenosti do pobožnjakarstva in čebljanja o »dobrem Bogu«, ki je sestavljen iz spominov na otroško sobo ter je mešanica med folkloro in mitom. Zaveda se namreč, da so tudi delavci, v katere je tako goreče polagal upe mladi liberalec Rémo, zgolj mitske osebe, nič bliže resničnosti kot »dobri Bog«. Večino na videz še tako preprostih resnic skuša osvetliti z več strani – in prizanesljiva je do vseh, razen do tistih, ki ne premorejo niti kanca kritičnega duha. Takšna je denimo ena od njenih prednic, Irénée, ki je – v zagovor dobrega – napisala tudi spis, poln pobožnjakarskih puhlic, v katerem med drugim (svetoskrunski) Voltaire žre lastne iztrebke. Ob tem Yourcenarjeva prida: »Kak tovrsten spis mora prelistati vsakdo, ki hoče razumeti strupeni protiklerikalizem radikalcev iz časa našega otroštva.« Vsak fanatizem in radikalizem s časom povrže nič manj fanatične in radikalne nasprotnike.

Ena največjih odlik kronike Yourcenarjeve je, da zna na sodobnost pogledati z enake distance kot na preteklost. Resda so njeni (in naši) bogaboječi predniki lovili sapo ob vsaki dozdevno nespodobni besedici, nato pa v salonu brez težav kramljali o odurnih in umazanih podrobnostih umiranja. A Yourcenarjeva ne verjame, da je danes kaj bolje: »Mi smo vse to spremenili: naše ljubezni so vsem na očeh, smrti pa, kakor prikrite. Nemogoče je izmed teh dveh oblik lažne sramežljivosti izbrati manjše zlo.«

Ozadje posameznega življenja

Nekateri Marguerite Yourcenar opisujejo kot hladno avtorico. Četudi bi lahko dajala tak prvi vtis, se bo občutljivi bralec med prebiranjem nedvomno večkrat zdrznil od ganotja in miline. Yourcenarjeva je avtorica, ki za nežnost ne potrebuje mehkih besed, marveč jo zna poustvariti tudi s tistim, kar se na videz zdi robato. Besede, ki jih denimo namenja očetu, so – tudi ko ga graja – polne nežnosti, ki jo lahko zazna le tisti, ki do koga čuti podobno. Enako velja za Aleksisa, delo, ki ga je napisala pri štiriindvajsetih letih. Le tisti, ki nikdar niso bili (in izgubili) brezplodnega ljubezenskega boja, lahko temu delu očitajo hladnost. Kot je več kot trideset let pozneje zapisala avtorica sama: »Nekatere teme so v zraku časa, so pa tudi v ozadju posameznega življenja.«

Univerzalna dedinja Marguerite Yourcenar ni osvetlila le ozadja svojih prednikov in njihove zgodovine, marveč je ponovno postavila pred bralca včerajšnji svet – čas, v katerem se za določen sloj ljudi nič razen smrti ni moglo odviti hitro in nepričakovano. Čas, ki je, tako kot od njenega strica Octava, zahteval izčrpavajoče napore, »četudi se nam na prvi pogled zdi, da je bil skoraj škandalozno lahek«.