Do tehtnega dialoga z depolitizacijo in dehisterizacijo družbe

Ljubljana – V Trubarjevi hiši je sinoči uredništvo Pogledov pripravilo razpravo o tem, Zakaj ni resne debate o resnih stvareh?, ter k omizju povabilo nekdanje in sedanje urednike dr. Dimitrija Rupla, dr. Andraža Terška, Urbana Vovka, Dijano Matković in Miho Kosovela.

K diagnozi skrb vzbujajočega stanja sta izbrane sogovornike izzivala urednika Ženja Leiler in Boštjan Tadel. Že naslov je privedel sogovornike do ugotovitve, da mediji prepogosto o neresnih temah poročajo resno (in preveč), o resnih pa neresno, nepoglobljeno in senzacionalistično (Andraž Teršek). K temu vodijo s svojo zainteresiranostjo po eni strani uporabniki (bralci, gledalci, poslušalci), po drugi pa tudi vse bolj socialno ogroženi novinarji (še posebno t. i. svobodni), ki jim razmere na trgu ne dopuščajo ne resnosti in ne poglobljenosti (Dijana Matković).

Ustanovitelj in prvi urednik Nove revije, Dimitrij Rupel se je vprašal, zakaj smo po dveh desetletjih samostojnosti zašli v razmere »kulturnega molka«, ter si zaželel »glasnosti« in odmevnosti 57. številke Nove revije, ki so je samo v Kliničnem centru na kseroksu razmnožili na tisoč izvodov. V dandanašnji vsesplošni brezbrižnosti se mu zdi posebno pereče pomanjkanje nacionalnega koncepta razvoja države.

Urban Vovk se je zavzel za depolitizacijo in dehisterizacijo družbenih razmer, zaradi katerih je izpuhtel ves pozitivni zanos, izgubili pa smo tudi vse prednosti pred državami nekdanjega socialističnega bloka. Polje svobode se zdi Teršku le navidezno in popolnoma brez haska, saj tudi na najostrejše strokovne kritike v javnosti ni odziva in se nič ne spremeni. Kaj bi zamerili širši laični javnosti, če niti med strokovno in politično elito ni nikakršne odzivnosti in ustvarjalne polemičnosti.

O histerični politiziranosti družbe, h kateri odločilno pripomorejo mediji, je spregovoril tudi Miha Kosovel. V razmerah apriornega zavračanja drugega je vsak dialog onemogočen. V goriški brezplačni reviji Razpotja se poskušajo pogubnemu stanju upirati s problemi, ki zadevajo vse, s sodelavci, ki jih obravnavajo z različnih vidikov in brez honorarjev. Prosto po Voltairu nočejo pasivno čakati na sistemske spremembe in zamenjave med odločevalci, ampak hočejo sami po svojih močeh obdelati svoj del »vrtička«.

Za občutje mlajše izobražene generacije, ki vse bolj razmišlja o begu na tuje, je značilen citat Dijane Matković, »sranja ni več kot prej, le bolj pretočno je«. Kadar vsi govorimo, nihče nikogar ne posluša in smo vse bolj razpršeni. O nepripravljenosti na poslušanje drugega v obdobju kričanja je govoril tudi Teršek, ki je medijem očital podpihovanje in ustvarjanje političnega estradništva in mačizma, ki po njegovem mnenju ni posledica odzivanja na povpraševanje občinstva, ampak zavestnega ustvarjanja medijskih demonov. Pravi, da sta prav mediji in izobraževanje najpomembnejši področji za razvojni preboj v družbi in državi. Vsesplošna ravnodušnost in prilagodljivost, ki na primer omogoča sodniku, da presodi napačno in nelogično mimo tisoč podobnih zgledov, ker sodna praksa zanj ni pravni vir, pa je posledica prakse, da v tej državi nihče nikogar nikoli ne pokliče na odgovornost.