Doslej neprevedeno delo Astrid Lindgren

Mio, moj Mio, pravljica iz vodnjaka, ki šepeta ob večerih.

Objavljeno
30. september 2013 19.32
Barbara Hanuš
Barbara Hanuš

Knjiga Mio, moj Mio je v izvirniku izšla leta 1954, na slovenski prevod smo čakali kar 59 let.

Pred tem delom je Astrid Lindgren napisala knjige o Piki Nogavički, o detektivskem mojstru Blomkvistu, o otrocih iz Hrupne vasi ter nekaj manj odmevnih del.

Leta 1956 je za Mio, moj Mio prejela nemško nagrado za književnost, film po knjigi je bil posnet leta 1987.

Knjiga je izšla dve leti pred Erazmom in potepuhom, devetnajst let pred Bratoma Levjesrčnima in sedemindvajset let pred Ronjo, razbojniško hčerjo. Vsa našteta dela povezuje veliko skupnih motivov; tako kot v Erazmu in potepuhu je tudi tu osrednja literarna oseba sirota. Najpogosteje fantastično pripoved Mio, moj Mio primerjajo z delom Brata Levjesrčna in prevajalka Nada Grošelj je v obsežni spremni besedi opisala vzporednice med deloma.

Devetletni Robert Viljem Olson, ki ga kličejo Berto, je v reji pri stricu­ Arnoldu in teti Elzi, a pri njiju ni deležen ljubezni. Že v Piki Nogavički je motiv odraslih, ki ne marajo otrok, tu se ponovi z opisom Arnolda in Elze. Pika ima fizično moč, bogastvo in samozavest, zato je odrasli ne morejo prizadeti. Vsega tega Berto nima.

Njegova edina rešitev je pobeg v domišljijski svet, tam mu pisateljica podeli moč. Tudi Piki je, tako kot Bertu, umrla mama in oče je nekje daleč, a ona se lahko postavi zase. Berto postane močan šele v Daljni deželi, ko občuti očetovo ljubezen.

V Daljni deželi je vse prav

Zgodba je zgrajena na nasprotjih. Na eni strani je življenje, ki ni vredno življenja, na drugi sreča. Vse, kar je Berto doživel v Stockholmu, je bilo narobe, ko je v Daljni deželi, je vse prav. Tu se lahko uresničijo njegove sanje. Oče, ki ga sreča v Daljni deželi, sploh ni pridanič, kot mu je vedno govorila Elza, je kralj. Iz vsakdanje bede je prišel v čudovito zeleno okolje, iz neljubljenega in nepomembnega fanta je postal princ. A tako kot je pisateljica v Bratih Levjesrčnih opisala, kako v idilično okolje Nangijale vdre zlo, tudi Daljno deželo ogroža ­nevarnost.

Nedolžen otrok je določen za spopad, Mio, takšno je njegovo ime v Daljni deželi, mora prevzeti nase veliko odgovornost. Ne bo pomagal sebi, ampak družbi. Boj med dobrim in zlom, tako značilen za pravljice, je temeljno gibalo dogajanja. Osrednji je tudi boj med življenjem in smrtjo. V deželi, kjer vlada hudobni vitez Kato, je vse uničeno. Opisom smrti, ki so v mladinski književnosti veljali za tabu, se Astrid Lindgren ni izognila.

Mio mora prehoditi pot od nevednosti v vednost, a na tej poti ni sam. Poleg tega, da mu pomaga narava, ima tudi prijatelja Jum Juma. Mio in Jum Jum nista pravljična junaka, ki bi se pogumno podala v boj. Občutita strah. Kljub odmiku od klasičnih pravljic je v delu veliko pravljičnih elementov: duh iz steklenice, ki nakaže povezavo s pravljicami, ki jih je Berto rad bral, pravljična števila, konj, ki zna leteti,­ žlička, ki nasiti, meč, ki zareže skozi kamen, plašč, ki te naredi nevidnega ...

Eden izmed nenavadnih predmetov je vodnjak, ki ob večerih šepeta pravljice. Pravljični element je tudi ponavljanje. Že v naslovu se ponovi beseda Mio, pogosto se ponovijo deli stavkov in cele povedi. Vse to vpliva na ritem pripovedi. Slog Astrid Lindgren je tu drugačen kot v ostalih njenih delih. Pokrajinska imena so skrbno izbrana in nosijo simbolni pomen: Daljna dežela, Zunanja dežela, Mrtvi les … Poudarjena je vloga glasbe. Ponavlja se napev lesene piščalke, ki jo je Miu in Jum Jumu izrezljal Nono. S piskanjem premagata strah, star napev pa pomaga, da se prijatelja, ko se izgubita, spet srečata.

Pisateljičina ljubezen do narave

Miov spopad z vitezom Katom je simbolni obračun s krušnim očetom Arnoldom. Mio ne more odrasti, če se ne sooči z žalostnimi in strašnimi dogodki. V boju, na katerega so vsi željno čakali na tisoče let, se ne skrije v plašč nevidnosti – bori se iz oči v oči. Ko premaga hudobnega viteza, ga osvobodi bremena lastnega zla, saj: »Mogoče viteza Kata nihče ni sovražil tako zelo, kot se je sovražil sam.« Se torej tudi brezčutna Arnold in Elza sovražita?

V knjigi je izražena pisateljičina ljubezen do narave – poleg idiličnih opisov pokrajine, cvetja, konjev in ptic so opisani še igre v naravi, kurjenje tabornega ognja, jezdenje, ribarjenje – te motive srečamo tudi v delih Brata Levjesrčna in Ronja, razbojniška hči, a tu ima narava še pomembnejšo vlogo. Večkrat je zapisano, da je Mio neveden, narava pa pozna skrivnost. Vse primere so iz narave, narava se z Miom bori proti zlu. Pomen narave je še stopnjevan, ko je zapisano, da narava ne odpušča: »In ne verjamem, da znajo drevesa kdaj odpustiti, če jim kdo pomori zelene lističe. Zato je najbrž drevo hotelo pomagati tistemu, ki se je prišel bojevat z vitezom Katom.«

Fantazijski roman

Knjiga je izšla z originalnimi ilustracijami Ilon Wikland. Čeprav jo v slovenskem prevodu beremo­ skoraj šestdeset let po izidu v švedščini, je delo primer sodobne mladinske proze. Treba je poudariti, da je bila napisana pred priljubljenimi mladinskimi knjigami, ki opisujejo boj z zlom v domišljijskih deželah. Tudi Harry Potter je bil sirota, a je bil izbran za boj z Mrlakenstei­nom. Tudi njega je reševal plašč nevidnosti. Poiskali bi lahko številne vzporednice s tem in z drugimi fantazijskimi romani, razlika je predvsem v tem, da so dela drugih avtorjev zelo obsežna. V njih je veliko literarnih likov in vsaka nova knjiga pomeni nov zaplet in odmik od začrtane poti k zmagi nad zlom.

Zgradba romana Mio, moj Mio je preprosta: osamljenost v Stockholmu, sreča v Daljni deželi, preizkušnje v Zunanji deželi in vrnitev v Daljno deželo. Delo Astrid Lind­gren se od drugih del razlikuje tudi po izbrušenem slogu, ki se s ponavljanji in pravljičnimi elementi navezuje na žlahtno tradicijo pripovedovanja. Kot bi poslušali vodnjak, ki v Daljni deželi šepeta ob večerih – »šepeta pravljice, lepše od vseh pravljic sveta, stare prav­ljice, ki so utonile v pozabo, le še vodnjak se jih spominja«.