Tiskane izdaje
»Neki novinar je pripomnil, da oba romana govorita o vojni. To ste opazili vi, jaz v obeh vidim ljubezen, sem mu rekel.« Tako je o romanih Sara in Serafina in Nočni shod prejšnji teden v Ljubljani povedal eden najuglednejših sodobnih bosanskih pisateljev Dževad Karahasan.
Na sredinem večernem pogovoru v Cankarjevem domu je Karahasan svoje mehko stališče postavil
v kontekst in razložil, da je interpretaciji malce nasprotoval tudi zato, da se pogovor ne bi takoj nehal. Lanskoletni dobitnik vilenice Dževad Karahasan, ki je zadnja leta živel na treh krajih, v Berlinu, kjer je o slovanski dramatiki predaval na Humboldtovi univerzi, v Sarajevu na filozofski fakulteti in v Gradcu, kjer je imel položaj mestnega pisarja, je s to izjavo zgolj pokazal, da je njegov način dojemanja sveta poseben. O tem pričajo tudi njegovi romani, od katerih lahko odslej v slovenščini beremo tri.
Njegov prvi slovenski prevod je bil mednarodno odmeven roman Vzhodni divan, ki je izšel v zbirki Cankarjeve založbe Moderni klasiki, zdaj mu je Andrej Blatnik, ki je prevzel urejanje del vileniških nagrajencev (zadnja leta je Blatnik predsednik žirije, ki odloča o vileniškem lavreatu), dodal romana Sara in Serafina in Nočni shod.
Ob novih izdajah je Blatnik omenil, da avtorja osvetljujeta
v različnih zelo žlahtnih lučeh, pomembni pa sta ne nazadnje tudi zato, ker se zdi, da v zadnjem času slovenska bralska pozornost za jugovzhod seže le do hrvaških avtorjev, katerih dela kolikor toliko poznamo, manj pa do avtorjev z drugih področij nekdanje Jugoslavije. Kdo bi bil primernejši od Karahasana, se je vprašal Blatnik, saj ravno on opozarja na nekaj, kar se dogaja, ne da bi se zavedali, tudi Slovencem: v svojih delih bravurozno kaže, v kakšne težave lahko pripelje nespoštovanje drugega, ne le kulture ali religije, ampak drugega kot takega. V času prihajajočih sprememb je vsaka knjiga, ki opozarja, da je treba drugega spoštovati in mu prisluhniti, dragocena. Knjige še imajo to moč, je dodal Blatnik.
Ljubosumen na prevajalce
Vsa tri dela je prevedla Jana Unuk in na predstavitvi je bil Karahasan povsem jasen: »Moje knjige
v slovenščini živijo od energije Jane Unuk.« Ko je letos na pomlad nastopil na Dunaju, je govoril ravno o umetnosti prevajanja, tokrat pa je svoje prepričanje formuliral
z besedami, da smo izgubili sposobnost premišljanja o razumevanju, ker smo okuženi s praznoverjem enoznačnosti. »Moja knjiga
v slovenščini ne more biti le refleks moje knjige v bosanskem jeziku, Bogu hvala se razlikujeta toliko, da se tisti, ki znajo slovenščino, lahko zaljubijo vanjo, saj učinkuje, kot da je bila sanjana, zamišljena in občutena v slovenščini. O teh knjigah zato lahko največ pove Jana Unuk, ki jih je ravno v tej obliki in tem jeziku sanjala.« Dodal je, da ima kot pisatelj »noro srečo«, saj premore dve odlični prevajalki, eno v slovenščino in eno v nemščino. »Lahko priznam, da o teh dveh damah, ki jima toliko dolgujem, ne morem premišljati brez zavisti, saj sem zmeraj sanjal o tem, da bi bil dober prevajalec... a nikdar nisem bil tak.«
Karahasan je poskušal prevajati avtorje, ki jih obožuje, Büchnerja, Kleista, Čehova, a vsak poskus je po njegovem mnenju neslavno propadel. »Morda mi manjka uglajenosti, saj je prevajanje zelo uglajeno početje, prevajalec je namreč človek, ki nekaj naredi in ves čas ponavlja, da to nima zveze z njim, uglajeno se umika v ozadje. Morda mi manjka domišljije, morda je le moj občutek za jezik premočan in preveč ljubosumen in mi ne dopušča, da bi se med jezik in mene postavil še kdo, ne vem. Priznam, da zavidam dobrim prevajalcem.«
Kaj lahko stori posameznik?
Ob takem komplimentu Jani Unuk ni preostalo drugega, kot spregovoriti o obeh avtorjevih romanih. Sara in Serafina in Nočni shod sta osredinjena na zadnjo bosansko vojno, kar je tema, ki se je pojavila v njegovih delih že prej. Razlikujeta se, kot vsi romani Dževada Karahasana nista porojena le iz ene teme in se ne držita le enega stilnega načina. V Sari in Serafini je v ospredju vojna, zadnja bosanska vojna, vprašanje nesrečnega vrtinca zla in zgodovinskih okoliščin, vse tisto torej, s čimer se je posameznik srečeval v omenjeni vojni. Romana slikata tudi družbeno ozadje, vsak na svoj način, vendar se v glavni motivni niti ne osredotočata na odnos družbe ali kake skupine do zla, ampak na odnos med posameznikom in zlom, razgrinjata odgovor na vprašanje, kako naj človek reagira v okoliščinah, ko se znajde na dnu, v trpljenju. Roman Sara in Serafina skoraj dokumentarno in prepričljivo slika ujetost v obkoljeno Sarajevo, Nočni shod pa je nekoliko drugačen, uporablja tudi nekatere postmodernistične postopke in izrablja nekatere konvencije evropskega romana, srhljivega in detektivskega. Romana sta si podobna v tem, da poskušata odgovoriti, kaj posameznik lahko stori, da bi se ubranil pred nasiljem zgodovinskega zla, izstopil ali se mu celo uprl na etično nesporen način, in tako ne bi postal del vrtinca zla ali k njemu celo pripomogel.
Sarina zgodba, skoraj dokumentarni opis življenja v obleganem Sarajevu, je psihološki portret junakinje, ki noče zapustiti mesta – ta vojna ni njena prva, v prejšnji,
drugi svetovni, se je poskusila žrtvovati in oditi v smrt skupaj z židovsko prijateljico, vendar je bila ne po svoji volji rešena, tokrat se za samorešitev ne more odločiti, čeprav gre tudi za reševanje njenih bližnjih.
Nočni shod se dogaja na predvečer bosanske vojne v Foči; tja se po desetletjih tujine vrne Simon, foški Srb, zdravnik, zato zmore potujitveni pogled, stopi v sredo porajajoče se vojne s povsem naivnim pogledom, zato učinkuje kot Idiot Dostojevskega. V domačem kraju vidi le lepoto, »Svet je kot sliva, kot lepa zrela sliva«, ve povedati. Toda vstopi v moro, skupaj z bralcem se mu začne razkrivati, kaj se priprav-lja, pokažejo se znamenja vojne, vendar jih ne zna razbrati pravilno. Ne ve, v kaj se je zapletel, na ozadju vsega tega skoraj dokumentarno opisanega pa lebdi skoraj fantastična podoba, spomin na njegovo hišo, ki prenaša spomin vseh rodov, ki so živeli v njej. Simon se vse bolj zapira v notranji svet, v hišo, ki jo je podedoval, in ko ugotovi, da je to hiša strahov in da so v njej vsi muslimani, ki so bili pomorjeni v preteklih vojnah, se odloči, da bo sestopil
v spodnji svet, v klet, v podzavest, v svet kolektivne podzavesti, med duše mrtvih muslimanov. Odloči se, da bo tam ostal in se – nedolžen – žrtvoval. Roman odpira tudi vprašanje odnosa med zlom in literaturo, pravzaprav o tem, koliko si literatura lahko dovoli opisovati človeško trpljenje, a še zmore ohraniti bralca in se ne prevesi zgolj
v opisovanje krutosti zaradi krutosti.
Kako je ta knjiga povezana s teologijo, s pravoslavno mistiko svetlobe, je prevajalka vprašala avtorja, ta pa se je izmuznil s komplimentom, da tako lepo in pametno kot ona ne zna govoriti o knjigah. Znova je dodal, da oba romana govorita o ljubezni in navrgel: »Mi smo material, s katerim se hrani pošast zgodovine, zgodovina je monstrum, ki se hrani z ljudmi, s krvjo, z njihovimi izkušnjami. Edino, kar lahko storimo ob tej izpostavljenosti zgodovini, je, da branimo tisto v nas, kar smo morda dojeli in kar nas osvobaja – to je ljubezen.«
