Emil Zátopek, neustavljiva češkoslovaška lokomotiva

Tekaški šport ima veliko junakov, legendarnih tekačev, ki so šli čez meje človeške zmogljivosti, podirali rekorde, bili nepremagljivi. Kljub temu ostaja­ Emil Zátopek (1922–2000), imenovan »lokomotiva«, nedosežen ideal, najverjetneje najboljši tekač na dolge proge vseh časov.

Njegovo življenjsko zgodbo je v romanu Teči (založba Litera, prevod Suzana Koncut) obudil priznani francoski pisatelj Jean Echenoz, med drugim dobitnik Goncourtove nagrade, znan po različnih biografskih romanih.

Zgodba je povedana v stvarnem, realističnem, distanciranem, skorajda poročevalskem stilu, precej zgoščeno, saj je roman kratek, dolg vsega 88 strani. Pisatelj se osredotoča na Emilovo športno pot in družbene okoliščine, v katerih je živel, o njegovem osebnem življenju pa izvemo bore malo. Privatni Emil ostane prikrit, za zaveso, kar je morda načrtno uporabljen prijem, saj je bil Emil za zahodnjake dejansko človek izza zavese, konkretno železne zavese.

Dramaturški lok sledi njegovim skromnim začetkom na Moravskem, njegovemu vzponu na Olimp, med športne bogove, in padcu s piedestala. Epske zgostitve nastopijo ob veličastnih Emilovih zmagah, prva med njimi je zmaga na berlinskem stadionu na prvenstvu zavezniških sil, in pa na koncu romana, ko Emil doseže še eno zmago – rehabilitacijo s strani češke oblasti, ki ga je zaradi nasprotovanja sovjetski invaziji na Češkoslovaško kaznovala z izgonom iz Prage. Na teh mestih je čutiti tudi bolj poudarjeno literarizacijo, čustveno intenzivnost. Roman je sicer dokaj blizu biografiji oziroma je nekakšna mešanica obojega.

Začetek: vzpon med zvezde

Pripoved se začne v Emilovi zgodnji mladosti, ko so njegovo rodno Moravsko okupirali Nemci in ko je začel delati v Bati. Bata, produciranje na tisoče parov čevljev, se zdi njegova edina prihodnost. Dokler se ne zgodi zadeva z zlinskim tekom, nekakšno propagandno zadevo podjetja.

Emil je določen za tek, čeprav mu je šport nadvse zoprn. Noben izgovor ne zaleže, Emil mora teči. Potem je tu še en tek, kros, ki ga v Brnu organizira wehrmacht, da bi dokazal premoč arijske rase nad »razcapanimi« Čehi. Smola pa taka, eden od teh »razcapancev«, Emil, se uvrsti na drugo mesto.

Tako se počasi razvija strast do teka. Emil je izjemno zagnan, trenira trdovratno, kljub zadušljivemu ozračju nemške strahovlade teka do bližnje vasi in nazaj, po cestah, ulicah, gozdu, poljih, in to ob vsakem vremenu.

Prihajajo tudi uspehi, denimo prvi državni rekord na pet tisoč metrov. Potem pride vojna, bombardiranje mesta Zlin, fronta, Nemci zbežijo iz mesta. Emil izreče dobrodošlico osvoboditeljem, sovjetskim vojakom. A kaj, ko je to le prehod iz dežja pod kap.

Začne se komunistična strahovlada, podkrepljena s sovjetsko dolgo roko, skrajno hladno in zoprno vzdušje v državi. Emila to ne ustavi, začne nastopati na prvenstvih, ki jih organizira osvobojena republika. Sledi pot v svet, prvič se znajde na štartu z najboljšimi atleti sveta v Oslu leta 1946, na evropskem prvenstvu.

Doseže peto mesto, kar ni slabo, vendar sam s sabo ni preveč zadovoljen. Potem pride prvenstvo zavezniških sil v Berlinu leta 1946, prvi dramaturški vrh knjige. Emil odpotuje sam, v vojaški uniformi. Vožnja z vlakom se zaplete, zato prispe v Berlin pozno, neprespan, sestradan.

Komajda najde stadion, izgublja se v neizmernih dimenzijah poslopja, potem ga človek, ki bi ga moral prijaviti na tek na pet tisoč metrov, pozabi vpisati na štartno listo. Noč prespi v eni od bednih barak. Naslednjega dne je nosilec table Czechoslovakia nadvse besen, ker zanje hodi en sam revno oblečen Čeh, zato na koncu mimohoda po stadionu besno odvrže tablo. Grozljivka se nadaljuje, kajti Emil ne sliši poziva tekmovalcem na pet tisoč metrov, zato prihiti na štart v zadnjem hipu, in ker ni prijavljen na tek, drugi tekmovalci pričajo zanj.

Potem pričajo zanj še, da lahko štarta na notranjem robu. Emil se počuti ponižanega, ves razburjen sklene, da bo že na začetku razvil veliko hitrost. Osemdesetisočglava množica na berlinskem stadionu nori od navdušenja nad prizorom: Emil teče v precej nemogočem slogu, prehiteva nasprotnike za krog in še pospešuje. Ko prečka ciljno črto, ko pretrga trak, tribune zarjovejo in gledalci so na robu nezavesti, beremo v knjigi Teči.

Vrhunec: trikratni zmagovalec v Helsinkih

Emil je kmalu svetovna zvezda, ime na naslovnicah časopisov, absolutni favorit za zmago na vseh tekmah, okrog njega se začenja ustvarjati nekakšen fanatizem. Je tudi ljubljenec češkega komunističnega režima, privilegiranec in hkrati njegovo propagandno orožje.

Na olimpijskih igra v Londonu leta 1948 doživi še eno zmagoslavje in dobi prvo olimpijsko zlato. Hkrati postaja jasno, kakšna igračka v rokah režima je: enkrat mu sodelovanje na tekmah v tujini dovolijo, potem prepovedo, v usta mu polagajo besede, sledijo mu na vsakem koraku ...

Enkrat je Emila poskusil intervjuvati tuji novinar. Ne uspe mu priti do njega, temveč le do njegove žene, ki jo spremlja prijazna »prijateljica«. In za to prijateljico se na koncu izkaže, da je sodelavka državne varnosti. Emilu dobesedno dihajo za ovratnik. Toda vse to se zdi malenkost proti zmagoslavju, ki ga čaka na olimpijskih igrah v Helsinkih.

Emil tekmuje na pet in deset tisoč metrov ter na maratonu in zmaga v vseh treh disciplinah, kar pred njim ni uspelo še nikomur. Maraton teče celo prvič v življenju. Emil je nedosegljiv, nedosežen, velik umetnik teka, absolutna referenca, najhitrejši človek na planetu, njegov priimek za ves svet postane utelešenje moči in naglosti. Ampak povsem gotovo je, da bo začel Emil izgubljati. To je le vprašanje časa.

Konec: porazi

Začne se v Budimpešti, kjer ga na deset tisoč metrov premaga neki Kovacz. In potem pride dokončen poraz v Melbournu leta 1956 na maratonu. Kljub temu da je trdo treniral in veliko stavil na to tekmo, mu ne uspe. »... premagani Emil, šesti na cilju na zadnji ravnini, pade na kolena in spusti glavo med porumenelo travo in tako obstane za več dolgih minut, v katerih joka in bruha in konec je, vsega je konec«, če povemo z besedami Jeana Echenoza.

Življenje gre kljub neizbežnemu padcu dalje, Emil še naprej teče in uživa v politični otoplitvi, liberalizaciji, ki prevlada, ko pride na oblast Aleksander Dubček. Kljub temu da ga ni več na stadionih, je najpopularnejši človek v državi. A potem pridejo leta 1969 delat red sovjeti, zgodi se hitra okupacija države.

Emil se pridruži demonstrantom in kot narodni junak povzdigne glas in obsodi invazijo sil pakta. Posledice njegovega dejanja so takojšnje: Emila odstavijo s položaja na ministrstvu, izključijo iz partije, črtajo iz vojske, prepovejo mu bivanje v Pragi. Pošljejo ga v rudnik urana v Jachimovu na severozahodu države, blizu nemške meje.

Čez šest let ga pokličejo nazaj v Prago in mu dajo delovno mesto smetarja. To je smetar, ki ga vsi ljudje pozdravljajo in ne prazni smetnjakov, saj hočejo ljudje to početi namesto njega. Najbolj priljubljen smetar na svetu. Za oblast je ta ukrep polomija, zato ga pošljejo nazaj na podeželje in razglasijo za geologa.

Njegovo delo je kopanje lukenj v zemljo, v katere naj bi postavili telegrafske drogove. Tudi to še ni konec. Na koncu ga pomilostijo, zaupajo mu službo v informacijskem centru za šport. Tu se Emilova zgodba v knjigi konča. Zadnji del njegovega življenja, ko je bil rehabilitiran, krivice pa popravljene, v knjigi ni pokrit.

Za ljubitelje teka, literature in zgodovine

V knjigi so zares vrhunski popisi posameznih tekem ali scen, tam se Echenoz pokaže kot veliki stilist.­ Pisatelj je zelo prepričljiv tudi v opisovanju Emilovega nemogočega tekaškega sloga, njegovih grimas ob naporih (»Nisem dovolj nadarjen, da bi hkrati tekel in se smejal,« je nekoč dejal Zátopek), zvijanja, brcanja ...

Ali povedano z Echenozovimi besedami: »Zdi se, kot da med tekom koplje po sebi kakor v transu, strašansko se pači, obraz ima popolnoma skrotovičen od napora, torzo ves zvijajoč, med tekom ima videz boksarja, ki se bori z lastno senco, njegovo telo se zdi kot razmajan, razrahljan, razbolel mehanizem.« Tudi treningi so deležni pisateljeve pozornosti.

Emil namreč trenira na poseben način, zelo trdo, skorajda brutalno, s številnimi šprinti, s katerimi gradi moč in vzdržljivost. Briljantni so tudi njegovi ironični prebliski ob nenavadnih preobratih, kot je Emilova prva velika zmaga v Oslu, ko je tja prišel kot skrajno neugleden vzhodnjak, odšel pa kot veliki heroj.

Emilov karakter ni neposredno opisan, nekako med vrsticami izvemo, da je preprost, blag, prijazen človek, ki ne izstopa po ničemer drugem razen po izjemni volji in želji po zmagi. Najbolj jasno razviden del njegovega privatnega življenja je njegov zakon z metalko kopija Dano.

To je knjiga, ki bo navdušila tekače, pa tudi ljubitelje literature in tiste, ki jih zanima zgodovinska lekcija o tem, kako lahko režim zlorabi človeka za svojo propagando, kako ga omejuje, mu polaga besede v usta in ga na koncu izvrže kot navadno smet.