Predlog novega zakona o knjigi deset let po prvem poskusu uvaja tako imenovano enotno ceno knjige, kar pomeni, da se cena, natisnjena na knjigi, ne sme spremeniti najmanj leto dni.
Ta ukrep kupcem knjig, ki jih je vedno manj, najbrž ne bo prinesel veliko, dostopnost knjig bo slabša.
Osnutek zakona je bil v javni razpravi deležen precej pripomb. Kaj prinaša?
Najprej dejstva in ugotovitve: avtorji besedila razlagajo, da so slovenske knjižnice ključen kupec knjig, saj odkupijo večji del naklad subvencioniranih knjig (za to odštejejo okrog sedem milijonov evrov javnega denarja na leto), knjigarne končnim kupcem prodajo relativno majhen prodajni delež.
Očitki o nelojalnosti
Pripravljavci zakona o knjigi ljubijo nesmisle: za zakon, ki bo najverjetneje omejil prodajo in dostopnost knjig, trdijo, da bo regulator in stabilizator knjižnega trga in hkrati ne bo dušil komercialnih pobud in prodajnih inovacij udeležencev v knjižni verigi. Metoda ni pojasnjena.
Podlaga zakona so leta 2004 sprejeti tako imenovani splošni pogoji delovanja slovenskega knjižnega trga. Februarja 2005 so začeli veljati, Urad RS za varstvo konkurence jih je na pobudo Zveze splošnih knjižnic pregledal in ugotovil, da so, v nasprotju s konkurenčnim pravom EU, zaradi »omejevanja svobodne gospodarske pobude« še konec istega leta »padli«.
Kljub temu se nekomu zdi smiselno, da jih po desetletju v skoraj nespremenjeni obliki spet vsiljuje slovenskemu založniško-knjigotrškemu pogonu. Pri tem se predlagatelj ne brani floskul in trdi, da je enotna cena knjige instrument, ki »omogoča pestrost, kakovost in vitalnost knjižnega trga« in »onemogoča nelojalno konkurenco predvsem nakupovalnih centrov in tujih velikih spletnih trgovcev«.
Predlog omejuje konkurenco
Brez sodbe so torej stigmatizirani tisti, ki so se potrudili kupcem ponuditi ne predrage knjige tam, kjer so jih kljub krizi pripravljeni kupiti, v nakupovalnih središčih, poštnih poslovalnicah, na bencinskih servisih, v trafikah, ne pa v knjigarnah.
Trgovinska zbornica Slovenije je jasna: nasprotuje »pavšalnim navedbam v obrazložitvi, ki namigujejo, da naj bi nekateri knjigotržci v okviru trgovinske dejavnosti delovali v nasprotju s pravili na področju varstva konkurence, kot tudi generalno nasprotujemo načinu, da se za doseganje ciljev v obrazložitvi predloga ZOK uporablja način diskreditacije enega od načinov prodaje knjige. (...) predlog ZOK z omejevanjem cenovne politike prodajalca omejuje konkurenco. To omejevanje vsekakor škodi potrošniku in negativno vpliva na zagotavljanje dobre pokritosti ponudbe s knjigami.«
Založnik Jože Piano ni edini, ki v zdajšnjem predlogu vidi člene, ki so vprašljivi ali v nasprotju z ustavo, ki v 74. členu določa: »gospodarska pobuda je svobodna«. Podobne pripombe na osnutek, ki da poskuša uzakoniti »omejevanje svobodne gospodarske pobude oziroma vmešavanje v delovanje trga in onemogočanje cenejših knjig kupcem«, so v javni razpravi dali tudi drugi. Je mogoče, da bo tudi enotna cena knjige splavala po vodi?
Sto trideset knjigarn
Prva nespregledljivost: »Na slovenskem knjižnem trgu se s knjigo ukvarja okoli sto trideset knjigarn in približno tisoč trgovcev.« Prav te bi nekateri z zakonom radi onemogočili. Kdo so to? Lastniki knjigarn. »Stanje pri knjigarnah je naslednje: petdeset knjigarn Mladinske knjige Trgovine (v lasti MK Založbe), petdeset knjigarn DZS, devetnajst knjigarn Felix (v lasti založbe Učila International). Svoje knjigarne imajo tudi založbe Sanje, Modrijan, Pomurska založba, Karantanija, Goga, Litera, Uradni list (...), neodvisnih knjigarn praktično ni.«
Mrvarjevo nezadovoljstvo je razumljivo: »Zato je vredno vsakega obsojanja dejstvo, da predlagatelji tega novega zakona vse trgovce praktično poistovetijo z imenom nelojalna konkurenca. Prav nasprotno: trgovci so največja obogatitev našega knjižnega trga v zadnjih nekaj letih. In več kot nepošteno je, da želijo predlagatelji tako hinavsko spremeniti stanje trga in sprejeti zakon, ki bo predvsem trgovce odstranil od kruha, ki ga prinaša knjiga.«