Tiskane izdaje
Mira Furlan (1955), igralka, ki jo danes veliko mladih ne pozna več, nekateri malo manj mladi pa ne morejo pozabiti, kako privlačna je bila v filmu Oče na službeni poti. Prejšnji teden so se njeni oboževalci drenjali v Booksi, intimni majhni zagrebški knjigarni, kjer je predstavljala svojo knjigo Totalna rasprodaja (Totalna razprodaja). Veliko jih je ostalo tudi pred vrati...
Totalna rasprodaja (založba Samizdat B92, 2010) je izbor Furlaninih esejev ali novinarskih zapisov, ki jih je pred dobrimi petimi leti pisala za Feral Tribune, časopis, ki so ga na Hrvaškem brutalno ukinili. Razprodana je tudi knjiga. Z avtorico se je pogovarjala Mika Buljević in knjigo predstavila kot izvrstno osnovo za uvid v ameriško družbo, ki se bere kot dnevnik.
V kolumnah avtorica namreč nenehno izpostavlja vprašanja, kot so zakaj sem izbrala prav ZDA, kaj me je zavedlo, kako se počutim
v Los Angelesu. Piše o različnih izkušnjah emigrantov v ZDA, seveda skozi svojo optiko. Percepcija pripovedovalca se stalno menja od prvoosebnega do tretjeosebnega. Likov je veliko – od mehiških emigrantov v Kaliforniji do teroristov v Londonu 2005, kar knjigo, kot je povedala Buljevićeva, dela zanimivo in ji daje duh časa.
Dubravka Ugrešič, znana hrvaška pisateljica, je za uvod prebrala njeno kolumno Emigranti, s čimer je tematsko zastavila pogovor večera, Mira Furlan si je – kot se je izkazalo – želela govoriti prav o omenjeni emigrantski izkušnji, seveda s svojega zornega kota, pa tudi širše.
»Viktor Ivančić, ki je izbral eseje za objavo v knjigi, me je povabil, naj se lotim pisanja novinarskih prispevkov. Sprva sem se obotavljala, nisem vedela, kako naj začnem – politika me ni zanimala, medijev nisem redno spremljala. Potem sem se lotila in izkušnja
z rokom oddaje me je fascinirala.
V torek do dvanajste ure sem morala besedilo oddati, popravki niso bili več mogoči. Vse življenje sem se spopadala z disciplino, tokrat pa sem bila prisiljena projekt končati, ne pa se do onemoglosti ukvarjati s tem, ali sem pravilno poantirala, ali se morda motim, pretiravam, ali kdo sploh bere moje zapise,« je povedala. Nepripadanje je rdeča nit njenih razmišljanj oziroma »finega miselnega tkanja«, kot je knjigo označil Ivančić.
Zagrebčanka Mira Furlan je
v osemdesetih letih blestela kot ena najsvetlejših zvezd jugoslovanskega filma in odrskih desk Jugoslavije, na začetku devetdesetih, novembra 1991., pa je z režiserjem Goranom Gajićem emigrirala v ZDA.
Hrvati so se obrnili proti njej, menda ji niso mogli odpustiti, da je leta 1991, ko je Jugoslavija že začela pokati po narodnostnih šivih, sodelovala na mednarodnem gledališkem festivalu BITEF v Beogradu. Zaradi javno izraženega stališča, da umetnost ne bi smela služiti političnim ali nacionalnim idejam, je na Hrvaškem postala tarča medijske gonje, vrgli so jo iz službe v hrvaškem narodnem gledališču...
Knjiga je urejena tematsko, ne kronološko. Rok trajanja ji ne bo potekel, kot se pogosto zgodi novinarskim tekstom. Če nič drugega bodo večna vprašanja, kot so, kaj ali kje je dom (»spoznala sem, da ni geografsko opredeljen, ampak ga čutiš, vonjaš«), zakaj si izbral »novi dom«, zakaj prav tega in ne drugega, kako te sprejemajo in zakaj tako. Beseda je nanesla tudi na staranje – »to je bitka, ki je ni mogoče dobiti«, poudarila pa je lepši del tega procesa: stari dobri prijatelji.
