Tiskane izdaje
Nagrada, ki ima ime po Marjanu Rožancu, je namenjena najboljšim esejistom. Doslej jo je prejelo dvajset avtorjev (Drago Jančar trikrat). Kdo bo enaindvajseti, bo znano jutri zvečer v Klubu Cankarjevega doma, že od 5. septembra pa se ve, kdo so nominiranci.
V nasprotju z dosedanjo prakso se je letos žirija – sestavljajo jo mag. Barbara Pogačnik, dr. Miha Pintarič, dr. Milček Komelj, dr. Edvard Kovač (podpredsednik) in dr. Ignacija J. Fridl (predsednica) – namesto petih predlogov odločila samo za tri.
Ob tem je sporočila, da se je odločala med 22 esejističnimi knjigami, ki so izšle v zadnjem letu, kar zadeva splošno opažanje, pa dodala, da je »v letošnji beri precej zbirk, v katerih se avtorji posvečajo posameznim umetniškim področjem (gledališču, glasbi, predvsem likovni umetnosti), nekaj je izrazitejših študijskih razprav ali zbirk, ki poleg esejev vključujejo tudi druge literarne zvrsti, veliko pa takih, ki se intenzivno odzivajo na sodobno družbeno stanje.
Zanimivo je dejstvo, da je letos več del s tako imenovano ekološko tematiko, ki se posvečajo iskanju intenzivnejšega stika z naravo«.
In na kaj je bila žirija posebej pozorna: ozirala se je predvsem na dela, »v katerih je esejistična pisava izrazitejša in ki jih odlikuje avtorjeva osebna, individualna nota, obenem pa avtor ni zazrt v samozadostnost lastnega jaza, temveč prek kulturnih tem odgovarja in nagovarja drugega ter ga usmerja k razmisleku o bistvenih družbenih vprašanjih našega časa«.
Najmočnejšo »osebno, individualno noto« je žirija očitno našla v Državljanskih esejih pesnika, publicista in zdravnika Alojza Ihana (Študentska založba, zbirka Koda, 2012), v Endimionovih sanjah (podnaslov Oblike imaginacije in simbolne tvorbe) kulturologa in romanopisca Igorja Škamperleta (LUD Literatura, 2013) in v zbirki esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo »javnega intelektualca« (po besedah Aleša Debeljaka) Marcela Štefančiča (Založba UMco, 2012). Žirija je vsako nominacijo pospremila s temeljito razlago.
Ihanova knjiga »mora
Jasna Vombek je v oceni Državljanskih esejev (Književni listi, 16. oktobra 2012) med drugim zapisala: »Razgrinja ne le 'izvirni zločin oblasti', ampak tudi 'izvirni zločin državljanov', ki se kažeta predvsem v dejstvu, da slovenska tranzicijska zgodba o neuspehu temelji na manku tranzicije v morali na eni strani in na pasivnem upanju na naključno padle drobtinice z mize na drugi.
Nedvomno knjiga za slehernega Slovenca, ki mora postati del obveznega maturitetnega čtiva.« – Boštjan Tadel (Pogledi, 24. oktobra 2012) pa je svoj zapis Pisanje, na katerega bi bil ponosen tudi Marjan Rožanc sklenil z besedami: Ihanova nova knjiga esejev bi lahko imela tržni in mobilizacijski potencial Hesselove Dvignite se!«, hkrati pa je opozoril, da knjiga »v zadnji četrtini izgubi paro in se kratko malo ustavi«.
Na Škamperletovo
Pisec, meni žirija, se je odločil, »da razgrne svoja razmišljanja o simbolih, mitih in arhetipih in prek vznemirjujočih vprašanj človeške kulture prispe tja, kjer se venomer na novo rojeva njegova misel, se pravi v renesanso. /.../ Zanimivo je, da avtor svoja razmišljanja odlično podkrepi s podobama svojih dveh ljubljenih mest, rodnim Trstom in kulturno živo Ljubljano, kjer trenutno živi in deluje.
Toda pri opisu teh dveh civilizacij ga najbolj zanima njun sanjski svet, ki sega onkraj smrti v večnost. Škamperle pokaže, da tega sveta ni brez človekove ustvarjalne domišljijske moči. /.../ Igor Škamperle je v svojih esejih postregel z bogastvom kulturne zgodovine, od njenih začetkov, prek antike, srednjega veka do moderne dobe. Pokaže, da tudi romantičnega razumevanja umetnosti ne bi bilo, če se moderno mišljenje ne bi prebudilo ob renesansi.
Hkrati pa pokaže, da sanjski in poetični svet, pa naj gre za mitološke pripovedi, religiozna občutja ali pa za umetniški stvariteljski dej, vpliva in vodi racionalni razmislek. Vrednost Škamperletovih esejev je v tem, da se pisec giblje znotraj vseh teh svetov, kot da bi bil v njih od nekdaj doma, in tako tudi bralca napotuje, da znova pride prebivat k temeljem človekovega smisla. Njegovi eseji ne skrivajo erudicije niti njegove pesniške izrazne moči. /.../ Kakor da bi ob njegovi knjigi filozofija našla svoje začetke, ko je vrhunska misel še sobivala z duhovnostjo in poetičnostjo. Vsekakor je to pisanje, na katero bi bil ponosen tudi Marjan Rožanc.«
Če je kdo logocentričen, potem je to
Pogovornost ima sicer svoja tveganja, ponavljanje, kakšnega Mansona preveč in morda koga drugega premalo, malce preveč posplošitev in samoumevnosti, Štefančičev teoretski in ideološki navdih je namreč enoznačen, vendar se avtor v vsakem trenutku lahko odkupi s slogovno briljanco, ki bralcu približa živega človeka, kar je konec koncev eden izvornih ciljev eseja kot zvrsti.
Če je kdo logocentričen, je to Marcel Štefančič. S tem je sicer po lastnih besedah izpostavljen dekonstrukciji oziroma derridajevski kritiki – in kaj potem? Razmišljanje v binarnih opozicijah verjetno izhaja iz dejstva, da drugače ne znamo razmišljati. /.../ Tudi če kdo dokaže, da je s tem kaj narobe, bo moral predlagati kaj boljšega, kajti kritika sama ne bo zadoščala.
Dotlej bomo pač logocentrični ob zavesti, da ima to svoje pomanjkljivosti, kakor vse ostalo, kar je človeškega. In dotlej bomo uživali ob branju esejev, ki niso asketsko zavezani abstraktnemu logosu, temveč se kopljejo v pojavnosti besed, za katere imamo občutek, da njihov vir ne bo nikdar presahnil.« – je zapisala žirija.
Aleš Debeljak, njegov prijatelj in pisec spremne besede, ima med drugim o njem povedati tole: »Marcel Štefančič, jr. je javni intelektualec par excellence. S slogovnimi nabritostmi v svojih tekstih dokazuje avtorsko enkratnost, z osvetlitvijo popularnih biografij, bibliografij in filmografij pojasnjuje aktualne dogodke, koketira s pobalinsko nesramnostjo, v kateri se ironija postavlja po robu cinizmu, in raketira s provokativnimi domislicami, v katerih estetika vedno znova zanosi z etiko.« Pisec ima Štefančiča za »kritika splošne prakse«, za »totalnega kritika«.
Obred podeljevanja
Kako se je odločila žirija, bo torej jasno jutri, pred tem bo pogovor z nominiranci, k obredu podeljevanja Rožančeve nagrade pa sodi tudi položitev venčka ob spominski plošči Marjana Rožanca v Volčjem Gradu (19. septembra ob 17. uri), uro kasneje bo v komenski knjižnici literarni večer Mance Košir z nominiranci, v soboto, 21. septembra, pa bo, kot že nekaj let zapored, v Trubarjevi Rašici ob 15. uri glavna stvar: podelitev nagrade.
