Tiskane izdaje
Dr. Zmago Šmitek, redni profesor za etnologijo Azije in antropologijo religije na Univerzi v Ljubljani, kljub nedavni upokojitvi ni nehal z raziskovalnim delom. Pravkar zaključuje novo knjigo o slovenski mitologiji, ki bo nadaljevanje in zaokroženje njegovega dela Mitološko izročilo Slovencev (Ljubljana: Študentska založba 2004, ponatis 2011). Ob tem pa ima pokazati tudi knjigo Southern Slavs and India: Relations in Oral Tradition, ki je lani izšla v Kalkuti, torej prav v deželi ob Gangesu, o kateri tudi govori.
Knjiga Southern Slavs and India: Relations in Oral Tradition je bila izdana z namenom, da bi seznanila bralce z neznanimi ali že pozabljenimi dejstvi o kulturnih tokovih in oplajanjih med Indijo in ozemlji Južnih Slovanov, zato ima lahko promocijsko vlogo pri navezovanju novih tovrstnih stikov.
Izdati knjigo v angleščini pri indijski založbi se slovenskemu avtorju ne zgodi prav pogosto. Kaj kaže preteklost in kako je prišlo do izdaje knjige Southern Slavs and India: Relations in Oral Tradition, ki si jo uredil in si avtor večine besedila?
V indijskih prevodih so slovenski avtorji nastopali sporadično in tudi ne po kakšnem posebno premišljenem načrtu. Izdaje teh del so bile bolj plod osebnih poznanstev in trenutnih okoliščin, so pa vseeno utrle pot, po kateri indijski bralec lahko dojame vsaj nekaj o slovenski duši in kulturi. V času jugoslovanske politike neuvrščenosti, ki je bila še posebno naklonjena tovrstnim povezavam, je izšel Cankarjev Hlapec Jernej v jeziku hindi in Prešernove poezije v bengalščini. Danes se uveljavljajo nekateri »mlajši« avtorji, npr. Evald Flisar.
Kaj pa znanstvena dela?
Z njimi je težje, kjer pač nimamo dolge bibliografije. Z družboslovnega področja je vreden omembe zbornik Indian studies - Slovenian Contributions, ki je izšel v Kalkuti leta 2008 v uredništvu Lenarta Škofa na pobudo slovenskega ministrstva za zunanje zadeve in naše ambasade v New Delhiju. Ta zbornik je natisnila založniška hiša Sampark v Kalkuti, ki je podpisana tudi pod mojo knjigo in ki je lani izdala še zbirko pesmi Iztoka Osojnika v angleškem prevodu Ane Jelnikar. Če je za zbornik Indian Studies značilen širok tematski razpon naših dosedanjih stikov z indijsko podcelino, pa knjiga Southern Slavs and India obravnava le povezave, ki se kažejo v ljudskem pesništvu in pripovedništvu, še zlasti pa v mitologiji.
O tem ne obstaja veliko literature, zato je ta poskus zbudil odobravanje in zanimanje tudi med tujimi znanstveniki. V uvodu je na kratko opisana etnogeneza slovanskih ljudstev (prikazana tudi na štirih geografskih kartah na koncu knjige) in njihovo mesto v širši skupnosti indoevropskih jezikov in kultur. Pri tem je opozorjeno na paralele z iranskim jezikom in njegovimi narečji, s sanskrtom in seveda tudi s sodobnimi jeziki severne Indije. Iz te najstarejše skupne dediščine izvirajo nekatere posebnosti ustnega izročila, ki jih obravnavajo poglavja, ki sledijo.
Prvo mesto so si prislužile vzporednice v slovenski in indijski mitologiji.
Tako je. Prvo poglavje govori o paralelah v slovenski in indijski mitologiji. Kozmogonski mit o nastanku našega sveta iz zrnca peska, ki ga je Stvarnik prinesel iz praoceana, je znan tako Slovencem kot tudi še nekaterim evropskim narodom, zapisan pa je tudi v staroindijskih besedilih. Podobnosti opazimo tudi pri pojmovanju božjega znoja kot kreativne substance, iz katere je nastal prvi človek. Bohinjska pripoved o Podrti gori, ki je rasla v višino in hotela prerasti Triglav, a ji je to preprečil bog, je identična z indijsko zgodbo iz Mahabharate o gori Vindhyi, ki je hotela postati višja od svetovne gore Meru.
Takšnih primerov sem v obsežnem in dokumentiranem poglavju naštel še več. Omenim naj le še lik Lepe Vide, ki jo pri nas odpelje prek morja »črn zamorec«, v indijskem epu Ramayana pa se okvirna pripoved vrti okoli kraljeviča Rame, ki mu mlado ženo ugrabi črni demon Ravana in jo odpelje čez morje na Šri Lanko.
Avtor drugega poglavja je srbski znanstvenik Aleksandar Loma. O čem piše on?
Srbski kolega Aleksandar Loma, sicer profesor klasične grščine in zgodovine religije na filozofski fakulteti v Beogradu, primerja motive srbskih ljudskih pesmi o kosovski bitki z nekaterimi epizodami iz indijske pesnitve Mahabharata. Prekrivanja so presenetljiva in nikakor ne morejo biti naključna. Loma je o tem napisal tudi monografijo z naslovom Prakosovo, ki mu je prinesla kar nekaj nevšečnosti, saj so mu srbski nacionalisti očitali, da blati spomin na sveti zgodovinski dogodek iz davnega 14. stoletja.
Njegovi dokazi pa so zelo prepričljivi in nam povedo, da pesmi o carju Lazarju, Milošu Obiliću in drugih junakih ne vsebujejo zgodovinskega spomina na samo bitko, pač pa še mnogo starejši substrat, ki mu najdemo sled tudi v klasičnih indijskih spisih. O tem je pred drugo svetovno vojno prvi pisal že srbski etnolog Veselin Čajkanović, a ga tedaj očitno nihče ni bral ali resno jemal.
Z legendo o svetem Tomažu pa se spet vračate na slovenska tla.
V tretjem poglavju skušamo prikazati mlajšo plast ustnega izročila, legendo o svetem Tomažu, ki so jo v pesemski obliki poznali na večjem delu slovenskega ozemlja. Njen prvi zapis je že pred letom 1838 na Gorenjskem napravil Matevž Ravnikar Poženčan. Na Koroškem so pesem prepevali ob nedeljskih »rejih« pod vaško lipo in ob njej plesali, kar je bila neka vrsta obrednega plesa.
Za našo tematiko pa je pomembno, da pesem poje o Kristusovem apostolu, nejevernem Tomažu, ki je bil določen, da bo širil krščanski nauk na indijskih tleh. Idejno zasnovo lahko iščemo v apokrifni literaturi, v Tomaževem evangeliju, ki ima svoje korenine v 3. stol. in kaže vplive gnosticizma. Zato se svetnik nič kaj biblijsko ne podreja Kristusu, temveč se mu celo upira, rekoč: »Kaj me pošiljaš v Indijo, kjer ni slišati glasu zvona, kjer ni vernih duš in kjer nikogar ne poznam!« Kristus ga kar dolgo prepričuje, da je Indija čudovita in bogata dežela, kjer vsako leto dvakrat ali trikrat žanjejo in kjer ni mogoče najti grešnika.
Ta idealistični opis Indije kaže, da je na naših tleh najverjetneje nastal še v 13. stol. ali še prej, saj je bila za Marka Pola to dežela čudes, kmalu zatem pa so jo začeli opisovati kot domovino krutih poganov, ki so ubili svetega Tomaža. Najbolj presenetljiva pa je množica podatkov o čudesih Indije, ki izvirajo iz antičnih grških in rimskih virov. Avtor pesmi, ki je ponarodela (to kaže na dovzetnost ljudstva za tovrstno tematiko) je moral biti pismen in vešč slovenščine, pa tudi latinščine, saj je očitno črpal iz srednjeveških kompilacij (enciklopedij).
Zadnje poglavje, ki ga je napisala Lidija Stojanović, znanstvena raziskovalka na inštitutu Marko Cepenkov v Skopju in izredna poznavalka folklore Južnih Slovanov, je posvečeno baladi o zazidani nevesti, ki je znana marsikje med južnimi Slovani, pa tudi v Albaniji, Grčiji in Romuniji. O čem poje in kaj ima skupnega z Indijo?
Poje o mladi materi ali pravkar poročeni ženi, ki jo mož in njegovi bratje zazidajo v temelje stavbe kot človeško žrtev, da se temelji ne bi podrli. Ta izredno čustvena balada, ki sta jo prek Karadžića in Miklošiča spoznala in občudovala že Goethe in Herder, pa je prišla na Balkan z Romi in tako predstavlja najmlajšo fazo indijskih vplivov na južnoslovanski prostor. Balada je bila dobesedno napisana na kožo Romov ali Ciganov, saj so bili mnogi od njih muzikanti ali zidarji. Indijsko poreklo teh pesmi je odkril že ameriški antropolog Alan Dundes, Stojanovićeva pa je dodala še zanimiv feministični okvir in postavila pomembno teoretično vprašanje, kateremu junaku/junakinji sledi pesem ali zgodba. Lahko je povedana iz ženskega ali moškega zornega kota. Značilno je, da balkanske balade sočustvujejo predvsem z novoporočencem in njegovo izgubo neveste, ne pa z žrtvijo samo.
Obema sodelavcema sem hvaležen, da sta brez pomislekov in honorarjev sprejela ponudbo za sodelovanje pri tej akciji. Še en dokaz, da se tudi z dobro voljo daleč pride (v tem primeru vsaj do Indije).
Knjigi bi lahko dodali še kakšno poglavje. Zanimiva bi bila npr. analiza slovenskih basni in povedk glede na motive iz indijske budistične Pančatantre. Vseeno pa to delo predstavlja gradbeni kamen, na katerem bo mogoče zidati dalje.
Kako so potekali stiki med Indijo in južnimi Slovani v zgodovini? Po kakšnih poteh? Zakaj Indija Koromandija?
Omenil sem že, da se odgovor o naši najstarejši dediščini skriva v etnogenezi. Čeprav obstaja več teorij o pradomovini Slovanov, verjetno ni mogoče zanikati pomembnih iranskih vplivov, saj je v našem besednjaku mogoče najti desetine sorodnih besed, ki označujejo pojme iz religije, morale in etike. Zaradi tega bi lahko sklepali o pradomovini v južnoruskem ali ukrajinskem stepskem pasu, do koder je segal vpliv nekdanjih Skitov.
Kasneje je bil posrednik med razseljenimi sosedi bizantinski imperij, ki je do navala Turkov uspešno povezoval Vzhod z Zahodom. To povezovalno vlogo je opazilo mnogo avtorjev, med njimi Om D. Upadhya, ki je leta 1994 v Delhiju objavil obsežno delo The Art of Ajanta and Sopočani, kjer je primerjal umetnostni stil na obeh lokacijah in tudi v precej enakem časovnem okviru. Seveda so k določenim usedlinam v ljudski kulturi prispevali tudi trgovski stiki in poročila evropskih popotnikov po Indiji.
Poleg legende o svetem Tomažu bi lahko omenil zgodbe o Indiji Koromandiji (ali tudi Komandiji), ki je veljala za čudežno deželo bogastva in izobilja. Ime je prišlo od indijske vzhodne (Koromandelske) obale, od koder so evropske ladje prevažale dišave in začimbe za bajne zaslužke. Ni čudno, da je Indija Koromandija postala tudi za naše meščane in podeželane kulinarični paradiž in kraj, kjer se človeku uresničijo vse želje. Idejo o čarobni in čudežni Indiji zasledimo že v antični Evropi, vsaka kasnejša doba pa ji je dodala še kaj svojega, hedonističnega, humornega, fantastičnega ali utopičnega.
In kje najdemo najstarejši zapis o Indiji?
Najstarejši arhivski dokument, ki kaže posredni vpliv Indije na naše kraje, je zapis legende o Barlaamu in Jozafatu v stiškem rokopisnem zborniku iz 12. stoletja, ki ga hrani ljubljanska NUK. Zgodba obnavlja, že komaj prepoznavno, potek Budovega življenja. Njene variante, ki jim je težko določiti natančnejši izvor, je našel etnolog Milko Matičetov še sredi preteklega stoletja v ljudskem izročilu Rezijanov. Novodobne informacije o Indiji, ki so k nam prihajale prek popotniške in misijonarske literature, ali celo prevodov iz indijskih književnosti, pa v naši ljudski prozi in pesništvu očitno niso pustile kakšnih pomembnih sledov.
