Evald Flisar: Kako preživeti 
v morju laži

Nekdo potrka. »Kdo je?« vprašamo. »Laž,« slišimo z druge strani. »Je to res,« vprašamo, »ali je to laž?« »Saj pravim, 
da je Laž,« odvrne Laž. Odpremo vrata in se soočimo 
z resnico: pred nami res stoji Laž. Ali pa se soočimo 
z lažjo in stoji pred nami Resnica, ki se je zlagala, da je Laž. Skozi laž resnice je resnica laž, skozi resnico je laž resnica. Kaj je torej resnica in kaj je laž?

S tem vprašanjem, ki je samo na prvi pogled filozofsko, se vsak dan soočimo najmanj stokrat, tudi (in še posebej) če se tega ne zavedamo. In v glavnem se ne. Vsi lažemo, vsak po svoje, eni spretno, drugi prozorno, nekateri pogosto, drugi bolj redko. Laž je lahko obramba, z njo skušamo zatajiti moralni, pravni ali dogovorni prekršek. Lahko je del pridobitniške strategije, z njo si želimo ustvariti prednosti na račun drugega. Lahko je (in pogosto je) propaganda: izmišljotina, ki nas kaže boljše, lepše, zanimivejše, kot smo. V svetu relativnih vrednot ima laž (še posebej, če nosi krinko resnice) ključne in daljnosežne posledice, saj po eni strani ustvarja podobo sveta, po drugi strani pa določa naravo našega dojemanja tega sveta.

Predstavljajmo si, da preiskovalec zaporniku pokaže fotografijo in ga vpraša: »Poznate tega človeka?« Zapornik odkima. Preiskovalec ve, da laže. Če je zapornik član organizacije, ki skuša strmoglaviti vladavino tirana, preiskovalec pa pripadnik tiranove policije, bomo v zapornikovi laži videli pogum: noče izdati sodelavca. Če pa je zapornik član teroristične skupine, ki je podtaknila bombo in ubila na desetine nedolžnih, med njimi koga, ki nam je bil pri srcu, bo naš odnos do njegove laži drugačen. Skratka, laž in resnica nimata jasnega predznaka niti s stališča moralnosti, kaj šele, če ju pojmujemo s praktičnega vidika preživetja v ravnodušnem ali sovražnem svetu. So laži, ki nam kratkoročno koristijo, dolgoročno pa nam povzročijo desetkrat več škode, kot smo imeli koristi, zato so takšne laži nespametne. Včasih nam dolgoročno škodi tudi resnica, ki nam je bila v kratkoročno korist, zato včasih laž naredi manj škode, še posebej, kadar gre za škodo, ki bi jo poleg nas utrpeli še drugi.

Zakaj to razglabljanje? Živimo v obdobju, ko se zdi, da je v ozračju več laži kot toplogrednih plinov. V vseh institucijah, od državnih do kulturnih, od gospodarskih do dobrodelnih, so laganje, potvarjanje in pretvarjanje tako rekoč način delovanja. Postali smo družba, ki laže sama sebi. Kako v tej družbi ostati pošten in hkrati preživeti? Zase bi rekel takole: res je, da se le redko zlažem, vendar to ne pomeni, 
da me vodi naivna ljubezen do (v vsakem primeru dvomljive) resnice. Praktičen sem, zavedam se, da si z resnico dolgoročno zaslužim višje obresti. To velja še posebej za medsebojne odnose, pri katerih se skoraj vsaka laž obrestuje negativno. Kakor hitro ustvarim vtis, da sem sposoben lagati, sem že prevesil obresti v minus: ustvaril sem nezaupanje. Morda se mi kdaj zazdi, da bi z lažjo mehkeje oblazinil stol, na katerem sedim, ali manj prizadel človeka, ki od mene pričakuje resnico. In morda bi, vsaj kratkoročno, to bilo res.

Razen, seveda, da ne bi bilo. Kajti pri medsebojnih odnosih je vsaka laž, naj bo razkrinkana ali ne, kot tumor, ki se – čeprav izrezan iz načetega organa – postopoma razseje po celem telesu. Vsaka laž, ki se spočne med dvema človekoma (ali med človekom in institucijo), je majhen tumor, ki se prej ali slej razraste v velikega, dokler odnos ne postane nezdrav, gnojen, rakav. In potem umre. Zato, predvsem, se splača govoriti resnico. In samo zato, ker se tega ne zavedamo, zdaj živimo v zagnojeni, rakavi družbi, v kateri gre samo še za to, komu 
bo uspelo povedati prepričljivejšo laž.