Tiskane izdaje
Jaz bi državne proslave preprosto ukinil. Vsaj začasno. Ker ta trenutek nimamo česa praznovati. Poleg tega so državne proslave praviloma na smrt dolgočasne. In drage. Imam informacije, da dobijo režiserji za pripravo programa na podelitvi Prešernovih nagrad ogromne vsote, vse tja do dvajset tisoč evrov. Ampak gledati rezultate njihovih »inovativnih pristopov« je tako huda kazen, da bi si zaslužili nagrade predvsem gledalci za dobrohotno potrpežljivost.
Dvomim, da si igralci z nastopom na državnih proslavah pridobijo posebno čast ali si zagotovijo »svojevrstno promocijo«. Prej nasprotno, bi rekel. Po drugi strani pa sem vladi hvaležen za to vabilo. Ko bom naslednjič potreboval vodovodarja ali kakšnega drugega obrtnika, mu bom predlagal, naj se v zameno za »čast in svojevrstno promocijo« odpove plačilu za svoje delo. Navsezadnje bo radiator, ki pušča, popravljal pisatelju, ki je napisal 11 romanov (eden od teh, osemkrat ponatisnjen, se je prodal v skupni nakladi 65.000 izvodov), ki je bil sedemkrat nominiran za kresnika (štirikrat je bil med finalisti), napisal je petnajst (večkrat nagrajenih) dram, ki so Slovenijo prav po športno zarisale na svetovni dramski zemljevid, preveden je v 32 tujih jezikov, je urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost, sedem let je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev itn. Ali ne bi za vodovodarja bila čast in svojevrstna promocija, da relativno uspešnemu avtorju (in navsezadnje vsakemu uspešnemu ustvarjalcu) radiator popravi zastonj? Ali je posameznik (ki je konkretna oseba) manj »časten« kot »država« (ki je nekaj abstraktnega, razen seveda, če se z njo poistoveti vlada)?
Mislim popolnoma resno, v mojih besedah ni ironije. Človek nikoli ne ve, morda si bom na ta način v splošni maniji varčevanja tudi jaz prihranil kaj denarja. (Pravzaprav sem to že poskusil z električarjem, ker mi je strela pokurila televizor, telefon in modem. Začuden sem bil, ko mi je rekel, da ne more delati zastonj, ker bi to bila prijateljska pomoč, ki jo zakon prepoveduje. Poleg tega mora preživljati družino. In plačevati davke. Kako naj država sicer napolni prazno blagajno?)
Med letoma 1995 in 2002 ste bili predsednik Društva slovenskih pisateljev in radi se pohvalite, da vam je iz društva uspelo izgnati politiko. Za kakšno strategijo ste se odločili pri tem podvigu?
Kot predsednik sem leta 1995 nasledil Daneta Zajca. V njegovem mandatu je bilo društvo še kar politično, navzoči so bili odmevi boja za neodvisnost Slovenije, pri katerem so bili pisatelji avantgarda; to je bilo brez dvoma eno najpomembnejših obdobij v 140-letni zgodovini društva. Toda demokracija je prinesla nove izzive: člani so se, kar je bilo naravno, politično diferencirali, si poiskali različne, tudi nasprotujoče si strankarske afiliacije. V zreli demokraciji (kjer ljudje nimajo težav s spoštovanjem drugače mislečih) to ne bi bil velik problem, društvo bi lahko poleg vsega postalo tudi živahen debatni krožek. Toda mi smo se demokracije šele učili, zato je prihajalo do sporov, medsebojnih zmerjanj, zahtev po izključitvi, groženj z izstopi ipd. Predvsem pa so si različne politične struje prizadevale spremeniti društvo v prikladen vzvod za podporo določenim političnim opcijam.
Podobno se je dogajalo v drugih državah nekdanjega komunističnega sveta in marsikje so društva razpadla na manjše, politične enote, in tako izgubila svojo poglavitno, stanovsko vlogo (ki je predvsem zaščita skupnih interesov članstva; poudarjam, skupnih). V strahu, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo pri nas (pravzaprav od tega nismo bili zelo daleč), sem se lotil nekakšne interne pacifikacije, vzdrževal sem prijazne in plodne odnose tako s krogom Nove revije kot s »starimi partizani«, vendar sem tako ene kot druge prijazno opominjal, da je parlament, v katerem se po novem vodijo politične razprave, oddaljen samo dvesto metrov in da je društvo nehalo biti prostor, v katerem bi se lahko reševala politična nesoglasja; napočil je čas, da se posvetimo usodi knjige, promociji literature, predvsem mednarodni, in konkretnim problemom članov.
Za javno poseganje v politično sfero z raznimi izjavami, apeli ipd. je bilo v društvu preprosto premalo konsenza. Vsega tega nisem počel, ker bi bil apolitičen, daleč od tega, čeprav nisem bil nikoli član nobene stranke. Po vseh izkušnjah, ki sem jih pridobil v dvajsetih letih na tujem, je moja političnost omejena na budistično »pravilno ravnanje«; volim po svoji vesti, če je treba, tudi z nogami. Da ne bo pomote: nekatere slovenske politike zelo cenim, ne glede na to, ali so levi, desni ali v sredini. Med njimi je kar nekaj ljudi, ki imajo jasne prioritete, argumente, borijo se, da bi naredili kaj v skupno dobro; cenim jih tudi, če se z njimi ne strinjam. Kar nekaj politikov, ki se samovšečno nastavljajo televizijskim kameram kot »pomembne osebe«, pa me spominja prej na klovne kot na osebnosti, ki jim kaže zaupati prihodnost države in prihodnost naših otrok. Žal. Še vedno nisem izgubil upanja, da bodo na koncu prevladali tisti, ki se zavedajo, da jim bo sodila zgodovina, in bodo uspeli zatreti plevel v svojih vrstah, saj nas bo sicer zadušil.
Več na Pogledi.si
