Festival Vilenica: Zgodbe, neverjetne v svoji verjetnosti

Društvo slovenskih pisateljev in sežansko Kulturno društvo Vilenica naslavljata 28. Mednarodni literarni festival Vilenica, ki se s predvečeri začenja danes,­ sklenil pa se bo v soboto, z geslom Navdih meja. Na različnih dogodkih bo nastopilo 44 avtorjev iz 22 držav.

Vileniška prireditev se letos vsaj delno seli s Krasa v Koper, a organizatorji zagotavljajo, da je to le zaradi težav z namestitvenimi kapacitetami v Lipici, v programu ostajajo dogodki v Sežani, Divači, Štanjelu, osrednji in spremljevalni program bosta našla občinstvo tudi v Kopru, pa še v Trstu, Ljubljani, Celju, Mariboru, Šempetru pri Novi Gorici in Devinu.

Z navdihom oziroma vplivom meja je bila začinjena že predstavitev Antologije sodobne švicarske književnosti pred poletjem, ko sta prišla na obisk Erica Pedretti in Raphael Urweider. V sklopu festivala bodo nastopili Ilma Rakusa,­ Arno Camenisch, Lukas Bärfuss, Michel Layaz in Pietro De Marchi, ki bodo predstavili, kako funkcionira literatura v političnem kontekstu štirijezičnosti in kakšne so njene navezave na širši prostor nemške, francoske in italijanske literature.

Ob tej tematiki se seveda odpirajo tudi vprašanja o položaju slovenske literature, ki nastaja izven državnih meja, v Italiji in Avstriji. Letošnji vileniški festival postavlja v središče slovenskega koroškega avtorja Florjana Lipuša – njegov novi roman Poizvedovanje za imenom je pravkar izšel pri Založbi Litera, ameriška založba Dalkey Archive Press pa bo izdala njegov roman Zmote dijaka Tjaža v prevodu Michaela Bigginsa. 28. Vilenica se intenzivno povezuje tudi z zamejskimi ustvarjalci v Italiji, saj se bo eden izmed predvečerov ponovno odvijal v Trstu, dodali pa so večer na Devinskem gradu, na katerem bosta deležna posebne pozornosti prva častna gosta festivala, stoletnik Boris Pahor in »tihotapec besed« Ludwig Hartinger,­ oba sicer dolgoletna spremljevalca vileniškega dogajanja.

Najbolj cenjena sodobna poljska romanopiska

Med gosti letošnje Vilenice organizatorji posebej opozarjajo na lavreatko Olgo Tokarczuk: na vileniški prireditvi je nastopila že v letih 1997 in 2006, kot nagrajenka pa se pridružuje doslej petim nagrajenkam, Ilmi Rakusa (2005), Brigitte Kronauer (2004), Ani Blandiana (2002), Erici Pedretti (1999) in Libuše Moníkovi (1993). V njen portret je žirija, ki ji predseduje Andrej Blatnik, zapisala, da je debitirala leta 1979 s kratkimi zgodbami v reviji Na przełaj, objavljala je tudi v vroclavski reviji Mandragora in v Życiu Literackiem. Romaneskni prvenec Podróż ludzi Księgi (Potovanje ljudi Knjige) je izdala leta 1993 in zanj prejela nagrado Zveze poljskih založnikov. Od takrat se Olga Tokarczuk z romani in kratkimi zgodbami uvršča v vrh moderne poljske proze, priljubljena je tako pri bralcih kot pri kritikih.

V slovenščini lahko beremo tri njene romane od osmih, ki jih je napisala doslej: Beguni (Modrijan, 2010), Dnevna hiša, nočna hiša (KUD Apokalipsa, 2005), Pravek in drugi časi (Litera, 2005). V utemeljitvi nagrade je prevajalka Jana Unuk zapisala, da so romani izpod peresa danes najbolj cenjene sodobne poljske romanopiske »živa, spremenljiva oblika in poligon nenehnega raziskovanja, brez ponavljanja formalnih rešitev, vsebinsko odprta za duha časa in probleme sodobnega sveta. Izvirno preoblikujejo poljsko romaneskno tradicijo in izdajajo pisateljičino strast do pripovedovanja in ustvarjanja novih fikcijskih svetov. Ti svetovi niso samozadostni, saj govorijo o današnjem človeku in njegovi resničnosti, torej na neki način o nas vseh tukaj in zdaj, zato uspešno komunicirajo z bralci, pri čemer se premišljeno prilagajajo fragmentirani zavesti sodobnega človeka in moderni senzibilnosti.

Umetnost konstelacijskega romana

Najopaznejša značilnost sloga Olge Tokarczuk je odpoved linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju. Toda zanjo je najbolj značilna oblika romana, ki ga imenuje 'konstelacijski roman'. Ta pisateljska tehnika, ki je izvirni prispevek Olge Tokarczuk k sodobni poljski prozi, na prvi pogled spominja na nekakšno krpanko, kolaž, sestavljen iz krajših zaokroženih ali odprtih tekstov, zgodb, motivnih krogov, razmišljanj, slik ... Na vsebinski ravni omogoča skozi epifanične vpoglede zaobjeti celostnost sveta, kot v Dnevni hiši, nočni hiši: dan in noč, sanje in budnost, vsakdanjost in virtualno resničnost, preteklost, prihodnost in sedanji trenutek, moški in ženski element ter njuno razcepljenost presegajoči element androginega, mladost in starost, telo in duševnost, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Poleg oprijemljive stvarnosti v skladu z avtoričinim razširjenim konceptom resničnosti vključuje tudi človekovo psihološko resničnost in sanje.«

Intelektualna distanca in čustveno poistovetenje

Poljska literarna zgodovinarka Bożena Tokarz, dobitnica Pretnarjeve nagrade za vsestransko prizadevno in dolgotrajno ustvarjalno delo pri povezovanju poljske in slovenske literature in jezika, je v razpravi Igre z mimezisom v poljski in slovenski prozi devetdesetih let primerjala opus Vlada Žabota in Olge Tokarczuk in ugotovila: »Žabot vleče bralca v magijo možnih svetov, Tokarczukova pa istočasno izkorišča inspiracijo z magičnim realizmom in izkušnje z metafikcijsko prozo; njena proza se opira na protislovja: na intelektualno distanco in čustveno poistovetenje.­ Olga Tokarczuk izraziteje kot Žabot kaže, da zanjo predstavlja tehnika magičnega realizma eno izmed orodij v procesu zastavljanja vprašanj o kompleksnosti in skrivnosti človekovega bivanja v svetu. Medsebojno prenikanje zunanjega in notranjega sveta vzbuja tako nemir kot tudi distanco in nezaupanje do vsega, kar je stalno in se zdi zanesljivo. Pripoveduje torej zgodbe, neverjetne v vsej svoji ­verjetnosti.«

Nekoč psihoterapevtka, danes pisateljica

Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v Sulechówu v Dolnji Šleziji. Doštudirala je klinično psihologijo na Varšavski univerzi in po študiju nekaj časa delala kot psihoterapevtka, toda kmalu se je poklicno posvetila pisanju. Doslej je izdala osem romanov, dve zbirki kratkih zgodb in dve esejistični knjigi, za katere je prejela vrsto poljskih in tujih literarnih nagrad. Kar štirikrat je osvojila nagrado nike po izboru bralcev, leta 2008 pa tudi glavno nagrado nike za roman ­Bieguni (Beguni).

Njene knjige se prevajajo v večino evropskih jezikov. Na podlagi njenih del je nastalo več odrskih uprizoritev in ekranizacij. Vodi delavnice proze v programih kreativnega pisanja na Jagelonski univerzi v Krakovu in na Opolski univerzi, bila je med pobudniki vroclavskega Mednarodnega festivala kratke zgodbe. Danes živi in ustvarja v Dolnji Šleziji. – Vileniška nagrada ji bo prinesla deset tisoč evrov bruto.