Filozof Aleš Bunta: Pogosto ni pretirano pametno biti pretirano pameten

Ljubljana – Nevednost je, če ne veš, da je paradižnik sadje. Neumnost, če ga dodaš v sadno solato. Solata je neprivlačna, neokusna, a vsaj ni škodljiva. Kar pa ne velja za vse posledice neumnosti, marsikdaj so neokusne in hkrati škodljive. Vendar po svoje še vedno nadvse privlačne. Magnetizem neumnosti, knjiga filozofa Aleša Bunte, je tako rekoč posledica neumnosti. Naše, družbene, ne njegove. Čeprav …

Filozofi ste ljubitelji modrosti, vendar si je še ne lastite. Če si je ne, to pomeni, da tudi niste povsem neobčutljivi za neumnost? Ali vsaj zmoto?

Drži, v Platonovem dialogu Simpozij je filozofija definirana kot ljubezen do modrosti, toda ta definicija nas ne sme uspavati. V istem kontekstu Platon poudari tudi, da ljubimo samo tisto, česar sami nimamo. Filozofa torej določa prej neki manko modrosti kot pa sama modrost. To seveda ne pomeni, da je zanj dobro, če je neumen. Vsekakor pa ni nekakšen modrec, nekdo, ki iz sebe stresa modrosti in je imun za neumnost. Kar zadeva neposreden odnos filozofije do neumnosti: omenili ste zmoto. Francoski filozof Gilles Deleuze je postavil tezo, da se je pravzaprav skozi vso zgodovino filozofije godila potlačitev neumnosti na račun zmote. Tudi če filozof izreče neumnost, je ta vedno dojeta kot posledica zmote, zablode. Deleuze ima prav, da se s to podreditvijo neumnosti zmoti filozofija poskuša nekako zavarovati pred dejstvom, da nima pravega odgovora na neumnost, ki je veliko nevarnejša senca misli kot pa zmota.

Sprašujem, ker se načeloma vedno najprej spodobi pomesti pred lastnim pragom. Toda kako to storiti, če prevladuje prepričanje, da so neumni vedno drugi?

Resnično, eno težjih vprašanj je, kako sploh zavzeti ustrezno držo do neumnosti. Najlažje se je postaviti na nekakšen piedestal uma in s tega vzvišenega položaja grajati neumnost drugih. Toda že Erazem Rotterdamski se je dobro zavedal, da je vsak tak poskus, da bi se vnaprej ogradili od neumnosti, že oblika nje same. Neumnost je povsod, hkrati pa je skoraj nemogoče prepričljivo s prstom pokazati nanjo.

Je mogoče natančno reči vsaj to, da se ji nihče ne more izogniti?

Gotovo so eni z njo bolj obdarjeni kot drugi. V dobrem in slabem. Brez dvoma pa drži, da nobeno razumno bitje ni imuno za neumnost. Vzemiva neko čudno izjavo: možatost je tipično ženska lastnost. Izjava je načeloma seveda absurdna. Nasprotno pa za neumnost ta paradoks dejansko velja: samo neka pamet je lahko neumna. Neumnost spontano dojemamo kot nasprotje ali pomanjkanje pameti, kar gotovo tudi drži. Problem je v tem, da je sama neumnost, tako rekoč v jedru svoje biti, kontaminirana z minimumom svojega nasprotja, z razumom. Zato sta razum in neumnost dejansko nerazločljiva.

Se je potem sploh smiselno bojevati proti njej? Navsezadnje je že Schiller dejal, da se bogovi proti njej borijo zaman.

Da, treba se je bojevati. Drži pa tudi, da je neumnost vse prej kot lahek nasprotnik. Težko se je bojevati proti nečemu, kar je del tebe. Še posebej ker ima neumnost prav posebno lastnost – čeprav jo še tako preziramo, v nas nehote vzbuja tudi simpatijo. Poglejva samo polje umetnosti: ni komedije, kjer ne bi nastopala neumna oseba, in v resnici tudi ni neumnega komičnega lika, ki ne bi vzbujal simpatije. Še Chaplinov diktator Hinkel, karikatura Hitlerja, je po svoje simpatičen lik. Sam sem se poskusil spopasti prav s to neustavljivo simpatijo do neumnosti. Ne na silo, z nekakšno moralistično kritiko, temveč se ji nekako prikrasti za hrbet. To sem skušal storiti tudi z delno menjavo žanra. Kot rečeno, neumnost se tradicionalno vpisuje v komični žanr. Zelo malo je tragedij, ki bi govorile o neumnosti. Poskusil sem nekaj tretjega: pornografijo. Ena glavnih referenc moje študije je pornografska stripovska črna komedija Necron. Težko sodim o rezultatu, menim pa, da mi je, če že nič drugega, uspelo poudariti še neki drug obraz neumnosti, obraz, ki je drugačen od obrazov šegavih tepčkov, ki nastopajo po komedijah.

Ta (šegavi) drugi obraz vse bolj izrablja družbena, politična, gospodarska elita, ki se zna simpatično delati neumno? Berlusconi …

Ta trend je grozljiv. Resnično kar mrgoli pomembnih politikov, ki povsem odkrito koketirajo s svojo neumnostjo. Nasprotno pa je v politiki čedalje manj vidnih intelektualcev, ki veljajo za preveč oddaljene od ljudi.

Ne splača se biti pameten?

Pogosto ni pretirano pametno biti pretirano pameten. Specifična zvitost, ki je lastna neumnim ljudem, se ponavadi bolje obnese.

Je neumnost lahko lokalno obarvana?

Zagotovo vsaka kultura premore tudi nekaj svoje lokalne »zarukanosti«. Navedel bi primer, ki sicer ni primer kakšne tipično ljubljanske neumnosti, res pa je, da se je zgodilo v Ljubljani. Ko sem se peljal po nakupih v BTC, sem opazil novo stanovanjsko naselje, nad katerim je kraljeval velikanski reklamni napis: Tu živijo srečni ljudje. Samo po sebi nič posebnega. Vsaj če odmislimo lokacijo. Novogradnja namreč stoji le nekaj metrov proč od Žal. Sarkazem se mi zdi vrhunski, vreden Alana Forda: v Ljubljani srečni ljudje živijo na ozkem pasu, ki BTC ločuje od mestnega pokopališča. Seveda tega napisa niso tja postavili namenoma. Realna neumnost, s katero imamo tu opravka, ni v tem. Neumen je sam reklamni slogan, toda teh smo se že tako navadili, da se nanje ponavadi sploh ne odzovemo več. Toda s tem ko napis Tu živijo srečni ljudje stopi v sintezo s svojo lokacijo, mejo med Žalami in nakupovalnim središčem, njegova neumnost zares zasije v polnem sijaju.